Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da družba A. d.o.o. (kamor je bil tožnik v času nezgode napoten in na naslovu katerega je prišlo do nezgode) nima pravnega interesa, da v sporu tožnika s toženima strankama D. d.o.o. (tožnikov delodajalec) in E. d.d. (zavarovalnica) zmagata toženi stranki. Pravnega interesa ni možno odrekati družbi, ki jo je tožnik solidarno z obema navedenima toženima strankama tožil za plačilo škode, ki jo je utrpel zaradi poškodbe pri delu. Okoliščina, da je bilo med tem pravnomočno odločeno, da sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za tožbo v obsegu, ki se nanaša na družbo A. d.o.o., ne pomeni, da ta nima več pravnega interesa za izid spora, ki zaradi istega historičnega dogodka še naprej teče zoper preostali toženi stranki, obenem pa zaradi tega historičnega dogodka zoper stranskega intervenienta (kot toženo stranko) še naprej teče pravda pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Navedene okoliščine kažejo na to, da ima družba A. d.o.o. pravni interes za izid tega postopka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ne dopusti stranska intervencija na strani tožene stranke stranskega intervenienta: A. d.o.o., B., C..

2. Zoper takšen sklep se stranski intervenient pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje stranskemu intervenientu, ki je takrat nastopal še kot druga tožena stranka, v odgovor vročilo oba odgovora na tožbo ostalih dveh toženih strank in tri pripravljalne vloge strank postopka. Sodišče prve stopnje je tako postopek s stranskim intervenientom v vlogi druge tožene stranke vodilo skoraj celo leto, preden se je izreklo za nepristojno za odločanje o tem delu tožbenega zahtevka. Sklicevanje sodišča prve stopnje, da ni jasno, kakšna je povezanost stranskega intervenienta z zadevo je v nasprotju z dosedanjim tekom postopka. Takšno stališče bi še lahko bilo razumljivo, če bi ga sodišče prve stopnje zavzelo takoj, ko je prejelo tožbo, vendar tega ni storilo. Sodišče prve stopnje je s tem kršilo določbo prvega odstavka 17. člena ZPP. Stranski intervenient je relevantna dejstva o neločljivi povezanosti stranskega intervenienta z okoliščinami škodnega dogodka navedel tudi v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 24. 10. 2014, s katerim se je sodišče izreko za nepristojno za odločanje o tožbenem zahtevku, v kolikor se nanaša na stranskega intervenienta. Zaradi navedenega ni bilo nobene potrebe, da bi stranski intervenient v prijavi stranske intervencije ponavljal vse podrobnosti zatrjevanega dejanskega stanja, s katerim je bilo sodišče prve stopnje že dobro seznanjeno na podlagi dosedanjih vlog in navedb stranskega intervenienta. Neutemeljen je tudi očitek sodišča prve stopnje, da stranski intervenient ni zatrjeval dejstev, ki bi v primeru ugodilne sodbe utemeljevala možnost regresih zahtevkov zoper njega. Stranski intervenient je v prijavi intervencije navedel, da tožnik zatrjuje, da naj bi se poškodoval na poslovnem naslovu stranskega intervenienta, kamor naj bi bil napoten na delo s strani prve tožene stranke. Glede na navedeno o morebitni odgovornosti katerekoli izmed toženih strank ni mogoče odločiti brez posredne odgovornosti stranskega intervenienta, pri čemer je pritožnik prepričan, da odgovornosti nobenega od navedenih niti ni mogoče ugotoviti. Glede na neločljivo povezanost domnevnih škodnih ravnanj stranskega intervenienta z domnevno nastalo škodo, bi sodišče prve stopnje moralo vedeti, da ugodilna sodba predstavlja podlago za regresni zahtevek toženih strank zoper stranskega intervenienta, saj bi se vsaka ugodilna sodba izrekla tudi odgovornosti stranskega intervenienta. Gre za vprašanje materialnopravne presoje zadeve in ne za vprašanje dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom stranskemu intervenientu neutemeljeno odvzelo možnost, da varuje svoj pravni interes v sporu med tožnikom in toženima strankama. Stranski intervenient predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dopusti njegovo stransko intervencijo na strani tožene stranke.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 17. členom ZPP. Slednji določa, da sodišče po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe prisodi, ali je pristojno in v kakšni sestavi je pristojno. Stranski intervenient sodišču prve stopnje očita, da se je šele leto dni po vložitvi tožbe odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v sporu zoper stranskega intervenienta, ki je takrat nastopal kot druga tožena stranka. Ne glede na to, da v resnici ni možno šteti, da je sodišče takoj po prejemu tožbe presodilo o svoji pristojnosti, pa je vendarle potrebno upoštevati, da je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pravno upoštevna le v primeru, če nepravilna uporaba oziroma neuporaba kakšne določbe ZPP lahko vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Okoliščina, da se je sodišče prve stopnje za stvarno nepristojno izreklo 10 mesecev po prejemu tožbe pa v ničemer ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o nedopustitvi stranske intervencije.

5. Pač pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da družba A. d.o.o. nima pravnega interesa, da v sporu tožnika s toženima strankama D. d.o.o. in E. d.d. zmagata toženi stranki. Takšnega pravnega interesa prav gotovo ni možno odrekati družbi, ki jo je tožnik solidarno z obema navedenima toženima strankama tožil za plačilo škode, ki jo je utrpel zaradi poškodbe pri delu. Okoliščina, da je bilo med tem pravnomočno odločeno, da sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za tožbo v obsegu, ki se nanaša na družbo A. d.o.o. ne pomeni, da ta nima več pravnega interesa za izid spora, ki zaradi istega historičnega dogodka še naprej teče zoper preostali toženi stranki, obenem pa zaradi tega historičnega dogodka zoper stranskega intervenienta še naprej teče pravda pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Tožnik ima prav, ko opozarja, da že zgolj navedene okoliščine kažejo na to, da ima pravni interes za izid tega postopka.

6. Pritožba utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da stranski intervenient ni zatrjeval obstoja vsebinske zveze s stranko, ki se ji želi pridružiti, pri tem se stranski intervenient utemeljeno sklicuje na siceršnje navedbe o povezanosti stranskega intervenienta z okoliščinami škodnega dogodka. Nenazadnje se celo prva tožena stranka v svojih vlogah sklicuje na navedbe stranskega intervenienta glede poteka škodnega dogodka. Glede na tožbene navedbe je očitno, da tudi o odgovornosti prvo tožene stranke za škodni dogodek ni mogoče odločati, ne da bi se pri tem upoštevalo dogajanje pri stranskem intervenientu.

7. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

8. V nadaljevanju bo sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 199. člena ZPP prijavo stranske intervencije najprej vročilo tožniku in obema toženima strankama. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da ni podan pravni interes intervenienta, zato je intervencijo zavrnilo brez izjav strank. Po pridobitvi izjav strank bo sodišče prve stopnje znova odločilo o predlogu za dopustitev stranske intervencije. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.