Jedro

V primeru napotitve na pravdo je pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazan že s pravnomočnostjo napotitvenega sklepa, v primeru, da dedič ni napoten na pravdo, pa mora dedič izkazati pravni interes za ugotovitveno tožbo.

Pavšalne trditve, da je vsa zapustničina sredstva porabila za njeno preživljanje, toženka ni konkretizirala, saj ni pojasnila (in dokazala), za katere zapustničine potrebe oziroma kako je porabila to razliko. Prvo sodišče je zato utemeljeno štelo za priznana tožnikova zatrjevana dejstva v tem delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je v izpodbijanem delu (III. točka izreka sodbe) ugotovilo, da sodi v zapuščino po pokojni A. A., roj. ..., umrli 20. 7. 2014, zapustničina denarna terjatev do njene hčerke – toženke v višini 10.950,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2014 dalje do vračila.

2. Tožena stranka v tem delu izpodbija sodbo prvega sodišča, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tudi v tem delu zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da je prvo sodišče prekršilo določila ZD. Sodišče je v tem delu v celoti sledilo navedbam tožeče stranke in ugotovilo razliko med prihodki in odhodki v višini 10.967,04 EUR, sodba pa ima v tem delu pisno pomanjkljivost, saj je sodišče razsodilo, da gre za znesek 10.950,25 EUR. Tožnik ni bil napoten na tožbo zaradi denarja oziroma nekakšnih prihrankov. Ker je v zapuščinskem postopku tudi toženka priglasila terjatev je nesprejemljivo, da bi se v pravdi posebej izrekala o prihodkih in odhodkih, iz česar naj bi se ustvarilo nekakšno premoženje. Zapustnica s svojo pokojnino ob hudi bolezni ni mogla dostojno preživeti. Denar, ki ga je prejemala zapustnica, je postal del skupnih sredstev, ki jih je porabila za različne potrebe. Toženka je dajala poročila pristojnemu CSD, ki je vršil nadzor nad izvrševanjem skrbništva. CSD je bilo jasno, da so v poročilih zapisani le osnovni prihodki, toženka pa je med izdatke zapisala in predložila tudi račune za vzdrževanje zapustničine nepremičnine. Vsako leto je dajala skrbniška poročila in če bi CSD zaslutil, da je z denarjem karkoli narobe, bi ukrepal. Zapustnici je bilo potrebno nuditi dražjo prehrano, pijačo, različna zdravila in prehranska dopolnila. Imela je tudi druge povečane potrebe. Nesprejemljivo je zatrjevanje, da se je toženka okoristila z denarjem zapustnice. V zapuščino ne more soditi nekaj, česar zapustnik ob smrti ni imel. Toženka se sklicuje na svojo izpovedbo o tem, za kakšne namene je bil porabljen denar zapustnice v zvezi z njeno oskrbo. Neupravičen je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki bi lahko tekle kvečjemu od vložitve tožbe dalje. Finančna poročila, ki jih je sprejel CSD, so veljavna in nesporna, saj so javne listine.

3. Tožnik ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nepomembno je, da zapuščinsko sodišče ni napotilo tožnika na pravdo tudi glede ugotovitvenega zahtevka, da sodi v zapuščino zapustničina denarna terjatev do toženke v višini 10.950,25 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Razlika je le v tem, da je v primeru napotitve na pravdo pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazan že s pravnomočnostjo napotitvenega sklepa, v primeru, da dedič ni napoten na pravdo, pa mora dedič izkazati pravni interes za ugotovitveno tožbo. Ta je bil izkazan že s tožbenimi navedbami (ne glede na to, da je tožnik najprej oblikoval svoj zahtevek v tem delu kot dajatveni), da je toženka navedena zapustničina sredstva nezakonito pridobila, da jih je porabila za svoje potrebe ter da jih je dolžna vrniti v zapuščinsko maso z obrestmi, iz česar izhaja tožnikov interes, da so predmet dedovanja po zapustnici (tudi) ta sredstva.

6. Prvo sodišče je ugotovilo, da je znašala razlika med prihodki zapustnice in izdatki v obdobju od 1. 1. 2010 do smrti zapustnice 20. 7. 2014 10.967,04 EUR, na dan njene smrti pa je bilo na njenem bančnem računu 16,79 EUR, zaradi česar sodijo v njeno zapuščino (preostala) sredstva v višini 10.950,25 EUR, kot je ugotovljeno v III. točki sodbe. Sodba zato tudi v tem delu nima pomanjkljivosti.

7. Toženka po ugotovitvah prvega sodišča, ki jih pritožba ne izpodbija, ni obrazloženo prerekala tožnikovih navedb, da je toženka navedeno razliko 10.950,25 EUR (med prihranki zapustnice in stanjem na njenem računu ob njeni smrti) porabila za svoje lastne potrebe in da zato sodijo v zapuščino brez podlage pridobljena sredstva v tej višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2014 dalje. Pavšalne trditve, da je vsa zapustničina sredstva porabila za njeno preživljanje, toženka ni konkretizirala, saj ni pojasnila (in dokazala), za katere zapustničine potrebe oziroma kako je porabila to razliko. Na splošno se je sklicevala na svoja skrbniška poročila (zmotna je trditev, da naj bi bila ta poročila javne listine) pristojnemu CSD v relevantnem obdobju, vendar pa teh (dodatnih) izdatkov tudi v teh poročilih ni specificirala. Prvo sodišče je zato utemeljeno štelo za priznana tožnikova zatrjevana dejstva v tem delu (drugi odstavek 214. člena ZPP), kot smiselno izhaja iz 62. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbene trditve o nezadostnih dohodkih zapustnice, njenih zdravstvenih težavah ter njenih povečanih potrebah v bolezni in s tem povezanih stroških in drugih izdatkih, za kar naj bi bila porabljena sporna sredstva (omenjena razlika), predstavljajo nedovoljene in zato neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za pritožbeno sklicevanje na ravnanje CSD oziroma njegovo neukrepanje po prejemih toženkinih skrbniških poročil, kar naj bi kazalo na upravičeno porabo vseh zapustničinih denarnih sredstev (tudi sporne razlike). Neupoštevno je tudi pritožbeno sklicevanje na toženkino izpovedbo o tem, za katere namene naj bi bila porabljena celotna zapustničina sredstva, saj njena izpoved ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.

8. V zapuščino A. A. spada vse premoženje, ki ga je zapustnica imela ob svoji smrti, vanj pa so vključene vse njene terjatve, tudi obravnavana terjatev proti toženki kot njeni dedinji (28. člen ZD). V sklopu te terjatve so tudi zakonske zamudne obresti od glavnice, in sicer (v mejah tožbenega zahtevka) od prvega dne po zapustničini smrti dalje do vračila. Iz neprerekanih tožnikovih trditev v tem delu izhaja, da bi zapustnica morala imeti ob smrti 10.967,04 EUR prihrankov (sporna razlika 10.950,25 EUR in 16,79 EUR na njenem bančnem računu), da je toženka porabila to razliko za lastne potrebe, da gre pri tej razliki za toženkino nezakonito (brez pravne podlage) pridobitev sredstev in da je bila toženka dolžna vrniti ta sredstva (v zapuščino) najkasneje na dan zapustničine smrti 20. 7. 2017 ter da je zato od 21. 7. 2014 v zamudi. Ta neprerekana dejstva v materialnopravnem pogledu vodijo do ugotovitve, da je toženka dolžna vrniti ta sredstva v zapuščino na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ), da je bila toženka nepoštena pridobiteljica že pred zapustničino smrtjo in da zato dolguje tudi zakonske zamudne obresti od teh sredstev od dneva njihove pridobitve (193. člen OZ) oziroma od 21. 7. 2014 dalje (v mejah tožbenega zahtevka).

9. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP). Toženka ni uspela s pritožbo, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).