Jedro

Storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da je med vožnjo uporabljal mobitel ter v zvezi s tem zatrjuje, da navedeno potrjuje dejstvo, da PN ni podpisal ter da se policistka A. A. primera ni spominjala. S takimi trditvami pa storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedbe zaslišane priče B. B., s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato teh pritožbenih navedb vsebinsko ne more presojati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso za pritožbo v višini 135,00 EUR, v roku in na način kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) in izpodbijani plačilni nalog (PN) potrdilo ter storilcu v plačilo naložilo sodno takso v skupnem znesku 90,00 EUR ter strošek pričnine v znesku 5,89 EUR.

2. Zoper uvodoma navedeno sodbo se pritožuje zagovornik storilca zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 1. točki 154. člena ZP-1. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S PN z dne 30. 9. 2021 je prekrškovni organ spoznal storilca za odgovornega storitve prekrška po petem v povezavi s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP, ker je tega dne ob 09:00 uri vozil osebni avtomobil po ... cesti v C. in pri tem med vožnjo uporabljal napravo na način, ki je zmanjševala njegovo slušno in vidno zaznavanje oziroma zmožnost obvladovanja vozila (uporaba mobilnega telefona).

5. Sodišče prve stopnje je po vloženi ZSV, v kateri je storilec zatrjeval, da prekrška ni storil ter da ima svoj telefon v vozilu vedno povezan z napravo za prostoročno telefoniranje, dopolnilo dokazni postopek ter v dokazne namene zaslišalo storilca, in policista B. B. ter policistko A. A. ter z gotovostjo ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, da je storilec med vožnjo v svoji desni roki držal mobitel, kar je na razdalji 15 metrov neposredno videl policist B. B. 6. Sodišče prve stopnje glede na izvedeni dokazni postopek tako ni podvomilo v to, da je storilec med vožnjo uporabljal mobilni telefon, saj je navedeno potrdil zaslišani policist B. B., ki je prekršek neposredno zaznal in ki se je zaradi zaznanega s policistko A. A. za storilcem tudi zapeljal, ga ustavil in mu prekršek tudi predočil. Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva in arbitrarna, temveč je logična in natančna, vezano. Pritožbeno sodišče tako v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.

7. Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da je med vožnjo uporabljal mobitel ter v zvezi s tem zatrjuje, da navedeno potrjuje dejstvo, da PN ni podpisal ter da se policistka A. A. primera ni spominjala. S takimi trditvami pa storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedbe zaslišane priče B. B., s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato teh pritožbenih navedb vsebinsko ne more presojati.

8. Pri tem pa ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni obrazložena in popolna, saj se je sodišče prve stopnje do izvedenih dokazov natančno opredelilo v 6. točki obrazložitve. Prav tako pritožbeno sodišče ni zaznalo kršitev načela materialne resnice, ker sodišče prve stopnje storilca in policista B. B. ni soočilo, saj iz listin spisa ne izhaja, da bi storilec soočenje predlagal, zagovornik pa ne izkaže, da tega dokaznega predloga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji (tretji odstavek 157. člena ZP-1). Kršitev po drugem odstavku 155. člena ZP-1 je vsled navedenemu očitana neutemeljeno.

9. Ob obrazloženem in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika storilca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče storilcu na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

11. Glede na pritožben neuspeh, pa je tudi zavzemanje zagovornika za povrnitev odvetniških stroškov, priglašenih v pritožbi, neutemeljeno.