Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba in sklep Pdp 450/2010

ECLI:SI:VDSS:2010:PDP.450.2010 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

nesreča pri delu odškodninska odgovornost objektivna odgovornost nevarna stvar nevarna dejavnost
Višje delovno in socialno sodišče
30. junij 2010
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri delu s krožno žago, je tožena stranka odgovorna objektivno, saj je krožna žaga nevarna stvar, delo z njo pa nevarna dejavnost. Ker prispevka tožnika k nastanku škode (dejstva, da se naj bi tožnik na dan škodnega dogodka nenavadno obnašal) ni dokazala, se svoje odškodninske odgovornosti ni razbremenila.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna po temelju v višini 100 %.

Pritožba tožene stranke se zavrže. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik pri delovni nesreči dne 6. 2. 2008 v višini 70 %.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik navaja, da navedeno vmesno sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodi, s stroškovno posledico, podrejeno, da izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je do nezgode prišlo pri polaganju parketa v času, ko naj bi malicali, in sicer, da je šel sam v sosednji prostor, kjer je bila žaga, le-to vklopil in pričel žagati, pri čemer pa se je poškodoval. Tožnik je namreč, ko je bil zaslišan, izpovedal, da je bil kritičnega dne zadolžen, da nastavi parket ob steni, da malica nikoli ni bila dogovorjena, ker denarja za malico niso prejemali. Ta dan denarja za malico ni imel, zato sam ni pričel malicati. Poškodoval se je, ko je na krožni žagi podrezoval parket, kar je sicer delal že dostikrat in ne zna pojasniti, zakaj mu je roko potegnilo v krožno žago. Meni, da mu ni mogoče očitati nikakršne sokrivde za nastanek poškodbe. Z.Š. in D.D. nista izvedeni priči. Sodišče prve stopnje je nepravilno, zgolj zaradi njune izpovedbe in v nasprotju z zakonom zaključilo, da je tožnik soprispeval k nastanku škode zaradi svoje neprevidnosti. Dejstva, da tožnik ne ve, kako je do nezgode prišlo, ne moremo šteti njemu v breme. Tožniku torej ni mogoče kar pavšalno očitati neprevidnosti in v posledici tega sokrivdo v višini 30 %. Sodišče prve stopnje je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni pridobilo strokovnega mnenja izvedenca za varstvo pri delu, saj bi le slednji lahko podal mnenje o vzroku poškodbe in ali je bilo mogoče tožniku očitati neprevidnost oziroma nepazljivost pri delu s krožno žago ter ali bi do poškodbe lahko prišlo tudi v primeru za tožnika pričakovane pazljivosti pri delu s krožno žago. Priglaša pritožbene stroške.

Toženec navaja, da navedeno vmesno sodbo izpodbija iz pritožbenih razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ni namreč upoštevalo, da je toženec (pravilno tožnik) v vsakem primeru izključno po lastni krivdi s krožno žago napačno ravnal. Tožnik je ravnal s takšno stopnjo samovolje in malomarnosti, ki jo lahko označimo kot napačen pristop. Do poškodbe je lahko prišlo zgolj zaradi ravnanja tožnika samega. Sodišče prve stopnje teh dejstev ni prezrlo, vendar je brez konkretne obrazložitve ugotovilo, da je tožnik s svojo nepazljivostjo zgolj delno soprispeval k nastali škodi in ta prispevek ocenilo na 30 %. Tožencu pa ni znano, zakaj naj bi bil sam 70 % odgovoren za obravnavani škodni dogodek. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo. Meni, da se v tem delu zato izpodbijane vmesne sodbe ne da preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sam izrek nasprotuje razlogom sodbe. Toženec vztraja, da tožniku ni dovolil dela s krožno žago in mu tudi ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožencu ni uspelo dokazati, da tožniku delo s krožno žago ni bilo prepovedano. Pri tem izpostavlja svojo izpovedbo, da je bilo tožniku delo s krožno žago izrecno prepovedano. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da naj ne bi predložil dokazov, na katere se je skliceval v odgovoru na tožbo, saj je le-te pravočasno predložil. Takšni zaključki sodišča prve stopnje so protispisni in predstavljajo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj razlogi sodbe nasprotujejo temu, kar je toženec navajal v svojih vlogah in na zapisnike. Slednji dokaza z angažiranjem zasebnega detektiva nikoli ni predlagal, v odgovoru na tožbo je predlagal le zaslišanje zasebnega detektiva S.H.. Glede preloženega poročila, ki ga je slednji sestavil, pa navaja, da ga je v spis predložil pravočasno, saj ga ni mogel dostaviti sodišču prve stopnje preden ga je detektiv sploh sestavil, na kar je opozoril že na naroku. Priglaša pritožbene stroške.

Toženec je na pritožbo tožnika odgovoril, prav tako pa je tožnik odgovoril na pritožbo toženca. Obe pravdni stranki predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in priglašata stroške v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je prepozna.

Glede pritožbe tožene stranke : Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni pravočasno vložila pritožbe.

Pritožba je prepozna, če je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo (2. odstavek 343. člena ZPP). Iz vročilnice v spisu je razvidno, da je bil toženi stranki pisni odpravek vmesne sodbe, na strani njenega pooblaščenca (sedmi odstavek 142. člena ZPP) vročen dne 8. 3. 2010 (vročilnica je priložena pod redno št. 16). Petnajstdnevni pritožbeni rok (1. odstavek 333. člena ZPP) se je tako iztekel dne 23. 3. 2006 (torek). Iz vhodnega žiga sodišča na pritožbi izhaja, da jo je tožena stranka vložila dne 24. 3. 2010, ko jo je priporočeno oddala na pošto (2. odstavek 112. člena ZPP), kar je po izteku pritožbenega roka, v posledici česar je prepozna (pisemska ovojnica je priložena pod redno št. 18).

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo tožene stranke zavrglo (1. odstavek 352. člena ZPP) in je ni obravnavalo po vsebini.

Glede pritožbe tožeče stranke: Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnik, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi se je tožnik poškodoval na delu pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do tožnikove nezgode prišlo pri polaganju parketa v zasebni hiši v Radencih. Poleg tožnika sta bila na dan nesreče na delu prisotna še Z.Š. in D.D.. Tožnik je prižgal žago in začel žagati in takrat je prišlo do poškodbe. Trenutka poškodovanja sodelavca nista videla, tožnik pa je pojasnil, da mu je pri podrezovanju parketa prste potegnilo v krožno žago. Te okoliščine med pravdnima strankama niso sporne in jih pritožba ne izpodbija. Tožnik v pritožbi sicer izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je poškodoval v času, ko naj bi malicali, vendar samo dejstvo, ali se je tožnik poškodoval med malico oziroma ali morebiti malica pri toženi stranki sploh ni bila dogovorjena, kot to navaja tožnik v pritožbi, za obravnavano zadevo, iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, niti ni bistveno.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o temelju tožbenega zahtevka, in sicer je ugotovilo, da je tožena stranka za obravnavani škodni dogodek tožniku odgovorna v višini 70 %. Pritožbeno sodišče to odločitev sodišča prve stopnje ocenjuje kot materialnopravno napačno.

V zvezi z vprašanjem odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo delavec pretrpi na delu ali v zvezi z delom, Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v 184. členu napotuje na splošna načela o odškodninski odgovornosti.

Glede odškodninske odgovornosti predvideva Obligacijski zakonik (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 131. člena in 135. člen), izjemoma pa predpisuje takoimenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Objektivna odgovornost je opredeljena v drugem odstavku 131. člena OZ ter 149. in 150. členu OZ. Bistvo objektivne odgovornosti je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (bodisi zato, ker je imetnik nevarne stvari, ali zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo). V takem primeru se domneva, da je škoda posledica te nevarne stvari oziroma nevarnega obratovanja, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Vzročna zveza kot ena od splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti med nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo in nastalo škodo se torej domneva (prvi odstavek 149. člena OZ).

Objektivna odgovornost je strožja od krivdne. Imetnik nevarne stvari ali tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, je prost odgovornosti le, če dokaže oprostitvene razloge iz 153. člena OZ. Dokazno breme pa je na imetniku in ne na oškodovancu.

V sodni praksi je povsem enotno stališče, da je krožna žaga nevarna stvar, delo z njo pa nevarna dejavnost (glej primere opr. št. II Ips 432/96, II Ips 522/97, II Ips 459/2000, II Ips 91/2001, II Ips 281/2003, II Ips 695/2003 in II Ips 429/2005). Tožena stranka kot izvajalec dejavnosti odgovarja za tožnikovo poškodbo na podlagi določila 150. člena OZ. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je treba odgovornost tožene stranke v obravnavani zadevi presojati po določbah OZ, ki opredeljujejo objektivno odgovornost. Ne strinja pa se pritožbeno sodišče, da je tožena stranka dokazala oprostitvene razloge v smislu navedenega določila OZ in se strinja s tožnikom, da mu v obravnavani zadevi ni mogoče očitati, da je tudi sam prispeval k nastanku škode. Pogojev za uporabo določbe tretjega odstavka 153. člena OZ v obravnavani zadevi ni, saj za tak materialnopravni zaključek dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne dajo zadostne podlage.

Sodišče prve stopnje je navedlo, da sta priči Z.Š. in D.D. ter toženec skladno izpovedali, da ob pravilni uporabi in pravilnem delu s krožno žago do poškodbe ne more priti, poleg tega je tožnik izpovedal, da ne ve, kako je do nezgode prišlo. Na podlagi navedenega je zaključilo, da je tožnik s svojo nepazljivostjo pri delu s krožno žago soprispeval k nastanku škode v višini 30 %.

Po oceni pritožbenega sodišča navedene okoliščine sodišča prve stopnje ne dajejo zadostne podlage za materialnopravni sklep o tožnikovem soprispevku k nastanku škode. Navedba, da ob pravilnem ravnanju z žago do poškodb ne more priti, je pavšalna in niti ne konkretizira, v čem naj bi bilo tožnikovo ravnanje sploh nepravilno. Prav tako za uporabo te določbe ne zadostuje tožnikova izjava, da ne ve, kako je do nezgode prišlo. Drugih okoliščin, ki bi utemeljile navedeni zaključek sodišča prve stopnje, le-to ni ugotovilo niti jih pravdni stranki nista zatrjevali. Ravno nasprotno, okoliščine konkretnega primera potrjujejo stališče pritožbenega sodišča, da je tožena stranka po temelju v celoti odškodninsko odgovorna za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo in te ugotovitve, ki so tudi sicer tožniku v prid, slednji v pritožbi ne izpodbija, da tožena stranka svojih trditev, da se je na dan nesreče nenavadno obnašal in da mu je tožena stranka dela s krožno žago izrecno prepovedala, ni dokazala. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožniku tudi ni bilo odrejeno, katera dela z žago naj bi opravljal in katera ne.

Na toženi stranki je bilo dokazno breme, da je tožnik ravnal nepravilno. Morala bi dokazati, da ni ravnal tako, kot bi v danih razmerah moral ravnati. Tožena stranka temu dokaznemu bremenu v obravnavani zadevi glede na zgornje ugotovitve ni zadostila, drugih okoliščin, ki bi utemeljile drugačen sklep, pa ni niti zatrjevala. Same nesreče sodelavca nista videla, tožnik pa je pojasnil, da mu je pri podrezovanju parketa prste potegnilo v krožno žago. Glede na ugotovljeno dejansko podlago sodišča prve stopnje, ob odsotnosti ugotovitev v smeri nepravilnega ravnanja tožnika, je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnikov soprispevek k nastanku škode 30 %, materialnopravno napačna. Vsebina objektivne odgovornosti je ravno v tem, da imetnik nevarne stvari nosi odgovornost zaradi tega, ker je stvar obremenjena z določenim rizikom, ki ga ni mogoče obvladati. Kot je bilo že navedeno, se v takšnem primeru tudi domneva, da je škoda posledica te nevarne stvari oziroma nevarnega obratovanja, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Tega toženi stranki v obravnavani zadevi ni uspelo dokazati, prav tako pa se ni uspela svoje odškodninske odgovornosti razbremeniti niti delno. Dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, torej utemeljujejo zaključek, da je tožena stranka tožniku v celoti odgovorna (100 %) za nastanek škode iz naslova nesreče pri delu in ne zgolj v višini 70 %, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Glede na to, da je bilo dokazno breme glede oprostitvenih razlogov iz 153. člena OZ na toženi stranki in ne na tožniku ter glede na navedene razloge, je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno opustilo izvedbo dokaza z izvedencem za varstvo pri delu, ki ga je predlagal tožnik in je bil torej namenjen dokazovanju tožnikovih trditev. Tudi sicer pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe, da bi izvedenec v tej zadevi lahko podal mnenje o vzroku poškodbe in ali je bilo tožniku mogoče očitati neprevidnost, pojasnjuje, da je dokaz namenjen potrjevanju dejanskih okoliščin, ki jih pravdni stranki zatrjujeta, ne more pa nadomestiti njihove pomanjkljive trditvene podlage.

Pritožbeno sodišče je vsled navedenega v skladu s 5. točko 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožena stranka v celoti odgovorna (100 %) za nastanek škode iz naslova nesreče pri delu, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (164. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia