Jedro

Glede na navedeno ne drži, da se obravnavana zadeva ne prilega nobenemu kriteriju za odločitev o stroških postopka. Prilega se (že) osnovnemu iz prvega odstavka 154. člena ZPP. Kot je že bilo omenjeno, je pri uporabi tega kriterija odločilen končni uspeh v postopku, zato ni pomembno, ali je bila tožba ob vložitvi potrebna, dopustna oziroma tožbeni zahtevek utemeljen ali ne. Aplicirano na obravnavano zadevo: čeprav je tožnica ob vložitvi tožbe imela pravni interes zanjo, ga je kasneje zaradi okoliščin, ki so nastale med postopkom, „izgubila“, „izguba“ pravnega interesa pa ima za posledico zavrženje tožbe in dolžnost tožeče stranke, da nasprotni stranki povrne stroške postopka.

8. Čeprav se bo (morda) zdela tožnici spremenjena odločitev krivična (bremenijo jo stroški nasprotne stranke, njen neuspeh v postopku pa ni posledica njenega ravnanja oziroma bolje: krivde), sodišče v takšnih primerih, ko uspeh ni niti delen, da bi se dalo upoštevati „vse okoliščine primera“, enostavno nima zakonske podlage, odločiti drugače. Na vse to in na enotno stališče sodne prakse v tej smeri, pritožba utemeljeno opozarja. V obravnavani zadevi je tako uporabljiva tudi odločba VSL I Cp 289/2009 z dne 8. 4. 2009, saj je tožeča stranka tista, ki nosi riziko izgube pravnega interesa.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni, tako da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 4.070,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe z dne 26. 4. 2017 zavrglo. V točki II izreka je odločilo o stroških pritožbenega postopka. Po odločitvi sodišča vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) z odločitvijo sodišča prve stopnje v točki II izreka ne soglaša. Zatrjuje, da je odločitev v nasprotju z zakonsko ureditvijo in sodno prakso. Glede plačila stroškov postopka je uzakonjeno načelo končnega uspeha, ki je temeljno merilo za odločitev o stroških postopka (154. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Predvidene so še izjeme v členih 156. - 162. ZPP, vendar nobena od teh izjem ne omogoča, da sodišče odloči tako, kot je to storilo z izpodbijano odločbo. Izjeme od pravil je namreč treba razlagati ozko.

Dejstvo je, da zavrženje tožbe za tožečo stranko predstavlja neuspeh. Nobena od določb ZPP ne daje podlage, da bi se v takšni procesni situaciji odstopilo od načela končnega uspeha.

Toženka meni, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo spuščati v analizo vzrokov, ki so privedli do izgube pravnega interesa. Sklicuje se na izoblikovano stališče sodne prakse v odločbi VSL Cp 289/2009. Sicer pa bi analiza vzrokov za zavrženje tožbe zahtevala kontradiktorno obravnavo in izvajanje dokazov, za kar pa po izgubi pravnega interesa „v postopku ni več prostora“. Toženka kljub temu pojasnjuje, da je do umika prijavljene ločitvene pravice v stečaju prišlo izključno zato, ker je upraviteljica ugotovila, da so bila vozila, na katerih je toženka uveljavljala ločitveno pravico, pred začetkom stečajnega postopka odtujena in jih v stečajni masi ni. Dejstva v zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja.

V zvezi s takšno situacijo ZPP ne daje pravne podlage za sprejem odločitve, kot jo jo vsebuje točka II izreka. Sodišče prve stopnje ni ustrezno utemeljilo, katero pravno pravilo ali katera metoda interpretacije omogoča sprejem takšne odločitve. Odločitev sodišča prve stopnje daje vtis arbitrarnosti. Takšen vtis je še dodatno poudarjen s sklicevanjem na načelo pravičnosti, s čimer se sodišče prve stopnje še dodatno oddaljuje od zakonskih pravil, utemeljitev za svojo odločitev pa išče v nečem, kar je zunaj kodificiranega prava. Res je, da je ideja pravičnosti osrednje izhodišče prava, vendar pa je udejanjanje te ideje treba prepustiti zakonodajalcu, sodišče pa morajo pri uporabi zakona uporabljati razlagalne metode, ki jih pravo pozna. Posameznim določbam ne smejo dati takšne vsebine, kakršne priznane metode interpretacije ne prenesejo.

V tem kontekstu se toženka sklicuje na primere iz sodne prakse, ki potrjujejo njena stališča. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenih ugovorom in predlaga potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnji uvodoma „pozdravlja kreativnost sodišča“ pri sprejemanju odločitev, a hkrati dodaja, da glede na (primarno) načelo končnega uspeha v pravdi, uzakonjeno v 154. členu, prvi odstavek (ni dvoma, da neuspeh za tožečo stranko predstavlja tudi zavrženje tožbe), v obravnavani zadevi odločitve o stroških postopka ni mogoče utemeljiti z analogno uporabo drugega odstavka 154. člena ZPP.

6. Enostavno povedano: v primeru uspeha ene od strank ni zakonske podlage za odločitev, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. In to niti ob upoštevanju vseh okoliščin primera, o katerih se je sodišče razpisalo v točki 6 obrazložitve, saj se uporaba drugega odstavka 154. člena ZPP navezuje na (vsaj) delni uspeh v postopku.

7. Glede na navedeno ne drži, da se obravnavana zadeva ne prilega nobenemu kriteriju za odločitev o stroških postopka. Prilega se (že) osnovnemu iz prvega odstavka 154. člena ZPP. Kot je že bilo omenjeno, je pri uporabi tega kriterija odločilen končni uspeh v postopku, zato ni pomembno, ali je bila tožba ob vložitvi potrebna, dopustna oziroma tožbeni zahtevek utemeljen ali ne. Aplicirano na obravnavano zadevo: čeprav je tožnica ob vložitvi tožbe imela pravni interes zanjo, ga je kasneje zaradi okoliščin, ki so nastale med postopkom, „izgubila“, „izguba“ pravnega interesa pa ima za posledico zavrženje tožbe in dolžnost tožeče stranke, da nasprotni stranki povrne stroške postopka.

8. Čeprav se bo (morda) zdela tožnici spremenjena odločitev krivična (bremenijo jo stroški nasprotne stranke, njen neuspeh v postopku pa ni posledica njenega ravnanja oziroma bolje: krivde), sodišče v takšnih primerih, ko uspeh ni niti delen, da bi se dalo upoštevati „vse okoliščine primera“, enostavno nima zakonske podlage, odločiti drugače. Na vse to in na enotno stališče sodne prakse v tej smeri, pritožba utemeljeno opozarja. V obravnavani zadevi je tako uporabljiva tudi odločba VSL I Cp 289/2009 z dne 8. 4. 2009, saj je tožeča stranka tista, ki nosi riziko izgube pravnega interesa.

9. V tem kontekstu pritožnica utemeljeno opozarja, da je izjeme, predvidene v 156. 157. in 160. členu ZPP (nanje se sklicuje sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve), treba razlagati ozko. Npr. izjema po 160. členu se nanaša na izločitveno pravdo, a le v korist poštenega upnika. Če bi želel zakonodajalec določiti takšno izjemo (tudi) v korist tretjega (katerega sicer utemeljena tožba je zavržena zaradi ravnanja, na katerega nima vpliva; npr. razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj v izvršbi), bi jo tudi določil, pa je ni.

10. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, tako da je tožnici naložilo povrnitev (potrebnih) stroškov nasprotne stranke (prvi odstavek 154. v zvezi s 155. členom ZPP).

Toženki pripadajo naslednji pravdni stroški, odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT): odgovor na tožbo po tar. št. 19/1 2.200 točk, prva pripravljalna vloga po tar. št. 19/1 2.200 točk, druga pripravljalna vloga po tar. št. 19/2 OT (1.650 točk) in tretja pripravljalna vloga po tar. št. 19/3 OT (1.100 točk), materialni stroški 2 % od skupne vrednosti storitev (143 točk) in 22% DDV (1.573 točka), skupaj 8.866 točk oziroma 4.070,00 EUR.

11. Ker je toženka s pritožbo uspela, ji je dolžna tožnica povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s 155. členom ZPP).

Toženki pripadajo naslednji pritožbeni stroški: sestava pritožbe 500 točk po tar. št. 21/1 OT, materialni stroški v višini 2% od skupne vrednosti storitev (10 točk) in 22% DDV (110 točk), skupaj 620 točk oziroma 285,00 EUR.

12. Glede na uspeh v pritožbenem postopku, ki pripada toženki, je dolžna tožnica svoje pritožbene stroške kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP).