Jedro

Zmotna je razlaga 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti na način, da se lahko razdalje med krajem bivanja in javnim prevoznim sredstvom oziroma delovnim mestom seštevajo, če posamezna razdalja znaša manj kot dva kilometra, skupno pa več kot dva kilometra. V primeru, da šele seštevek teh razdalj znaša več kot dva kilometra, javnemu uslužbencu ne gre posebna kilometrina v okviru povračila stroškov prevoza na delo, saj je poraba časa za običajno hojo na posameznih krajših relacijah v zvezi z uporabo javnega prevoza krita z normativom porabe časa v zvezi s tem. Ker je v konkretnem primeru šele seštevek razdalj (med krajem bivanja in prvim postajališčem vlaka ter med železniško postajo in delovnim mestom) znašal več kot 2 km, ni mogoče trditi, da javni prevoz z vlakom ni mogoč, in da bi bil tožnik zato upravičen do delne kilometrine na tej relaciji. V obravnavanem primeru tožnik namreč ne bi bil upravičen do delne kilometrine že zato, ker časovna izguba zaradi možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva tj. vlaka v eno smer ne bi bila daljša od ene ure. V konkretnem primeru javni prevoz z vlakom predstavlja mogočo in cenejšo obliko javnega prevoza, zato je tožnik upravičen le do povrnitve stroškov javnega prevoza z vlakom.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti glasi: „Tožnikov zahtevek, ki se glasi: „1. Razveljavi se sklep št. ... z dne 14. 11. 2012 ter se obračun nadomestila za prevoz na delo in z dela izvrši glede na ceno mesečne vozovnice avtobusnega medkrajevnega prevoza na relaciji A. - B..

2. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati prikrajšanje pri nadomestilu za stroške prevoza na delo in z dela od meseca avgusta 2011 do izplačila v skladu s to sodbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. v mesecu za prikrajšanje pri nadomestilu za stroške prevoza preteklega meseca do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati stroške tega postopka.“ se zavrne.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 509,35 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.“

II. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 334,77 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, tako da je razveljavilo sklep št. ... z dne 14. 11. 2012 ter tožniku priznalo pravico do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela glede na ceno mesečne vozovnice avtobusnega medkrajevnega prevoza na relaciji C., A. - D., B. ter odločilo, da se mu za čas od 1. 10. 2014 dalje izplača prikrajšanje pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni pod izvršbo (I. tč. izreka). Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati prikrajšanje pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela do 30. 9. 2014 v znesku 739,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2014 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval več (razlika do vtoževanih 835,16 EUR, v znesku 95,23 EUR) je zavrnilo (II. tč. izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 509,35 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. tč. izreka).

2. Zoper sodbo v celoti se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, s stroškovno posledico. Navaja, da je bilo tožniku priznano izplačilo povračila stroškov za prevoz na delo in z dela glede na ceno mesečne vozovnice avtobusnega medkrajevnega prevoza na relaciji A. – B., medtem ko je sama zagovarjala povračilo nižjih stroškov glede na ceno vozovnice za vlak na razdalji od A. do železniške postaje B.. Poudarja, da je njena dolžnost upoštevanje načel učinkovitosti in gospodarnosti skladno z Zakonom o javnih financah, po katerih je treba v primeru, ko je možnih več različnih javnih prevozov, povrniti najcenejši javni prevoz. Navedeno je tožena stranka utemeljevala s sodno prakso pritožbenega sodišča (opr. št. Pdp 43/2009 z dne 2. 7. 2009) in odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I444-18 z dne 9. 4. 2009. Do teh argumentov se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo. Pomanjkanje obrazložitve o odločilnih dejstvih pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. X Ppd 549/2014 z dne 19. 6. 2014, kjer pa je šlo za drugačno dejansko stanje kot v obravnavanem primeru. V navedeni zadevi je bilo odločeno o povračilu stroškov prevoza na razdaljah, na katerih ni možnosti uporabe javnega prevoza, medtem, ko je le-ta v tožnikovem primeru možen. V skladu s citirano sodbo je treba zaposlenim javnim uslužbencem, ki za prihod od kraja bivališča do kraja delovnega mesta in nazaj nimajo nobene možnosti javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi na razdaljah skupno več kot dva kilometra v eno smer, priznati in izplačati povračilo stroškov prevoza za celotno razdaljo, na kateri nimajo možnosti uporabe javnega prevoza, in sicer kilometrino v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina 95-oktanov na kilometer. Pritožbeno sodišče ni odločalo o primerih, ko je javni prevoz možen (oziroma je možnih več javnih prevozov) in so razdalje krajše od dveh kilometrov, niti se do tega ni opredelilo v sami obrazložitvi. Meni, da je nelogično, da bi javnemu uslužbencu pripadala mesečna vozovnica za katerokoli razdaljo (torej tudi krajšo od dveh kilometrov), saj bi to privedlo do situacij, ko bi bil delodajalec dolžan povrniti stroške mesečnih vozovnic tudi za absurdne razdalje, npr. 100 metrov od železniške postaje do delovnega mesta. Poudarja, da se tudi v primeru, ko znaša seštevek posameznih razdalj na poti na delo in z dela več kot dva kilometra, nobena posamezna razdalja na relaciji pa ni daljša od dveh kilometrov, povračilo stroškov prevoza določi v višini cene cenejšega in ne nujno najbližjega javnega prevoza. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje priznalo povračilo dražjega javnega prevoznega sredstva, s čimer je po njenem mnenju odločilo v nasprotju z določbami materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev podprlo tudi z upoštevanjem časovne izgube in navedlo, da se v časovno izgubo ne šteje le čas trajanja prevoza s prevoznim sredstvom, temveč tudi čas čakanja, prestopanja med dvema javnima prevoznima sredstvoma, prihod pred začetkom delovnega časa, čas čakanja po koncu delovnega časa, pri čemer pa se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do tega kolikšna naj bi bila ta časovna izguba. Meni, da je sodišče v tem delu celo prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožnik niti sam ne ve, koliko časa bi porabil za pot. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Aneks, Ur. l. RS, št. 40/2012) v prvem odstavku 5. člena določa, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada javnemu uslužbencu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra. Ta določba enako kot prvi odstavek 168. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012) določa splošno pravico javnega uslužbenca do povračila stroška prevoza na in z dela glede na razdaljo med krajem bivališča in delovnim mestom. Aneks še predvideva, da zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza v višini stroška z javnim prevoznim sredstvom, če pa prevoz z javnim prevoznim sredstvom ni mogoč, se mu v skladu z drugim odstavkom 5. člena prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov. Aneks v tretjem odstavku 5. člena določa domnevo, kdaj se šteje za potrebe priznavanja stroškov prevoza, da javni prevoz ni možen. Gre za primere, če ta ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer. Aneks torej določa zelo pomemben časovni vidik, po katerem uslužbenec ne sme izgubiti več kot ene ure v eno smer zaradi uporabe javnega prevoza, pri čemer izguba časa zaradi same vožnje v ta čas ni všteta.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da od kraja bivališča tožnika (E., A.) do kraja opravljanja dela (F., B.) obstaja javni prevoz. Prvo postajališče medkrajevnega avtobusa je od bivališča tožnika oddaljeno 220 m, končno postajališče avtobusa pa je od njegovega delovnega mesta oddaljeno 230 m. Prvo postajališče vlaka je od njegovega bivališča oddaljeno 1,3 km, železniška postaja B. pa je od delovnega mesta oddaljena 850 m. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da bi moral tožnik v primeru vožnje z vlakom vsak dan prepešačiti 2150 m v eno smer (od bivališča do železniške postaje v A. ter od železniške postaje v B. do delovnega mesta).

8. Prvostopenjsko sodišče se je sklicevalo na odločitev pritožbenega sodišča v kolektivnem delovnem sporu opr. št. X Pdp 549/2014 z dne 19. 6. 2014, kjer je pritožbeno sodišče odločilo, da so z nepriznavanjem razdalj od bivališča oziroma od kraja, od katerega se zaposleni dejansko vozi na delo, do prvega javnega prevoza oziroma od zadnjega javnega prevoza do kraja opravljanja dela, ki so krajše od dveh kilometrov, kršene določbe 5. člena Aneksa. Iz citirane sodbe izhaja, da so javni uslužbenci upravičeni do delne kilometrine v primerih, ko na relaciji od kraja bivališča do prvega javnega prevoznega sredstva, od zadnjega prevoznega sredstva do kraja delovnega mesta ter med posameznimi javnimi prevoznimi sredstvi ni možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva. V kolikor obstaja javni prevoz na do sedaj neobračunani relaciji pripada uslužbencu mesečna vozovnica. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da bi bil tožnik upoštevaje zavzeto stališče v zadevi opr. št. X Pdp 549/2014 upravičen do delne kilometrine, če na relaciji od bivališča do železniške postaje v A. ter od železniške postaje v B. do delovnega mesta ne bi bilo možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva. Ker pa javni prevoz na do sedaj obračunani relaciji obstaja, je razlogovalo, da je tožnik upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela glede na ceno mesečne vozovnice za avtobus. Sodišče prve stopnje se je torej postavilo na stališče, da dejstvo, da so razdalje, ki jih mora tožnik prehoditi peš od svojega bivališča do prvega postajališča medkrajevnega avtobusa ter od končnega postajališča avtobusa do delovnega mesta, krajše kot razdalje, ki bi jih moral prehoditi od svojega bivališča do prvega postajališča vlaka ter od končnega postajališča vlaka do delovnega mesta, pomeni, da na razdaljah od bivališča do prvega postajališča vlaka ter od končnega postajališča vlaka do delovnega mesta, obstaja javni prevoz z avtobusom.

9. To stališče sodišča prve stopnje je materialno pravno napačno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 199/2014 z dne 13. 1. 2015 ugodilo reviziji nasprotnega udeleženca v kolektivnem delovnem sporu in tako spremenilo sodbo pritožbenega sodišča opr. št. X Pdp 549/2014 z dne 19. 6. 2014 na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče. Vrhovno sodišče RS je pojasnilo, da se strošek javnega prevoza v okviru možnega javnega prevoza priznava na razdalji, daljši od dveh kilometrov med krajem bivanja in delovnim mestom, pri čemer Aneks drugače kot predhodno veljavna Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Ur. l. RS, št. 95/2006 in naslednji) v 7. členu ne ureja določno položaja priznavanja povračila stroškov med krajem bivanja oziroma delovnim mestom in „krajem“ javnega prevoznega sredstva. Aneks določa le razdaljo med krajem bivališča in delovnim mestom, do katere javni uslužbenec ni upravičen do povračila stroškov prevoza, ter zgornjo mejo časovne izgube, ki jo lahko izgubi zaradi čakanja na javni prevoz. Pojasnilo je, da se nezmožnost prevoza na delovno mesto z javnim prevoznim sredstvom razlaga predvsem s časovno izgubo ene ure zaradi čakanja na (drug) javni prevoz, ki je lahko tudi v obliki porabljenega časa zaradi normalne hoje do naslednjega javnega prevoznega sredstva in v obliki porabljenega časa do prihoda od kraja bivanja do mesta javnega prevoza oziroma od mesta javnega prevoza do delovnega mesta.

10. Vrhovno sodišče RS je v citirani zadevi zaključilo, da je pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. X Pdp 549/2014 nepravilno uporabilo 5. člen Aneksa, ko je štelo, da se lahko razdalje med krajem bivanja in javnim prevoznim sredstvom oziroma delovnim mestom seštevajo, če posamezna razdalja znaša manj kot dva kilometra, skupno pa več kot dva kilometra. V primeru, da šele seštevek teh razdalj znaša več kot dva kilometra, javnemu uslužbencu ne gre posebna kilometrina v okviru povračila stroškov prevoza na delo, saj je poraba časa za običajno hojo na posameznih krajših relacijah v zvezi z uporabo javnega prevoza krita z normativom porabe časa v zvezi s tem.

11. Ker je v konkretnem primeru šele seštevek razdalj (med krajem bivanja in prvim postajališčem vlaka ter med železniško postajo in delovnim mestom) znašal več kot 2 km, upoštevaje navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS, ni mogoče trditi, da javni prevoz z vlakom ni mogoč, in da bi bil tožnik zato upravičen do delne kilometrine na tej relaciji. V obravnavanem primeru tožnik namreč ne bi bil upravičen do delne kilometrine, že zato ker časovna izguba zaradi možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva v eno smer, tj. vlaka ne bi bila daljša od ene ure.(1) V konkretnem primeru torej javni prevoz z vlakom predstavlja mogočo in cenejšo obliko javnega prevoza, zato je tožnik upravičen le do povrnitve stroškov javnega prevoza z vlakom.

12. Zaradi navedenega se je spremenil tudi uspeh strank v pravdi. Tožena stranka je v sporu uspela, zato ji je tožnik skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona dolžan povrniti potrebne stroške postopka. Glede na vrednost predmeta 4.000,00 EUR v skladu z 22. členom Zakona odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS št. 87/2008 in naslednji) je tožnik dolžan toženi stranki povrniti nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 206,70 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 190,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV, skupaj 509,35 EUR. Svoje stroške pa tožnik krije sam.

13. Ker je pritožba utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in na podlagi 1. odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik skladno s 154. in 155. členom ZPP dolžan povrniti pritožbene stroške po ZOdvT in sicer nagrado za postopek (tar. št. 3210) v višini 254,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR ter 22% DDV na odvetniške storitve, kar je skupaj 334,77 EUR.

(1) Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da bi moral tožnik v primeru vožnje z vlakom prepešačiti 2150 m v eno smer, kar pa ne predstavlja časovne izgube, daljše od ene ure.