Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin ni potrebno, da bi storilec dosegel cilj, ki ga je z uporabo ponarejene listine zasledoval. Vrhovno sodišče je poudarilo, da se pomen za pravno razmerje ponarejene listine presoja na podlagi pravnorelevantnih posledic, ki bi jih takšna listina utegnila povzročiti. Iz ugovora tretjega je razvidno, da je obdolžena zatrjevala izključno lastništvo zarubljene premičnine in to dokazovala tudi s kupoprodajno pogodbo. S tem je zadostila določbi petega odstavka 64. člena ZIZ, po kateri izvršilno sodišče, če ugovor tretjega ni obrazložen ali če pravica ni verjetno izkazana, šteje, da je ugovor neutemeljen. S tem, ko je ugovoru priložila ponarejeno pogodbo, da bi izkazala verjetnost pravice, je obdolžena dosegla najmanj to, da izvršilno sodišče ugovora že takoj, torej preden se je upnik o njem izjavil in mu nasprotoval, ni zavrnilo kot neutemeljenega.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega B. C. se oprosti plačila sodne takse, medtem ko je obdolžena P. D. D. dolžna plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo sta bila obdolžena B. C. in P. D. D. spoznana za kriva in sicer obdolženi B. C. kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolžena P.D. D. pa kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi, v katerih sta jima bili določeni kazni petih mesecev zapora in enoletni preizkusni dobi. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je prvostopenjsko sodišče obdolženega C. oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse, naložilo pa mu je plačilo krivdnih stroškov v znesku 127,78 EUR. Obdolženi D. D. pa je prvo sodišče po prvem odstavku 95. člena ZKP naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka v znesku 54,29 EUR in plačilo sodne takse v znesku 56,00 EUR.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili zagovorniki obdolženega B. C. ter zagovornica obdolžene P. D. D. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zagovornica obdolžene P. D. D. pa graja tudi odločbi o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka. Pritožniki predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da oba obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V primeru slednje odločitve zagovornik obdolženega C. predlaga, da se zadevo vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. Odgovor na pritožbi ni bil vložen.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči obeh pritožb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in zagovora obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi B. C. storil kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1, obdolžena P. D. D. pa kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pritožnikov pa še dodaja: K pritožbi zagovornikov obdolženega B. C.:

6. Uvodoma pritožniki elaborirajo temeljna kazenskopravna načela ter predstavijo zakonsko dikcijo določenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev kazenskega zakona (drugi odstavek 371. člena ZKP, 7., 9. in 11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP), sklicujejo pa se še na načelo spoštovanja pravnih jamstev v kazenskem postopku po 29. členu Ustave. Izražajo prepričanje, da je sodišče prve stopnje neargumentirano sledilo obtožbi (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Teh pritožbenih navedb pa pritožniki niso subsumirali na konkretno obravnavanem primeru. Še več, pri utemeljevanju bistvenih kršitev določb kazenskega postopka tako npr. navajajo „oškodovanca, ki se je očitno želel maščevati sinovoma preko njunega očeta, tako da ga je obremenil z neresničnimi očitki“, kar pa nima nobene zveze s konkretno obravnavanim kaznivim dejanjem oškodovanja tujih pravic, ki ga obtožba očita obdolženemu B. C. 7. Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožniki, da opis kaznivega dejanja očitanega obdolžencu, ne vsebuje vseh z zakonom določenih znakov. Kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 med drugim stori, kdor zato da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje. Iz opisa predmetnega dejanja izhaja očitek obdolžencu, da je onemogočil 1. javno dražbo za kontejner v cenilni vrednosti 3.000,00 EUR, ki je bil njegova last in mu je bil 15. 1. 2016 zarubljen po izvršitelju T. P., na ta način, da ga je v času od 15. 1. 2016 do 3. 2. 2016 dal odpeljati in skril na izvršitelju in upniku neznanem kraju, s tem pa preprečil izvedbo razpisane dražbe ter poplačilo terjatve upnika družbe S., d. o. o., v znesku 2.472,61 EUR. Z opisanim ravnanjem je torej obdolženec upnika oškodoval za višino zneska terjatve, kar pa je sicer objektivni pogoj kaznivosti.

8. Temeljno vprašanje, ki je pomembno za obstoj predmetnega kaznivega dejanja – lastništvo predmetnega zabojnika, je dejanske narave in je zato predmet pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Slednjega pa je sodišče prve stopnje v tem pogledu po prepričanju višjega sodišča pravilno ugotovilo ter svoje zaključke pospremilo z neomajno argumentacijo. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju lastništva zabojnika pravilno izhajalo iz dejstva, da se je obdolženec že vrsto let ukvarjal z gostinsko dejavnostjo, da je bil zabojnik lociran na parkirišču v bližini gostinskega objekta, ki ga je vodil ter da je kupoprodajna pogodba z dne 27. 11. 2014 ponarejena. Glede slednje je sodišče prve stopnje s tehtnimi razlogi, ki jih sodišče druge stopnje v celoti sprejema, ugotovilo, da gre za listino, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj. Oseba, ki je na kupoprodajni pogodbi navedena kot prodajalec zabojnika – U. T., je zaslišana kot priča prepričljivo pojasnila, da nikoli ni prodajala tovrstnega zabojnika, da te pogodbe ni podpisala ter da gre za zlorabo njenih osebnih podatkov iz osebnega dokumenta, leta 2013 pozabljenega v osebnem vozilu prodanem slovenskemu državljanu z imenom B. (list. št. 144). Sodišče prve stopnje je prepričljivo zavrnilo obdolženčev zagovor, da naj bi bil obdolženi B. C. le posrednik soobdolženi P. D. D. pri nakupu predmetnega zabojnika. Nikakor ni logično, da bi obdolženi posredoval pri nakupu zabojnika od fiktivnega kupca oziroma se pred nakupom, še zlasti če bi ga nabavljal v imenu bodoče družabnice, ne prepričal o lastništvu zabojnika, saj ni šlo za potrošni predmet, ampak za nenazadnje po pogodbi 7.800,00 EUR vredno investicijo v gostinsko dejavnost. Obenem je očitno, da se za prodajalca zabojnika po pogodbi ni predstavljal voznik tovornjaka, ki je zabojnik pripeljal, vsaj kaj takega obdolženec in priča S. P. nista trdila niti ni zabojnika pripeljala oseba po imenu H., ki ga v zagovoru omenja obdolženec.

9. Pritožniki v nadaljevanju izpodbijajo pravilnost oziroma zakonitost izvedenega izvršilnega postopka, konkretno rubeža 15. 1. 2016, za dražbo pa celo zatrjujejo, da 3. 2. 2016 sploh ni bila razpisana niti opravljena.

10. Sodišče druge stopnje pritožbenim izvajanjem tudi v tem delu ne pritrjuje. Na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi je izvršitelj T. P. 15. 1. 2016 opravil rubež, kar tudi izhaja iz rubežnega in cenilnega zapisnika. Iz tega dokumenta izhaja, da je bila vrednost obdolžencu zarubljenega zabojnika ocenjena na vrednost 3.000,00 EUR, da je bila kopija rubežnega zapisnika izročena dolžniku ob rubežu in da je prisotna P. D. D. izjavila, da je ona lastnica zabojnika, pri čemer ni hotela izdati svojega naslova. Obenem je navajala, da pri sebi nima dokumentacije o lastništvu. Izvršitelj jo je poučil, da lahko dokumentacijo o lastništvu dostavi naknadno ter na sodišču uveljavlja svoje pravice (to je storila z vložitvijo ugovora tretjega z dne 29. 1. 2016). Zgolj izjavi obdolženih, da naj bi bila lastnica zabojnika P. D. D., ki nista bili ob samem rubežu podkrepljeni z relevantno dokumentacijo, nikakor ne postavljata pod vprašaj pravilnosti izvršiteljevega postopanja, kot to skušajo izkazati pritožniki. Glede dokazne vrednosti izpovedb priče S. P. se je prvo sodišče izčrpno in z razumnimi argumenti, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, opredelilo pod točko 10 obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Iz vsebine pričevanj izvršitelja T. P. in predstavnice upnika K. A. sodišče druge stopnje ne zaznava, da naj bi bila do obdolženih sovražni priči, kot to zatrjuje pritožnik. Oba sta kot priči skladno opisala potek rubeža 15. 1. 2016 ter tudi dogodke 3. 2. 2016, ko naj bi se opravila 1. javna dražba zarubljenega zabojnika. Da je bila priča K. A. ob obeh izvršilnih dejanjih navzoča, izhaja tudi iz zapisnikov izvršitelja z dne 15. 1. 2016 in 3. 2. 2016. Priči sta bili prepričljivi v trditvi, da sta prišli tudi 3. 2. 2016 ob 9.30 na kraj, kjer naj bi se opravila dražba, pa tam ni bilo ne zarubljenega zabojnika ne dolžnika, sedaj obdolženca. Obdolženec niti ne zanika, da ni pristopil na mesto dražbe, pač pa navaja, da se je nahajal v bližnji gostilni. V tej zvezi sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da 1. javna dražba ni bila razpisana v gostilni pač pa na kraju, kjer bi se moral nahajati zarubljeni zabojnik. Okoliščina, da na izvršiteljevi interni spletni strani 3. 2. 2916 predmetna javna dražba ni bila objavljena oziroma več ni bila objavljena, glede na ostale pravilno presojene okoliščine in pojasnila izvršitelja, da je možno, da je bila zaradi preklica dražbe objava umaknjena s spleta, ne pritrjuje tezi obrambe, da dražba ni bila razpisana in zato ni bilo storjeno predmetno kaznivo dejanje. Pri tem pa sodišče druge stopnje dodatno izpostavlja, da obtožba obdolžencu ni očitala preprečitve dražbe, pač pa da je z namenom preprečitve poplačila upnika s skrivanjem zarubljenega zabojnika onemogočil izvedbo javne dražbe. S tem, ko sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe za pridobitev podatkov davčnega organa o tem, ali se je obdolženi 3. 2. 2016 registriral na davčni blagajni, ni kršilo njegove pravice do obrambe. Prepričljivo je pojasnilo in z razlogi soglaša tudi sodišče druge stopnje, da kraj 1. javne dražbe ni bil v obdolženčevi gostilni. Izvršitelj ni bil dolžan obdolženca iskati na drugih lokacijah od tiste, kjer se je ob rubežu nahajal zarubljeni predmet javne dražbe.

12. V sklepu Okrožnega sodišča v Celju z dne 25. 11. 2016, opr. št. St 1256/2016, o preizkusu terjatev ter ločitvenih pravic je v točki 2.5) je sicer res zapisano kot poudarjajo pritožniki, da je priznana terjatev upnika S., d. o. o., za plačilo 3.582,52 EUR in ločitvena pravica, s katero je zavarovana ta terjatev na kontejnerju prirejenemu za opravljanje gostinske dejavnosti pod razveznim pogojem, ki se izpolni, če P. D. D. uspe s pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na predmetnem kontejnerju. Vendar je pri tem potrebno opozoriti na prepričljivo izpovedbo K. A., da predvsem upajo, da bo zarubljeni zabojnik najden, ker bi lahko bil edini vir poplačila, kar je skladno s pričevanjem stečajnega upravitelja I. G., da bo v postopku osebnega stečaja poplačan le hipotekarni upnik, ker za poplačilo drugih več ne bo denarja. Iz spisovnih podatkov nesporno izhaja, da obdolženec kot dolžnik v trenutku rubeža ni razpolagal z drugim premoženjem iz katerega bi se upnik lahko poplačal. Torej je dolžnik s tem, ko je skril zarubljen zabojnik in onemogočil njegovo prodajo na dražbi, upniku povzročil škodo v višini pravnomočno izkazane terjatve.

13. Pritožniki se v sklepnem delu pritožbe sklicujejo na navedbe iz zaključne besede. Po primerjavi pritožbenih navedb in navedb iz besede strank, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so identične in zato je bilo zgoraj v celoti odgovorjeno tudi na njih.

K pritožbi zagovornice obdolžene P. D. D.:

14. Tudi zagovornica obdolžene P. D. D. sodišču prve stopnje uvodoma očita kršitev kazenskega zakona v smislu določbe 1. točke 372. člena ZKP, ker naj bi bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženo preganja, sploh kaznivo dejanje. Prvi očitek zadeva pomanjkljivost opisa dejanja, ko ta ne vsebuje tudi datuma izdaje sklepa o izvršbi, opr. št. VL 12248/2015, saj je bilo v predmetnem izvršilnem postopku izdanih več sklepov z isto opravilno številko. Ker naj bi bil zaradi tega izrek sodbe nerazumljiv, pa naj bi prvo sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene trditve, saj ugotavlja, da nobena od zgoraj povzetih kršitev ni bila storjena. Zaradi tega, ker v opisu dejanja ni naveden datum izdaje izvršilnega sklepa, ni izostal noben od zakonsko določenih znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin pa tudi izrek ni zaradi tega nerazumljiv, saj je obdolžena ugovor tretjega z dne 29. 1. 2016 vložila le zoper en sklep o izvršbi in sicer tistega z dne 9. 2. 2015, opr. št. VL 12248/2015, s katerim je Okrajno sodišče v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, dovolilo predlagano izvršbo zaradi izterjave 2.472,61 EUR, kar pa je dovolj natančno pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Prav tako sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožnici, da obdolžena z vložitvijo ugovora tretjega sploh ni mogla doseči uporabe pogodbe kot prave listine (priloga ugovoru naj bi bila neupoštevna in naj ne bi imela pravne pomembnosti v izvršilnem postopku, ker se izvršilno sodišče z njo ne ukvarja, ampak avtomatično zavrne ugovor tretjega, če mu upnik nasprotuje). Že sodišče prve stopnje je pod točko 25 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno poudarilo, da za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin ni potrebno, da bi storilec dosegel cilj, ki ga je z uporabo ponarejene listine zasledoval. Takšna kazenskopravna praksa izhaja tudi iz nekaterih odločb Vrhovnega sodišča RS1. Vrhovno sodišče je poudarilo, da se pomen za pravno razmerje ponarejene listine presoja na podlagi pravnorelevantnih posledic, ki bi jih takšna listina utegnila povzročiti. V konkretno obravnavani zadevi je iz ugovora tretjega z dne 29. 1. 2016 razvidno, da je obdolžena zatrjevala izključno lastništvo zarubljene premičnine in to navedbo dokazovala tudi s kupoprodajno pogodbo z dne 27. 11. 2014. S tem je zadostila določbi petega odstavka 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), po kateri izvršilno sodišče, če ugovor tretjega ni obrazložen ali če pravica ni verjetno izkazana, šteje, da je ugovor neutemeljen. S tem, ko je ugovoru priložila ponarejeno pogodbo, da bi izkazala verjetnost pravice, je obdolžena dosegla najmanj to, da izvršilno sodišče ugovora že takoj, torej preden se je upnik o njem izjavil in mu nasprotoval, ni zavrnilo kot neutemeljenega. Torej ni moč pritrditi pritožnici, da v konkretni zadevi pravna pomembnost ponarejene listine ni bila podana.

15. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnica še uveljavlja na podlagi prepričanja, da se nejasnost in nerazumljivost izkazuje v celotnem besedilu opisa kaznivega dejanja pod točko II. Iz slednjega naj sploh ne bi bilo razvidno, kaj v pogodbi je sploh ponarejeno. Smiselno naj bi izhajalo, da naj bi bil ponarejen podpis Ulricha Teibingerja, kar pa ni navedeno v izreku. Sodišče druge stopnje se s takšnim pritožbenim razlogovanjem ne strinja, saj iz opisa dejanja jasno izhaja, da je predmetna pogodba listina, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot prodajalec in da lažno izkazuje poslovni dogodek, ki med na njej navedenima strankama ni mogel nastati, saj je priča U. T. z vso prepričljivostjo, ki jo je pravilno ocenilo tudi prvo sodišče, pojasnil, da nikoli ni bil lastnik predmetnega kontejnerja, da ga zato ni mogel prodati ter da so bili na pogodbi zlorabljeni njegovi osebni podatki z izgubljenega osebnega dokumenta.

16. Zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pritožnica sodišču prve stopnje očita, podobno kot zagovorniki obdolženega B. C., z izvajanji, češ da je bil predmetni zabojnik obdolženkina last. Tudi v tem delu sodišče druge stopnje pritožbene trditve zavrača iz enakih razlogov kot je to storilo že v zvezi s pritožbenimi trditvami zagovornikov soobdolženega. Zato se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje nanje ter na obrazložitev prvega sodišča pod točko 23, pri tem pa še dodaja, da prav z ničemer ni bilo v tem kazenskem postopku izkazano, da bi se obdolženka, kljub zatrjevanju o nakupu zabojnika že 27. 11. 2014, do dneva rubeža kakorkoli ukvarjala z dopolnilno gostinsko dejavnostjo ali da je zabojnik v te namene dajala v najem soobdolžencu, ali pa da je bil zabojnik ves ta čas na predelavah. Glede slednjega velja spomniti, da obdolženi B. C. v pisnem zagovoru, predloženem sodišču prve stopnje na glavni obravnavi 23. 9. 2019 zatrjeval, da naj bi zabojnik šele pred 1. javno dražbo odpeljal s kraja kjer je bil zarubljen zaradi izvajanja predelav.

17. Ko pa je sodišče prve stopnje z vso gotovostjo prišlo do dokazne ocene, da obdolženka ni mogla biti lastnica gostinskega zabojnika, ampak da je to bil soobdolženi B. C., je posledično lahko zanesljivo izpeljalo zaključek o zavesti obdolžene, da je kupoprodajna pogodba z dne 27. 11. 2014 ponarejena in da takšno uporablja kot dokaz v izvršilnem postopku. Zato ni moč pritrditi pritožbenim navajanjem, da ni bilo razloga, da obdolžena ne bi verjela v pristnost listine, ki jo je priložila ugovoru tretjega z dne 29. 1. 2016. Zato sodišče druge stopnje zaključuje, da je bila pogodba z dne 27. 11. 2014 ponarejena za potrebe izvršilnega postopka, česar se je tudi obdolžena P. D. D. zavedala in jo kot tako hotela uporabiti. Ni namreč nobene druge logične razlage, zakaj bi se na pogodbo zapisali lažni podatki prodajalca zabojnika. Okoliščina, ki jo zatrjuje pritožnica in sicer, da je bila obdolžena na vložitev ugovora tretjega napotena s strani izvršitelja, je seveda ne more ekskulpirati, če je v potem v izvršilnem postopku lažno zatrjevala lastništvo predmeta rubeža s ponarejeno listino. Razloge o obdolženkini krivdi je prvostopenjsko sodišče ustrezno pojasnilo pod točko 28 obrazložitve in zato ni utemeljen očitek obrambe, da gre za primer arbitrarnega sojenja.

18. Pritožbeno sodišče je odločbi o kazenskih sankcijah preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Zagovorniki obdolženega B. C. namreč te odločbe niso pritožbeno izpodbijali, zagovornica obdolžene P. D. D. pa jo je zgolj na načelni ravni. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za spremembo teh odločb v korist obdolžencev. Sodišče prve stopnje jima je za obravnavani kaznivi dejanji izreklo po vrsti in višini povsem ustrezni kazenski sankciji, to je taki, ki ustrezata teži kaznivih dejanj, stopnji krivde obdolžencev, okoliščinam, v katerih sta bili kaznivi dejanji storjeni ter tudi osebnosti obeh obdolžencev. V določenih kaznih petih mesecev zapora, z najkrajšima možnima preizkusnima dobama enega leta, so se dovolj odrazile tudi ugotovljene olajševalne okoliščine ter odsotnost obteževalnih. Zato bosta tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečeni kazenski sankciji zadostili vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

19. Zagovornica obdolžene P. D. D. pritožbeno graja tudi odločbo o stroških kazenskega postopka in sicer glede potnih stroškov priče K. A., ker naj bi bila ta priča zaslišana le za dokazovanje storitve kaznivega dejanja soobdolženega. Sodišče druge stopnje se s stališčem pritožnice ne strinja, saj je šlo nenazadnje za predstavnico oškodovanega upnika, ki je v predmetnem kazenskem postopku izpovedala o pomembnih okoliščinah izvršilnega postopka ter samem poteku tako rubeža kot tudi neuspešne 1. javne dražbe.

20. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi zagovornikov obeh obdolžencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

21. Obdolžena P. D. D. s pritožbo ni uspela in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

22. Obdolženi B. C. pa se nahaja v postopku osebnega stečaja, je brez vsakršnega premoženja, prejema pa le plačo v znesku največ 450,00 EUR. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.

1 npr. sodba, I Ips 195/2005, z dne 17. 11. 2005 in sodba, opr. št. I Ips 52583/2011, z dne 8. 5. 2014.