Jedro

Pritožbeno sodišče kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more odpraviti tako, da popravi izpodbijano sodbo s tem, da doda razloge o odločilnih dejstvih, temveč je dolžno v skladu z določili prvega odstavka 392. člena ZKP sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega D.V. za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9.4.2004 je bil obsojeni spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ. Sodišče je v izreku izpodbijane sodbe ugotovilo, da je obsojeni z M.J. grdo ravnal in ji delal nasilje, s tem pa je v družini povzročil ogroženost, ker je v letu 2000 v stanovanju na v L. dne 12.4. ob 16.00 uri hčerko S. zaklenil v spalnico, nato pa z roko udaril J., jo brcal z nogama, in pljuval po njej, dvignil še stol in ji zagrozil, da jo bo z njim udaril, nato pa je z ročajem omela J. udaril po telesu; dne 22.4. ob 10.00 uri J. grozil, da jo bo ubil, nato pa hčerko S. prijel za usta in ji ukazal naj utihne, ker je jokala, nato jo je z rokama dvignil in stresel; dne 30.4. na balkonu J. udarjal z rokama po hrbtu, nato jo prijel z rokama za vrat in jo stisnil, vsa dejanja pa so se dogajala v prisotnosti hčerke S.V., ki je bila zaradi tega prestrašena. Izrečena je bila pogojna obsodba, v kateri je sodišče določilo kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 30.9.2004 pritožbo zagovornika obsojenega zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenčev zagovornik, odvetnik M.J., je zoper pravnomočno sodbo dne 23.11.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V zahtevi navaja, da izpodbijana prvostopna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer predvsem glede obstoja posledic kaznivega dejanja, ki se mora odražati v ogroženosti, zgražanju ali prestrašenosti v javnosti oziroma družini. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov in pojasnilo, na podlagi katerih izvedenih dokazov in ugotovljenih dejstev sklepa, da je v konkretni kazenski zadevi podan obstoj ogroženosti v družini kot element kaznivega dejanja. Višje sodišče v svoji sodbi ugotavlja, da ta element kaznivega dejanja sicer ni opredeljen oziroma obrazložen, vendar izhaja iz konteksta sodbe. Vložnik nadalje navaja, da bi morali biti v sodbi za vsako od očitanih dejanj posebej ugotovljeni in obrazloženi vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, torej v konkretnem primeru obstoj ogroženosti ali prestrašenosti v družini. Ne zadostuje, da se ugotovi obstoj ogroženosti glede nadaljevanega kaznivega dejanja. Ta del prvostopne sodbe je tako ostal povsem neobrazložen, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Nadalje uveljavlja zahteva bistveno kršitev postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje iz opisa kaznivega dejanja izpustilo dejanji z dne 10.2.2000 in 26.2.2000 in tako ni v celoti rešilo predmeta obtožbe. Obdolženca bi namreč moralo oprostiti navedenih dveh kaznivih dejanj, saj se je tekom postopka pokazalo, da jih obdolženi ni mogel storiti. Delno oprostilna sodba pa bi vplivala tudi na odločitev glede stroškov kazenskega postopka. Izkazalo se je namreč, da je bil obdolženčev zagovor v tem delu pravilen, zaradi česar ni pravično, da mora obsojeni nositi višjo povprečnino zato, ker je sodišče dalj časa ugotavljalo, da je njegov zagovor v tem delu verodostojen.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je sicer res, da so razlogi prvostopne sodbe glede posledic obsojenčevega izvršitvenega dejanja skromni, vendar še zadostni za ugotovitev, da je pri vseh treh izvršitvenih dejanjih v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja obstajala prestrašenost štiriletne hčerke, ki je bila pri vseh dogodkih navzoča. B.

4. Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, kadar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni, da se sodišče v sodbi sploh ne ukvarja s presojo okoliščin, ki predstavljajo odločilna dejstva. Taka so tista dejstva, na katerih temelji neposredna uporaba materialnega in procesnega prava v določeni kazenski zadevi. Sodišče je v skladu s 7. točko drugega odstavka 364. člena ZKP dolžno v obrazložitvi sodbe določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov. Pri tem navede tudi, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov.

5. Obsojencu se očita storitev kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ. Element tega kaznivega dejanja je, da storilec z izvršitvenim dejanjem povzroči v družini ali javnosti ogroženost, zgražanje in prestrašenost. Iz izreka sodbe prve stopnje izhaja, da so se vsa dejanja v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva dogajala v prisotnosti hčerke S., ki je bila zaradi tega prestrašena. Dejanje, kot je opisano v izreku sodbe, torej izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva, česar zahteva za varstvo zakonitosti sodbi prve stopnje ne izpodbija.

6. Potrebno je pritrditi očitku, izraženem v zahtevi, da v obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, na podlagi katerih je ugotovilo, kako so opisana dejanja vplivala na S., torej da so pri njej povzročila prestrašenost, kot izhaja iz izreka sodbe. Sodišče prve stopnje se je, sicer precej manj kot z ugotavljanjem resničnosti dela obsojenčevega zagovora, ukvarjalo tudi z ugotavljanjem posledic, ki so jih izvršena dejanja povzročila pri mladoletni S. V ta namen je zaslišalo pričo K.R., S. vzgojiteljico v vrtcu, ki je odgovorila tudi na vprašanje zagovornika, ali je imela občutek, da se S. boji očeta oziroma da se počuti ogroženo. Drugih dokazov v zvezi s tem odločilnim dejstvom sodišče v dokaznem postopku ni izvedlo, niti državni tožilec niti obramba pa v postopku tudi nista podala drugega dokaznega predloga. Iz obrazložitve prvostopne sodbe in zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo v vso listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu, torej med drugim tudi uradni zaznamek o pogovoru s S.V. ter izvedensko mnenje izvedenke Z.B. Iz podatkov v spisu tako ne izhaja, da je sodišče te listine tudi dejansko prebralo in v dokaznem postopku te dokaze izvedlo.

Sodišče prve stopnje za nobenega od teh dokazov v obrazložitvi sodbe ni navedlo, kako jih presoja in zakaj šteje, da je obsojenčevo ravnanje povzročilo pri hčerki S. prestrašenost. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da gre po vsebini za protislovne dokaze, zaradi česar je še toliko bolj potrebno v sodbi obrazložiti, kako je sodišče presodilo vsakega izmed njih in v zvezi z ostalimi ter kakšen sklep je na njihovi podlagi naredilo. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da popolnoma verjame izpovedi oškodovanke, ki je med drugim izpovedala tudi, da je bila S. pri vseh obravnavanih dogodkih prisotna. Zgolj to dejstvo pa ne zadošča za sklep, da je bila S. zaradi teh dogodkov tudi prestrašena oziroma da so dejanja obsojenega v družini povzročila zgražanje, ogroženost ali prestrašenost. Oškodovanka namreč ni izpovedala, da bi bila S. prestrašena zaradi grdega ravnanja in izvajanja nasilja zoper njeno mater, ampak le, ko je obsojenec tako ravnal s S. (dne 22.4.). Izpovedi priče K.R., ki je povedala, da iz obnašanja S. ni bilo mogoče zaznati, da živi v neurejenih razmerah, sodišče ni presojalo in ocenilo, temveč je v obrazložitvi sodbe le povzelo njeno vsebino. Sodišče v obrazložitvi sodbe ni niti omenilo izvedeniškega mnenja klinične psihiatrinje ter uradnega zaznamka o pogovoru s S. Tako iz sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati, na podlagi katerih dejstev je sodišče zaključilo, da je bila S. ob vseh obravnavanih dogodkih prestrašena.

7. Zagovornik obsojenega je že v pritožbenem postopku uveljavljal enako bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Višje sodišče je v odgovoru na pritožbene navedbe v sodbi navedlo razloge, iz katerih sklepa na to, da je bila hčerka S. zaradi obsojenčevih dejanj prestrašena, poleg tega je podalo tudi oceno oziroma presojo izpovedi priče R. Višje sodišče izvaja sklep, da je bila S. prestrašena, iz splošno znanega dejstva, kako vplivajo porušeni odnosi v družini na mladoletne otroke, pa tudi iz izvedenskega mnenja z dne 24.1.2004, iz katerega izhaja, da ima deklica motnje čustvovanja in konflikten odnos do očeta. Ob tem je treba dodati, da slednji dokaz v kazenskem postopku, kot je že navedeno, sploh ni bil izveden. Pritožbeno sodišče tudi sicer ni ravnalo pravilno, saj kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more odpraviti tako, da popravi izpodbijano sodbo s tem, da doda razloge o odločilnih dejstvih, temveč je dolžno v skladu z določili prvega odstavka 392. člena ZKP sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje.

8. Ker izpodbijana sodba prve stopnje ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih in se v tem delu ne da preizkusiti, s tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Glede na to se tudi ni opredelilo do ostalih trditev v zahtevi.

9. Zgolj za pojasnilo Vrhovno sodišče dodaja, kot je navedlo že v sklepu opr. št. I Ips 299/97 z dne 5.6.2003, da gre pri nadaljevanem kaznivem dejanju za navidezni realni stek, torej za eno samo kaznivo dejanje. Zato se za posamezna dejanja nadaljevanega kaznivega dejanja, ki niso dokazana, po ustaljeni sodni praksi ne izreka oprostilne sodbe, temveč se jih izpusti iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja in razloge za to navede v obrazložitvi sodbe.