Jedro

Upoštevaje ozko, ledeno in strmo cestišče ter dejstvo, da je tožnica slišala približujoči se avtomobil, ob tem pa psa ni pritegnila bližje k sebi, sodišče ocenjuje, da je tožnica soprispevala k nastanku škodnega dogodka.

V obravnavanem primeru sicer ni šlo za škodo, ki bi jo povzročila domača žival, pač pa je bila domača žival poškodovana (uničena, ubita). Vendar je po presoji dolžni standard varovanja domače živali ves čas enak - da ne poškoduje dobrin drugih in da sama ni poškodovana.

Čeprav je tožnica z vzrediteljem v potrdilo o plačilu zapisala, da gre pri plačilu protivrednosti v višini 2000 EUR za nadomestno izpolnitev, je bila v resnici pogodbeno določena alternativna obveznost: tožnica je bila vzreditelju dolžna izročiti dva mladiča ali pa plačati njuno protivrednost. Z nezmožnostjo izpolnitve prve alternative, tj. izročitvijo dveh mladičev, tako tožnica ni bila prosta izpolnitve obveznosti druge alternative, tj. plačila protivrednosti dveh mladičev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se odškodnina zniža za 875 EUR in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne; v II. točki pa tako, da se znesek stroškov, naložen v plačilo tožencu, zniža za 570,88 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožnica je dolžna tožencu v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati 70 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in tožencu naložilo, da ji plača 3.500 EUR odškodnine za premoženjsko škodo (vrednost povoženega psa in dveh mladičev) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2016 dalje. Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.327,20 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec je proti sodbi pravočasno vložil pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožnik trdi, da sam ni prispeval k nastanku škodnega dogodka, in da v postopku ni bilo z zadostno stopnjo verjetnosti dokazano, da je prav on povozil tožničinega psa. Nasprotuje zaključku sodišča, da je imela tožnica psa na povodcu. Če bi bilo res tako, bi ga morala tožnica potegniti s cestišča in umakniti pred mimo vozečimi avtomobili. Trdi, da tožnica ni z ničemer izkazala, da je psa res vodila na povodcu, kaj šele, da bi ga skladno z 92. čl. Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) varno vodila na način, da bi preprečila nastanek škodnega dogodka. Tudi če je psa imela na povodcu, pa ga ni obvladovala, saj je bil povodec po besedah tožnice izvlečen 1,5 do 2 metra. S tako iztegnjenim povodcem je jasno, da tožnica psa ni imela pod nadzorom ter je tako opustila potrebno varstvo in nadzorstvo. Tudi iz fotografij je razvidno, da je do povoženja prišlo na območju kolesnic, in ne na robu cestišča, kot trdi tožnica in napačno zaključuje sodišče. Če bi se pes res nahajal na robu cestišča, potem krvni madež zagotovo ne bi bil na kolesnici. Iz fotografij je nadalje razvidno, da količina snega ob cesti ni bila takšna, da bi preprečevala umik nanj. Sodišče se ni opredelilo do njegovih trditev, da sta tožnica in njen partner kršila pravila cestnega prometa s tem, ko sta po cesti, po kateri so vozili avtomobili, hodila vsak po svoji strani cestišča, s čimer sta mimo vozečim vozilom zožila pas, sebe pa izpostavila dodatni nevarnosti. Ob počasni vožnji mimo tožnice ni imel razloga, da bi vozilo popolnoma ustavil, očitno pa je pes v trenutku, ko se je peljal mimo njega, skočil pod kolo. Ni mogel pričakovati, da mu bo tožničin pes skočil pod avto, in se temu posledično ni mogel izogniti. Slednje predstavlja razlog za oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila po 2. odst. 153. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Podredno predlaga, da se ugotovi, da je tožnica s svojim ravnanjem prispevala k nastanku škodnega dogodka vsaj v 50 %. Če bi tožnica namreč potegnila psa k sebi oziroma ga vsaj umaknila s cestišča, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Opozarja, da je sodišče nepravilno ugotovilo nastalo škodo, saj je v celoti sledilo izpovedbi tožnice in priče Z. Z., ki je prijatelj tožničinega partnerja. Možno je, da je bila prodajna pogodba pripravljena šele naknadno, kupnina za psa pa nikoli plačana. Domneva, da je bil tudi dogovor o nadomestni izpolnitvi z dne 18. 12. 2015 pripravljen šele naknadno, in sicer za potrebe tega postopka. Vsekakor pa bi morala tožnica toženca pritegniti v pogovore z g. Z. Z. o višini plačila protivrednosti izročitve dveh mladičev. Sodišče te navedbe toženca opredeli kot neutemeljene, vendar povsem brez obrazložitve, zato te odločitve ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Niti se ni sodišče opredelilo do navedb, da škodni dogodek predstavlja višjo silo, zato tožnica ni bila dolžna g. Z. Z. ničesar plačati. Plačilo sicer predstavlja njeno svobodno voljo, ne more pa vračila plačanega zahtevati od toženca. Pritožnik priglaša tudi pritožbene stroške.

4. Tožnica je odgovorila na pritožbo, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša svoje nadaljnje stroške.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Prvostopenjsko sodišče bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo, pravilno in v zadostnem obsegu je tudi ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva. Pravilno je uporabilo tudi določbi 149. in 150. čl. OZ, ki določata, da imetnik avtomobila kot nevarne stvari objektivno odgovarja za nastalo škodo. Toženec pa se utemeljeno pritožuje zaradi napačne uporabe določbe 3. odst. 153. čl. OZ, ki določa, da je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

Glede odgovornosti za nastanek škode

7. Pravilna je ugotovitev sodišča, da je toženec 27. 1. 2013 z vozilom Volkswagen Passat povozil tožničinega psa. Nesporno je, da je tega dne na poti od spodnjega proti zgornjemu parkirišču pri smučišču S. prišlo do povoženja tožničinega psa. Nadalje je nesporno, da je vozilo srebrn Volkswagen Passat na cesti od spodnjega parkirišča, od smučišča S., proti zgornjemu parkirišču, v vzvratni smeri vozil toženec. Toženec prizna tudi, da je v ogledalu videl moškega, ki mu maha, kar je skladno z izpovedbo tožničinega partnerja, da je po povoženju psa stekel in mahal proti toženčevem vozilu. Tožnica je v avtu prepoznala toženca, s katerim so sedeli v brunarici za isto mizo. Slednje, navkljub zanikanju toženca in njegove žene, potrdita tudi priči D. D. in M. M. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno verjelo prepričljivim in skladnim izjavam tožnice, tožničinega partnerja, prič D. D. in M. M. in prepričljivo (torej z zadostno stopnjo verjetnosti) ugotovilo, da je prav toženec povozil tožničinega psa. Sodišče pritrjuje navedeni dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je razumno obrazložena ter skladna s temeljno določbo iz 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbi pa vanjo ne uspe zasejati razumnega dvoma.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je podan razlog za oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila po 2. odst. 153. čl. OZ, ki določa, da je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da je tožnica psa vodila na povodcu pred seboj, pri čemer je bil povodec izvlečen med 1,5 in 2 metra. Toženec je sicer izpovedal, da je ob vzvratni vožnji v ogledalu poleg ljudi videl tudi dva prosto-tekajoča psa, vendar je ocena, da je bil tožničin pes na povodcu, prepričljiva. Tako tožnica in njen partner, kot tudi priči M. M. in D. D. izpovejo, da je bilo cestišče, kjer je prišlo do nesreče, ledeno. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo obrambo toženca, da cestišče ni bilo ledeno, temveč je šlo za makadam, ponekod prekrit s snegom. Prav tako se sodišče prve stopnje upravičeno sklicuje na izjavo priče M. M., ki izpove, da je do nesreče prišlo na delu, kjer je strmo. Prepričljivo je torej ugotovljeno, da je toženec vozil vzvratno po strmem in ledenem cestišču, pri čemer je v ogledalu opazil tako psa kot tudi ljudi. V takih okoliščinah pa bi moral toženec voziti še posebej previdno. Tako ne gre slediti pritožbenemu očitku, da je za nesrečo izključno kriva tožnica, prav nasprotno: podana je tudi toženčeva krivda, saj svoje vožnje ni prilagodil razmeram na cestišču. 9. Toženec pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno oceno o tem, da tožnica k nastanku škode ni prispevala tudi sama. Tožnica je izpovedala, da je že nekaj trenutkov pred povoženjem zaslišala glasno „turiranje“ avtomobilskega motorja, ki ga je spremljal zvok drsenja avtomobilskih pnevmatik, ki so se vrtele v prazno po zaledenelem vozišču. Nadalje je sama izpovedala tudi, da je bil povodec, na katerem je imela psa, izvlečen med 1,5 in 2 metra. Upoštevaje ozko, ledeno in strmo cestišče ter dejstvo, da je tožnica slišala približujoči se avtomobil, ob tem pa psa ni pritegnila bližje k sebi, sodišče ocenjuje, da je tožnica soprispevala k nastanku škodnega dogodka. Nadalje tudi iz fotografij (l. št. 57 in 58) izhaja, da je do povoženja prišlo na območju kolesnic, kar ni čisto ob robu cestišča, kot napačno ocenjuje sodišče prve stopnje. Posledično je utemeljen pritožbeni očitek, da tožnica ni poskrbela za ustrezno varstvo in nadzorstvo in skladno z 2. odst. 92. čl. ZPrCP v prometu psa ni vodila zadosti varno.

10. Glede dolžnega nadzora nad psom je sodišče prve stopnje sicer tudi sâmo kot podlago za svojo odločitev navedlo še 158. čl. OZ, vendar tega ni ustrezno obrazložilo. Ta določba v svojem 2. odst. določa, da je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. V obravnavanem primeru sicer ni šlo za škodo, ki bi jo povzročila domača žival, pač pa je bila domača žival poškodovana (uničena, ubita). Vendar je po presoji pritožbenega sodišča dolžni standard varovanja domače živali ves čas enak - da ne poškoduje dobrin drugih in da sama ni poškodovana.1 V konkretnem primeru pritožbeno sodišče torej glede na ugotovitve sodišča prve stopnje sodi, da toženka kot imetnica psa zanj v konkretni prometni situaciji ni ustrezno poskrbela.

11. K nastanku škode je torej prispevalo več dejavnikov. Toženec kot imetnik nevarne stvari za nastalo škodo odgovarja objektivno skladno s 149. in 150. čl. OZ. Ob objektivni odgovornosti toženca pa pritožbeno sodišče obe pravdni stranki ocenjuje kot enako krivdno odgovorni za nastanek škode. Po presoji pritožbenega sodišča je treba 50 % odgovornost tožencu pripisati na podlagi objektivne odgovornosti, preostalih 50 % pa se v enakem razmerju porazdeli med toženca in tožnico, tako da prispevek toženca k nastali škodi znaša skupaj 75 %, tožnice pa 25 %.

Glede višine škode

12. Toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepravilnosti v zvezi z ugotovljeno višino škode. Pritožbene navedbe o fiktivnosti kupnine in temu postopku prilagojeni kupoprodajni pogodbi za psa so pavšalne in neutemeljene. Priča Z. Z. na zaslišanju podrobno obrazloži način prodaje psov, pri čemer pojasni tudi cenovni razpon pri prodaji. Sodišče prve stopnje se je do višine škode podrobno opredelilo, pri tem pa ni storilo očitanih napak. Drži sicer pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčeve navedbe, da bi morala tožnica v pogovore z Z. Z. vključiti tudi toženca, vendar je ta zahteva sama po sebi brez podlage, za implicite očitek, da je bilo plačilo previsoko, pa je preveč pavšalna.

13. Ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da smrt psa predstavlja višjo silo, zaradi katere tožnica vzreditelju ni bila dolžna plačati protivrednosti dveh mladičev. Čeprav je tožnica z vzrediteljem v potrdilo o plačilu zapisala, da gre pri plačilu protivrednosti v višini 2000 EUR za nadomestno izpolnitev (283. čl. OZ), je bila v resnici pogodbeno določena alternativna obveznost (384. čl. OZ): tožnica je bila vzreditelju dolžna izročiti dva mladiča ali pa mu plačati njuno protivrednost. Z nezmožnostjo izpolnitve prve alternative, tj. izročitvijo dveh mladičev, tako tožnica ni bila prosta izpolnitve obveznosti druge alternative, tj. plačila protivrednosti dveh mladičev. Tako je tožnica s plačilom protivrednosti pravilno izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Kot je pojasnil priča Z. Z., je višina plačila celo nižja od dejanske vrednosti dveh mladičev, zato je pritožbeni očitek, da gre za previsoko ceno, nedokazan in neutemeljen. Toženec tudi ni predlagal, da bi se pravo vrednost mladičev ugotavljajo denimo z izvedencem ustrezne stroke.

14. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo za ocenjeni krivdni prispevek tožnice in v tem delu njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Glede pravdnih stroškov

15. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške tožeče stranke na 1.327,20 EUR. Pravdni stroški toženca pred sodiščem prve stopnje pa skladno z njihovo priglasitvijo in Odvetniško tarifo znašajo 956,30 EUR, in sicer 300 točk za odgovor na tožbo, 300 točk za narok dne 30.1.2019, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, 150 točk za narok dne 20.2.2019 in dodatno še 300 točk za trajanje naroka, 150 točk za narok z dne 29.3.2019 in dodatno še 150 točk za trajanja naroka, kar skupno znaša 1650 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR (pred 6. 4. 2019) znaša 757,35 EUR. Navedeni znesek je, povečan za materialne stroške v višini 20 EUR (2 % do 1000 točk) in 6,50 EUR (1 % nad 1000 točk), skupno za 26,50 EUR. Pooblaščenec toženca je zavezanec za DDV, zato je dodatno priznan še 22 % DDV, kar znaša 172,45 EUR, vse skupaj torej 956,30 EUR. Tožnica je uspela v 75 % tožbenega zahtevka, zato je upravičena do povračila 75 % svojih pravdnih stroškov, kar znaša 995,40 EUR. Toženec je uspel v 25 %, zato je upravičen do povračila 25 % svojih pravdnih stroškov, kar znaša 239,08 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora tako toženec tožnici povrniti njene pravdne stroške v skupni višini 756,33 EUR oziroma za 570,88 EUR manj kot prisojeno z izpodbijano sodbo.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odst. 165. člena ZPP in 2. odst. 154. člena ZPP. Toženec je s pritožbo uspel v 25 %. Odgovor na pritožbo je bil glede na njegovo vsebino nepotreben, šlo je za golo ponavljanje že podanih navedb. Posledično tožnica nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 155. čl. ZPP). Tožencu je sodišče priznalo strošek za pritožbo v višini 375 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR (po 6. 4. 2019) znaša 225 EUR, povečano za 2 % materialnih stroškov v višini 4,5 EUR in 22 % DDV v višini 50,49 EUR, pa skupno 279,99 EUR (toženec povračila plačila sodne takse za pritožbo ni priglasil). Na podlagi 25 % uspeha s pritožbo mora tožnica tožencu povrniti 25 % njegovih pritožbenih stroškov, kar znaša 70 EUR.

1 Primerjaj npr. tudi sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 143/2010.