Jedro

Glavna značilnost inkaso cesije je njena dvojna narava: v zunanjem razmerju, ki se nanaša na razmerje med cesionarjem in tretjimi osebami, cesionar na temelju cesije pridobi položaj „popolnega upnika“, brez kakršnihkoli omejitev, v notranjem razmerju med cedentom in cesionarjem (ki praviloma, ni pa to nujno, ostane znano samo strankama tega razmerja in temelji na mandatni ali kakšni drugi pogodbi) pa cedent pridobi obligacijsko pravico zahtevati, da mu vse, kar cesionar izterja, z morebitnim odbitkom stroškov in provizije kasneje izroči. Aktivna stvarna legitimacija je vprašanje materialnega prava, ki se nanaša na utemeljenosti tožbenega zahtevka in se presoja ob koncu glavne obravnave.

Na veljavnost cesije, kot razpolagalnega pravnega posla, nima nobenega vpliva specifičen dogovor pogodbenih strank iz mandatne pogodbe (da se sklepa za nedoločen čas in da je tožeča stranka dolžna, po prejemu plačila s strani tožene stranke in odbitju dogovorjenih stroškov, prejeti znesek nakazati na račun odstopnika), saj le-ta, kot posel obligacijskega prava, učinkuje zgolj med pogodbenima strankama (inter partes).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 202040/2011 z dne 21. 12. 2012 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v roku 8 dni od prejema sodbe povrne njene pravdne stroške v znesku 121,84 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, skupaj s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je strošek odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V obravnavanem primeru je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 657,01 EUR. Aktivno stvarno legitimacijo je utemeljevala na Pogodbi o odstopu terjatev št. 000 (A2, v nadaljevanju Pogodba), s katero je R. S. s. p. kot odstopnik terjatve do svojega dolžnika (tožene stranke) odstopil prevzemniku (tožeči stranki) tako, da je ta postal novi upnik in mora odstopnikov dolžnik znesek neporavnanih obveznosti plačati na transakcijski račun prevzemnika (1., 2. in 3. člen Pogodbe). Obenem se je prevzemnik zavezal, da bo odstopniku v roku 8 dni po prejemu plačila dolžnika nakazal celotni plačani znesek na njegov transakcijski račun, odštevši eventualni strošek sodnih in upravnih taks, stroškov sodnega izvršitelja in morebitnih stroškov nastalih pri toženi stranki, ki jih določi sodišče (6. člen Pogodbe), dogovoril še druge medsebojne pravice in obveznosti (4. in 5. člen Pogodbe), rok trajanja pogodbe (1. člen Pogodbe) in da bo on dolžnika obvestil o sklenjeni pogodbi.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tako sklenjena Pogodba o odstopu terjatev, navkljub njenemu naslovu, ne predstavlja cesije terjatve. Po analizi posameznih pogodbenih določil je namreč ocenilo, da je bil pravi namen pogodbenih strank le sklenitev mandatnega razmerja, po katerem je tožeča stranka pridobila upravičenje – mandat, da za račun R. S. izterja vtoževane terjatve. Ker je tožeča stranka uveljavljala plačilo terjatev v svojem imenu in za svoj račun (namesto za račun upnika R. S., je tožbeni zahtevek že iz razloga pomanjkanja aktivne stvarne legitimacije zavrnilo.

8. Takšno stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Pritožnica pravilno opozarja, da sklenjena Pogodba predstavlja inkaso cesijo,(1) katere glavna značilnost je prav njena dvojna narava: v zunanjem razmerju, ki se nanaša na razmerje med cesionarjem in tretjimi osebami, cesionar na temelju cesije pridobi položaj „popolnega upnika“, brez kakršnihkoli omejitev, v notranjem razmerju med cedentom in cesionarjem (ki praviloma, ni pa to nujno, ostane znano samo strankama tega razmerja in temelji na mandatni ali kakšni drugi pogodbi) pa cedent pridobi obligacijsko pravico zahtevati, da mu vse, kar cesionar izterja, z morebitnim odbitkom stroškov in provizije kasneje izroči.(2) Prav to pa sta se s Pogodbo dogovorili pogodbeni stranki, tj. da v razmerju do dolžnika izvedeta „navadno cesijo“ terjatev (s čimer je tožeča stranka v zunanjem razmerju postala formalni upnik odstopljene terjatve), v njunem medsebojnem razmerju, ki temelji na mandatni pogodbi, pa se je tožeča stranka zavezala, da bo po plačilu terjatve s strani dolžnika (tožene stranke) celoten znesek, odštevši dogovorjene stroške, nakazala odstopniku.

9. Glede na navedeno in ker se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ), je tožeča stranka na podlagi 1. do 3. člena Pogodbe postala nov „popoln“ upnik odstopljenih (vtoževanih) terjatev, zato jih ima pravico izterjati v svojem imenu in na svoj račun (to je tudi glavni namen inkaso cesije(3)), s tem pa podana zatrjevana aktivna stvarna legitimacija tožeče stranke. Navedeno velja tudi ob predpostavki, da tožena stranka do začetka pravdnega postopka ni bila obveščena o cesiji. Aktivna stvarna legitimacija je namreč vprašanje materialnega prava, ki se nanaša na utemeljenosti tožbenega zahtevka in se presoja ob koncu glavne obravnave.(4) Do takrat pa je bila tožena stranka o cesiji terjatve nedvomno obveščena / seznanjena, saj je tožeča stranka Pogodbo odstopu terjatev predložila že k dopolnitvi tožbe z dne 27. 8. 2013.(5) Prav tako na veljavnost cesije, kot razpolagalnega pravnega posla, nima nobenega vpliva specifičen dogovor pogodbenih strank iz mandatne pogodbe (da se sklepa za nedoločen čas in da je tožeča stranka dolžna, po prejemu plačila s strani tožene stranke in odbitju dogovorjenih stroškov, prejeti znesek nakazati na račun odstopnika), saj le-ta, kot posel obligacijskega prava, učinkuje zgolj med pogodbenima strankama (inter partes).

10. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje (355. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Inkaso cesije naš pravni red sicer ne ureja (in je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da je inkaso cesija urejena v drugem odstavku 425. člena OZ – glej dr. Juhart, Cesija – Pogodbeni odstop terjatve, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, str. 202 - v nadaljevanju dr. Juhart, in Borut Radolič, Odstop terjatve v izterjavo in njegove modalitete, Podjetje in delo, 2004, št. 3-4, str. 558, v nadaljevanju Radolič). Kljub temu (upoštevaje načelo dispozitivnosti in avtonomije, po katerem lahko stranke prosto urejajo obligacijska razmerja in pri tem (načelno) niso vezane na institute ter pogodbene tipe, določene v zakonu) to ni nobena ovira za oblikovanje tovrstnih razmerij.

(2) Pri inkaso cesiji torej cesionar v zunanjem razmerju razpolaga z bistveno več pravne moči nasproti cesusu (cedent cesionarja naredi za upnika terjatve in mu s tem dejansko podeli vso pravno oblast nad terjatvijo), kot jo na podlagi notranjega razmerja dejansko ima, v čemer pa ni nič nedovoljenega ali protislovnega. Gre le za to, da cedent opravi neprijetna dejanja, kar izterjava in morebitni sodni procesi nedvomno so, s pomočjo kvazi tihega zastopnika, ki ima v celotni zgradbi inkaso cesije vlogo ceisonarja (glej Radolič, str. 550, 551).

(3) Glej dr. Juhart, str. 201. (4) Prim. sodbo VS RS III Ips 31/2007 z dne 9. 9. 2008. (5) Res je sicer, da določba prvega odstavka 419. člena OZ določa, da mora o prenosu terjatve dolžnika obvestiti odstopnik, vendar ta določba ni kogentne narave. Za nastop dolžnikove zaveze proti novemu upniku je odločilno zgolj, da dolžnik ve za to, da je bila terjatev odstopljena in da je namesto staremu zavezan novemu upniku, ne pa, od kot to vedenje izvira (glej dr. Juhart 123, tako tudi sodba VS RS II Ips 662/2003 z dne 29. 12. 2004).