Jedro

Po besedni in pomenski razlagi 16. člena ZOro-1 je razvidno, da je zakonodajalec pojem zanesljivosti zaostril oziroma postrožil v 2. odstavku 16. člena ZOro-1, ker navaja, da "posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv če..." Zakonodajalec tako loči zanesljivost oziroma nezanesljivost na katero se lahko sklepa (1. odstavek) in na primer, ko posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv (2. odstavek 16. člena ZOro-1). Tako opredeljena zanesljivost oziroma nezanesljivost pa ne dopušča združevanja posameznih elementov oziroma sestavin iz 1. in 2. odstavka 16. člena ZOro-1, kot je to storil organ prve stopnje v izpodbijani odločbi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne ... odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Upravne enote A št. ... z dne .... Organ prve stopnje je s svojo odločbo odvzel tožniku orožni list št. ... za orožje, ki ga organ prve stopnje navaja v izreku pod točko 1 svoje odločbe, hkrati pa tudi orožje in pripadajoče strelivo za to orožje. Hkrati je odločil, da mora oddati odvzeto orožje in strelivo Oddelku za upravne notranje zadeve Upravne enote A v roku osmih dni od vročitve odločbe, po pravnomočnosti odločbe pa mora sam v roku treh mesecev najti kupca za odvzeto orožje in strelivo. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje odločil na podlagi 1. odstavka 58. člena v povezavi s 3. točko 2. odstavka 14. člena in 16. člena Zakona o orožju (Uradni list RS, št. 61/00, v nadaljevanju: ZOro-1). Tožena stranka meni, da je organ prve stopnje pravilno postopal in da je njegova odločba dovolj obširno obrazložena in z zadosti prepričljivimi in tehtnimi razlogi, ki imajo svojo podlago v izvedenih dokazih. Tožnik je bil seznanjen s temi dokazi in dana mu je bila možnost, da to dejansko stanje s svojimi dokazi izpodbija. Neutemeljena je zato tožnikova pritožba, da je organ prve stopnje upošteval le navedbe prič, ki mu želijo škodovati, ne pa ostalih. Organ prve stopnje je upošteval vse izjave zaslišanih prič, ki so potrdile, da tožnik do sosedov ni konfliktna oseba, je pa v nenehnem sporu s svojim sorodstvom glede zapuščine. Iz vseh okoliščin pa je razvidno, da se spor med sorodstvom in pritožnikom ne razrešuje, temveč se kvečjemu stopnjuje. Primerno je sklicevanje organa prve stopnje na sodbo sodišča, ki ima značaj javne listine. Ker pa so dejstva in okoliščine pri storitvi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti B.B. potrjena v tej javni listini, jo je organ prve stopnje pravilno štel kot dokazana in upošteval to kot dokaz nezanesljivosti tožnika. Zaradi nasilja tožnika pri storitvi kaznivega dejanja povsem upravičeno zaključuje, da obstaja velika verjetnost, da bi lahko orožje pričelo služiti kot demonstracija moči in reševanje konfliktnih situacij med sorodstvom zunaj zakonitih poti. Hkrati tožena stranka še navaja, da se orožje lahko zaupa le osebi, od katere je pričakovati, da z njim ne bo ogrožala drugih oseb oziroma ne bo ogrožala javni red in mir. Tožena stranka navaja, da zaradi okoliščin, v katerih tožnik živi in odnosov do sorodstva, tega ni mogoče pričakovati. Določila ZOro dajejo dolžnost pristojnemu organu, da v okviru danih možnosti zavaruje javni red - interes in da odvzame orožje v kolikor je ta napaden. Organ prve stopnje je upošteval okoliščine in zlasti nasilje, ki ga je izkazal tožnik pri storitvi kaznivega dejanja, zato nedvomno ni primeren za posest orožja v smislu 16. člena ZOro-1. Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik navaja, da so razlogi v izpodbijani odločbi o odločilnih dejstvih sami s seboj v nasprotju. Tožena stranka po eni strani zatrjuje, da tožnik ni primeren za posest orožja in so zaključki organa prve stopnje pravilni in pri njem ni podan pogoj zanesljivosti, po drugi strani pa, da naj bi odvzem orožnega lista in orožja narekovali razlogi za varovanje javnega reda. Te razloge pa opredeljuje 15. člen ZOro-1, pri tem pa tožnik navaja, da ta zadržek pri tožniku ni podan. S sodbo Okrajnega sodišča v A št. ... dne ....tožnik ni bil obsojen za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ampak za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog, torej za predlagalni delikt in po določilih ZOro-1 se takšna obsodba ne šteje za zadržek javnega reda. Tako sodba Okrajnega sodišča v Radovljici ne daje osnove za uporabo zadržka javnega reda in ga ni mogoče samovoljno razlagati tako, da tožnik ne izpolnjuje pogoja zanesljivosti. Tožnik se strinja, da ima sodba značaj javne listine in dokazuje resničnost tega kar je v izreku sodbe navedeno, vendar je potrebno to pravilno interpretirati. Sodba ima drugačno vsebino kot jo daje izpodbijana odločba. Sodba ne izkazuje nasilja tožnika, šlo je le za besedno ogrožanje varnosti, tožnik ni imel orožja v rokah, niti ni storil ničesar kar bi dejansko kazalo na nevarnost uporabe orožja ali fizične sile. Sama sodba in spor v zapuščinskem postopku pa še ne dajeta zadostne podlage za zaključek, da pri tožniku ni podan pogoj zanesljivosti. Tožena stranka ni upoštevala okoliščin, v katerih je prišlo do verbalne reakcije tožnika, pri tem pa tožnik navaja, da prav te okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki je zanesljiva in zna nadzorovati svoje ravnanje in zato ni razlogov, ki bi kazali na to, da bi orožje zlorabljal. Tožnik še navaja, da je bil pred dogodkom v letu 2002 večkrat izpostavljen šikaniranju sestre, ki mu je najmanj desetkrat nastavila žebelj pod traktorsko gumo, v letu 2002 pa je reagiral zgolj z namenom, da bi nagajanje nehalo. Po tem dogodku tudi ni več prihajalo do nastavljanja žebljev. Tožnik poudarja, da ima orožni list in orožje že skoraj 20 let, z njim skrbno ravna in ga pazljivo uporablja in ga ni nikdar zlorabljal. Nikdar ni bil obravnavan zaradi prekrškov zoper javni red in mir z elementi nasilja, od dogodka je minilo že leto in osem mesecev in po njem ni bilo več nobenih konfliktov. Navaja, da je urejena osebnost, živi v svoji hiši skupaj s svojo družino in se izogiba konfliktom in sporom. Tožnik predlaga, da se tožbi ugodi in tudi njegovi pritožbi in da se obe odločbi odpravita oziroma spremenita tako, da se mu orožni list, orožje in strelivo ne vzamejo, podrejeno pa se, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se njegovi pritožbi ugodi in da se odločba organa prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da meni, da so razlogi tožnika v tožbi neutemeljeni in se sklicuje na razloge, ki jih je že navedla v izpodbijani odločbi. Tožena stranka še dodaja, da so bile zaradi celotne razjasnitve okoliščin, v katerih tožnik živi, v postopku zaslišane priče, ki so potrdile, da je tožnik v sporu s sorodstvom. Odnosi in konflikti, ki jih ima tožnik s svojo sestro in sorodstvom so nedvomno okoliščine, ki ga delajo neprimernega, da bi posedoval orožje. Verbalne grožnje s strelnim orožjem, četudi ga oseba nima v rokah, so nedopustne in predstavljajo kršitev določb ZOro-1, hkrati pa povzročijo osebi, ki so ji te besede namenjene, občutek strahu. Orožje ni in ne sme biti predmet merjenja moči in pri tem tudi sama verbalna grožnja povzroča strah in vznemirja ljudi. Odločba je oprta na določilo 2. odstavka 16. člena ZOro-1, ker iz ugotovljenega dejanskega stanja in izjav prič izhaja, da se spori med sorodstvom stopnjujejo in na podlagi tega bi lahko orožje pričelo služiti kot demonstracija moči. Torej gre v postopku za okoliščine, v katerih tožnik živi in ki ga delajo neprimernega, da bi posedoval orožje. Tožena stranka zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Organ prve stopnje in tožena stranka sta oprla svojo odločitev na 58. člen ZOro-1, ki obravnava odvzem orožja in orožnih listin posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke 2. odstavka 14. člena tega zakona. Tožena stranka se je oprla na 3. točko 2. odstavka 14. člena v zvezi s 16. členom ZOro-1 in zaključila, da je tožnik nezanesljiv, ker okoliščine, v katerih živi, kažejo na to, da ni primeren za posedovanje orožja. To pomeni, da je tožena stranka uporabila 2. odstavek 16. člena ZOro-1, medtem pa iz odločbe organa prve stopnje izhaja, da je organ prve stopnje ugotavljal zanesljivost tako na podlagi 1. odstavka kot tudi na podlagi 2. odstavka 16. člena ZOro-1. Organ prve stopnje je v svoji obrazložitvi navedel (str. 6 odločbe), da tožnik ni zanesljiv, ker je mogoče sklepati, da bi lahko orožje zlorabljal, prav tako pa se je oprl na 2. odstavek 16. člena ZOro-1, ko je zaključil, da tožnik ni zanesljiv za posedovanje orožja po 2. odstavku 16. člena ZOro-1, ker na podlagi ugotovljenih dejstev za tožnika lahko sklepa, da bi orožje lahko zlorabil in ker okoliščine, v katerih živi kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja.