Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je toženec dedič in abstracto oziroma je ob zakonitih dedičih (sin in hči zapustnika) samo potencialni zakoniti dedič, ki bi dedoval, če ne bi bilo tožeče stranke kot dediča. Zato je pravilno stališče, da se obdarjenec, ki je imel ob podaritvi lastnost zakonitega dediča in abstracto, šteje za tretjo osebo, če ob zapustnikovi smrti ni bil pozvan k dedovanju. V zapuščino se vštevajo le vrednosti daril, ki so jih prejele osebe, ki bi prišle po zakonitem dedovanju upoštev kot dediči, to je osebe, ki bi dedovale v konkretnem primeru. Če torej oseba v konkretnem primeru ne bi dedovala kot zakoniti dedič, se vednost darila, ki ga je ta oseba prejela več kot leto dni pred zapustnikovo smrtjo, ne upošteva v obračunski vrednosti zapuščine. Gre za ustaljeno sodno prakso višjih in Vrhovnega sodišča. Toženec ne pride v poštev kot dedič in concreto, zato se šteje za drugo osebo in ne za dediča. Pri pravni ustanovi vračanja daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža gre za poseg tako v zapustnikovo svobodo razpolaganja inter vivos, kakor tudi v že obstoječo lastninsko pravico obdarjenca. Prvi pogoj za dopustnost takšnega posega je, da je jasno določen v zakonu. Tak primer sta določbi četrtega in petega odstavka 28. člena ZD. Razlaga, za katero se zavzema tožeča stranka, bi bila hud poseg v zasebno lastnino zaradi varstva interesa nujnih dedičev. Posegli bi že v lastninsko pravico nadaljnjega pridobitelja in to celo mimo časovne omejitve iz petega odstavka 28. člena ZD. To bi pomenilo tudi poseg v varnost pravnega prometa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da je pogodba z dne 17. 10. 2011 med A. A. in B. A. brez pravnega učinka proti tožeči stranki, v obsegu 1/2 nepremičnin naštetih parcel, kolikor je treba za dopolnitev prikrajšanja nujnega dednega deleža tožnika. Zahtevala je, da tožena stranka izstavi z. k. dovolilo, s katerim se v korist tožeče stranke dovoljuje vknjižba lastninske pravice na naštetih nepremičninah do 1/2 in pravdne stroške. Pravdne stroške je naložilo v plačilo tožeči stranki. Ker je v sodbi bila pri II izreka dvakrat napisana tožeča stranka, je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom to napako popravilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Drži sicer, da se je oblikovalo stališče, po katerem je vrednosti čiste zapuščine treba prišteti vrednost daril, ki jih je zapustnik na katerikoli način naklonil osebam, ki so v konkretnem primeru dedovale, če ne bi bilo oporoke. Po načelnem pravnem mnenju VS RS na občni seji 26. 12. 1989 se za druge osebe iz petega odstavka 28. člena ZD štejejo tudi osebe, ki sicer spadajo v krog zakonitih dedičev, kadar v konkretnem primeru niso poklicane k dedovanju. Tedaj se darila, ki so bila eno leto pred smrtjo zapustnika dana, se ne vračunavajo v vrednost zapuščine. Res je to tudi v sodbi II Ips 230/2017. Vendar ta sodba ne obravnava enake problematike, kot je ta. Ta sodba obravnava le vprašanje, ali se dedič, ki umre pred zapustnikom, šteje za zakonitega dediča in konkretno v smislu četrtega odstavka 28. člena ZD ali za drugo osebo po petem odstavku. Tožeča stranka meni, da je treba uporabiti načelno pravno mnenje, ki ga je VS RS sprejelo na občni seji 14. 12. 1995 ter v odločbi II Ips 436/2004. Res se v tej odločbi govori o izročilni pogodbi, če se kakšen dedič ni strinjal z njo in se to šteje za darilo, ki jih je prednik dal dedičem in abstracto. Takšno darilo se upošteva pri ugotavljanju vrednosti zapuščine, ne glede na to, ali bi prevzemnik prišel v poštev kot dedič in concreto ali ne. Po OZ izročilna pogodba velja le, če se z njo strinjajo vsi potomci izročitelja. Privolitev mora biti dana v pogodbi in obliki notarskega zapisa. Nestrinjanje potomca, ki bi sicer prišel v poštev kot dedič, ima za posledico neveljavnost izročilne pogodbe. Strinjanje potomca pa pomeni po vsebini odpoved dedovanju. Če se kakšen potomec ne strinja, se zato izročeni deli drugim potomcem, štejejo za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Pri ugotavljanju vrednosti zapuščine se upoštevajo darila, ne glede na to, ali bi prevzemnik prišel v poštev kot dedič ali ne in v tem pogledu ne velja določba četrtega odstavka 28. člena ZD. Ni najti razloga, da bi bil položaj vnuka drugačen v primeru sklenitve izročilne pogodbe, kot v primeru darilne pogodbe. V obravnavanem primeru je zapustnik z darilno pogodbo razpolagal s celotnim premoženjem in to brez soglasja tožnika kot potomca. Inštitut nujnega deleža je namenjen varovanju nujnih dedičev, nevarovanju oseb, ki so premoženje od zapustnika dejansko prejele. Do vračunavanja daril in volil v dedni delež pride le na zahtevo dediča, ki je po zakonu poklican k dedovanju. Varovanje nujnega dediča ne more biti odvisno od vprašanja, komu je premoženje podarjeno oziroma izročeno. Posledica neveljavnosti izročilne pogodbe je prav to, da se premoženje šteje kot darilo. Ni podlage za razlikovanje darilne pogodbe in izročilne pogodbe. Sodišče napačno ugotovi znesek, ki ga je prejel tožnik. Čista vrednost zapuščine je znašala 4.500,00 EUR, tožnik pa je prejel 2.250,00 EUR, saj je bil del zapuščine od sestre, darilo sestre.

3. Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v pravdi trdi, da je darilna pogodba z dne 17. 10. 2011 brez pravnega učinka proti tožeči stranki, ker je v resnici izročilna pogodba in za izročilno pogodbo je treba za veljavnost, da se strinjajo s pogodbo vsi izročiteljevi potomci, ki bi bili po zakonu poklicani, da po njem dedujejo. Trdil je, da ni vedel za to pogodbo. Sodišče prve stopnje pravilno ugotovi na podlagi dokaznega postopka, to je opravljenih zaslišanj pravdnih strank, priče C. A. in vpogleda v listine, da je šlo za pravo darilno pogodbo in ne za prikrito izročilno pogodbo. Izročilna pogodba, ki jo ureja 546. člen OZ, je pogodba, ko se izročitelj zaveže, da bo izročil in razdelil svoje premoženje svojim potomcem, posvojencem ter njihovim potomcem. Pri izročitvi in razdelitvi vsega izročiteljevega premoženja je v njegovem interesu lahko tudi zagotovitev dosmrtnega preživljanja zanj in za tiste, ki se pred izročitvijo preživljajo iz izročiteljevega premoženja. Izročitelj lahko zase ali za druge osebe pridrži posamezne pravice po 551. členu OZ in tedaj nastane dvostransko obligacijsko razmerje.1

6. V konkretnem primeru pa je zapustnik, to je A. A. podaril tožencu, vnuku z darilno pogodbo z dne 17. 10. 2011 določene nepremičnine. Pri tem ni bilo določenih kakšnih obveznosti s strani B. A., pogodba je bila sklenjena sicer pri notarki in nato vpisana v zemljiško knjigo. Ta pogodba je bila sklenjena osem let pred smrtjo zapustnika. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo in teh ugotovitev pritožba ne graja, da je tožnik vedel za to pogodbo.2 Iz sklepa o dedovanju (B10) je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je tožnik dobil nekaj premoženja kot dedič po pokojnem očetu in sicer denarna sredstva.

7. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je toženec dedič in abstracto oziroma je ob zakonitih dedičih (sin in hči zapustnika) samo potencialni zakoniti dedič, ki bi dedoval, če ne bi bilo tožeče stranke kot dediča. Zato je pravilno stališče, da se obdarjenec, ki je imel ob podaritvi lastnost zakonitega dediča in abstracto, šteje za tretjo osebo, če ob zapustnikovi smrti ni bil pozvan k dedovanju. V zapuščino se vštevajo le vrednosti daril, ki so jih prejele osebe, ki bi prišle po zakonitem dedovanju upoštev kot dediči, to je osebe, ki bi dedovale v konkretnem primeru. Če torej oseba v konkretnem primeru ne bi dedovala kot zakoniti dedič, se vednost darila, ki ga je ta oseba prejela več kot leto dni pred zapustnikovo smrtjo, ne upošteva v obračunski vrednosti zapuščine. Gre za ustaljeno sodno prakso višjih in Vrhovnega sodišča. Zmotno meni pritožba, da takega primera v praksi ni bilo. V zadevi I Cp 409/2016 je Višje sodišče v Ljubljani v konkretni zadevi razsodilo, da se vrednost darila, ki ga je pred zapustnikom umrli zakoniti dedič od zapustnika prejel več kot leto dni pred zapustnikovo smrtjo, ne upošteva pri obračunski vrednosti zapuščine za izračun nujnega deleža, ker tak zakoniti dedič ni v konkretnem primeru dedič v zapuščinskem postopku po zapustniku. Dejstvo, da je v tem primeru toženec še živ, ne vpliva na pravilnost tega stališča. Toženec ne pride v poštev kot dedič in concreto, zato se šteje za drugo osebo in ne za dediča. V odločbi II Ips 230/2017 pa je Vrhovno sodišče pojasnilo, zakaj je takšno stališče pravilno. Pri pravni ustanovi vračanja daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža gre za poseg tako v zapustnikovo svobodo razpolaganja inter vivos, kakor tudi v že obstoječo lastninsko pravico obdarjenca. Prvi pogoj za dopustnost takšnega posega je, da je jasno določen v zakonu. Tak primer sta določbi četrtega in petega odstavka 28. člena ZD. Razlaga, za katero se zavzema tožeča stranka, bi bila hud poseg v zasebno lastnino zaradi varstva interesa nujnih dedičev. Posegli bi že v lastninsko pravico nadaljnjega pridobitelja in to celo mimo časovne omejitve iz petega odstavka 28. člena ZD. To bi pomenilo tudi poseg v varnost pravnega prometa.3

8. Stališče, ki ga omenja tožeča stranka, pa se nanaša na izročilno pogodbo, ki v določbi 547. člena in 550. člena OZ varuje pravice dedičev in concreto, ko se ta ni strinjal z izročitvijo premoženja. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da darilna pogodba ni bila prikrita izročilna pogodba.

9. Pritožba smiselno trdi, da ni razlike med darilno in izročilno pogodbo, vendar je treba odgovoriti, da gre za dve različni pogodbi obligacijskega prava, ki imata različno vsebino in tudi različne pravne posledice. Ker tožeča stranka ni dokazala navideznosti darilne pogodbe, ki naj bi prekrivala izročilno, se ne more sklicevati na določbe 28. člena ZD. Dejstvo, da je tožnik v zapuščinskem postopku dobil nekoliko nižji delež, kot ga navaja sodišče prve stopnje, ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.

10. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo in popravni sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožba sicer trdi, da neupoštevanje daril vnuku, ki bi bil lahko dedič, ki pa v konkretnem primeru ni dedoval, lahko pomeni različno obravnavanje vsebinsko enakih pravnih položajev in s tem uveljavlja kršitev načela enakosti pred zakonom. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da gre za zakonsko ureditev, ki ima svoj smisel, saj gre pri izročilni in darilni pogodbi za dve različni pogodbi. Pač pa je že Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 230/2017 opozorilo, da je ustanova nujnega deleža sama po sebi poseg v svobodo testiranja (ki je neločljivi del zapustnikove lastninske pravice). Poseg naj bi bil dopusten zaradi načela dedovanja v družini, kot izpeljavi načela socialne vezanosti lastnine. Opozarja pa tudi, da je pri ustanovi vračanja daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža ta poseg še hujši, saj posega v zapustnikovo svobodo razpolaganja inter vivos, kot tudi že v pravice obdarjenca. Zato je takšna razlaga določbe 28. člena ZD v skladu z Ustavo (67. člen Ustave).

11. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP in 154. člena ZPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel, navedbe iz odgovora pa niso pripomogle k rešitvi te zadeve.

1 Primerjaj B. Podgoršek, komentar OZ, tretja knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 506. 2 Izpovedba sestre, dopis odvetnice Škabar in izpovedba tožnika. 3 Razlogi iz II Ips 230/2017.