Jedro

Cesionar je lahko sosporniški intervenient v pravdi cedenta zoper cesusa.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) ter sklepa tega sodišča z dne 4. 10. 2016 in z dne 22. 2. 2017 potrdijo.

II. Pritožnik sam krije stroške svojih pritožb.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (18. 5. 2016) odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 81937/2014 z dne 18. 6. 2014 v prvem odstavku izreka za 23.357,37 EUR z obrestmi od 21.665,20 EUR od 14. 9. 2012 in od 1.692,17 EUR od 13. 6. 2014, ter v tretjem odstavku (I.), tožencu pa je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov 631 EUR (III.). Kar je tožeča stranka v obrestnem delu zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II.).

2. S sklepom 4. 10. 2016 je sodišče prve stopnje delno ugodilo toženčevemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks in mu dovolilo obročno odplačevanje odmerjene takse za pritožbo 675 EUR v treh mesečnih obrokih po 225 EUR.

3. S sklepom 22. 2. 2017 pa je sodišče prve stopnje dopustilo stransko intervencijo na tožeči strani, in sicer prevzemniku sporne terjatve družbi A. AG, Š.

4. Zoper vse tri odločitve sodišča prve stopnje se toženec pritožuje in višjemu sodišču predlaga spremembo oz. razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške.

5. V pritožbi zoper sodbo toženec navaja, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bil v zamudi s plačilom dveh zaporednih mesečnih obveznosti, torej ni izkazala, kateri dve sta bili to. Iz opomina res izhaja, da je znesek dolga večji od dveh mesečnih obrokov, vendar ni jasno, ali gre za obresti ali glavnico in ali sta bila neplačana obroka zaporedna. Trdi, da zato odstop od pogodbe ni bil veljaven. V primeru drugačne presoje pa opozarja na dogovor o obročnem odplačevanju dolga, glede česar je priča I. neprepričljivo pojasnila, da naj bi bil tak dogovor sklenjen le za tri leta, češ da bi sicer lahko prišlo do zastaranja, saj do tega pride v petih letih, vsako plačilo pa zastaranje tudi pretrga. Pritožnik zato navaja, da dogovor, ki ga izpolnjuje, še vedno velja in da tožeča stranka še nima zahtevka. Nadalje naj ne bi bilo mogoče preveriti, kako je tožeča stranka obračunala terjatev in bi zato bil potreben izvedenec, ki ga je predlagal. Naposled naj se tudi odločitve o stroških ne bi dalo preizkusiti, ker ni obrazložena.

6. Zoper sklep o delni ugoditvi oprostitve plačila taks pritožnik navaja, da odplačuje kredit 700 EUR, ki ni razviden iz uradnih dokumentov, stanovanje pa je tudi bistveno manj vredno od 135.000,00 EUR, kot je to ocenil in je tudi obremenjeno s hipoteko. Navaja, da praktično vse dohodke porabijo za preživljanje družine in odplačevanje kreditov, da v resnici nimajo nič, da niso tajkuni, ki bi svoje premoženje skrivali. Predlaga, da se ga v celoti oprosti plačila sodnih taks.

7. V pritožbi zoper dopustitev stranske intervencije pa toženec navaja, da ta, ki je stransko intervencijo priglasil, ne izkazuje intervencijskega, pač pa le ekonomski interes. Do odstopa terjatve je prišlo po zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje in zato tudi spremembe tožbe ni moglo biti, navaja pritožnik, ki pravi še, da glede na fazo postopka stranski intervenient stranki tudi ne more več koristiti in samo povzroča stroške.

8. Tožeča stranka na nobeno pritožbo ni odgovorila.

9. Pritožbe niso utemeljene.

10. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, kršitev določb postopka pa ni storilo.

11. Ne drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni izkazala oz. da sodišče prve stopnje ni ugotovilo neplačila dveh zaporednih obrokov spornega posojila, saj je izrecno ugotovljeno, da je toženec zamudil z obrokom za mesec april in maj 2010 (tč. 10 sodbe sodišča prve stopnje na str. 7). Zato je pravilna in zakonita nadaljnja ugotovitev in ocena, da je tožeča stranka utemeljeno, v skladu s pogodbenimi določili, odstopila od kreditne pogodbe. Sprejemljiva je tudi ocena, da toženec ni dokazal, da zaradi drugačnega dogovora tožeča stranka še nima pravice terjati. Dokazno breme, da se je s tožečo stranko o tem dogovoril, je bilo na tožencu, ki pa ga ni zmogel, saj je že zatrjeval le ustni dogovor, ki ga je uslužbenka tožeče stranke, s katero naj bi bil dogovorjen, potrdila le delno, in sicer da naj bi toženec odplačal v treh letih. Izpovedba je logična in prepričljiva ter ji je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Argument, da terjatev tedaj še ne bi zastarala, ne izpodbija takega dogovora, saj naj bi se toženec nesporno z banko dogovarjal že po veljavnem in učinkovitem odstopu od pogodbe 23. 7. 2010. Izpovedba priče J. I. je dosledna oz. skladna z ravnanjem tožeče stranke, ki je predlog za izvršbo vložila šele 18. 9. 2014, torej po izteku treh let od dodatnega izpolnitvenega roka, ki naj bi bil tožencu dan po odpovedi pogodbe.

12. Ne drži, da bi pritožnik podal predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke, saj sodišče prve stopnje izrecno ugotavlja, da tak predlog ni bil podan in pritožnik tega konkretno ne izpodbija. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tak predlog ne bi bil utemeljen, ker ta dokaz glede na trditev strank ni bi bil potreben. Tožeča stranka je pregledno pojasnila višino svoje terjatve do toženca (glavnica, obresti, stroški), kot to navaja sodišče prve stopnje v tč. 14 in 15 obrazložitve. Pritožba konkretno tudi ne izpodbija ocene, da toženec ni dokazal še kasnejših delnih plačil obveznosti, kot jih je upoštevala pri svojem obračunu tožeča stranka, to je po 13. 9. 2012. 13. Tudi stroškovna odločitev sodbe je pravilna in ne drži, da bi se je ne moglo preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo pravdne stroške, ki jih je specificirala v svoji vlogi z dne 21. 10. 2014, ki jo je toženec prejel (preko svojih pooblaščencev 10. 12. 2014), gre pa za stroške sodne takse za tožbo ter za materialne stroške.

14. Pritožbeni očitki zoper sodbo so torej neutemeljeni, preizkus prvostopenjske sodbe pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrditi (353. čl. ZPP).

15. Neutemeljeni sta tudi pritožbi zoper oba sklepa.

16. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da je podan intervencijski interes cesionarja, da se v pravdi pridruži cedentu zoper cesusa, ki sicer ni dal soglasja za spremembo tožbe, da bi cesionar zoper njega kot tožnik vstopil na mesto cedenta. To slednje samo po sebi še ni razlog za nedopustitev stranske intervencije.1 Drži sicer, da ekonomski interes še ni nujno tudi pravni interes in da mora biti za dopustitev stranske intervencije podan slednji. Sodna praksa je ustaljena na stališču, da mora biti podana vsebinska zveza med konkretnim razmerjem predlagatelja (pretendenta na intervencijo) s stranko, ki se ji hoče pridružiti, in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnava v pravdi. V konkretnem primeru pa bo sodba celo neposredno vplivala na cesionarjev položaj, zato gre za sosporniškega intervenienta (202. čl. ZPP). Tudi ne drži, da bi stranski intervenient tožeči stranki glede na fazo postopka ne mogel več koristiti, saj se ji je pridružil pred pravnomočno odločitvijo in bi tedaj smel vložiti izredno pravno sredstvo zanjo (2. odst. 201. čl. ZPP).

17. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno in v skladu z določbami ZST-1 odločilo tudi glede takse. Nobene okoliščine, na katero opozarja pritožnik, ni ne prezrlo ne napačno ocenilo. Pravilno (nesporno) je ugotovilo prihodke (plačo tožnika in njegove žene) ter premoženja (vrednost nepremičnine), pa tudi obveznosti, in sicer tako dejstvo, da preživljata dva mladoletna otroka kot tudi dejstvo, da odplačujeta kredit(e). Vse ugotovljeno, čemur pritožba konkretno oz. argumentirano ne nasprotuje, pač pa le pavšalno, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne narekuje popolne oprostitve relativno nizke taksne obveznosti.

18. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeni pritožbi zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

19. Ker pritožnik ni uspel, pa sam krije tudi svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP).

1 Razlog, da se tam zahteva soglasje toženca, je v tem, da se želi prvotni tožnik iz pravde umakniti.