Jedro

Stranka mora verjetno izkazati, da ne more sama ugotoviti naslova nasprotne stranke, kateri naj se vroči pisanje.

Izrek

Pritožba upnice se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom ustavilo izvršbo, ker dolžnica v danem roku treh mesecev ni sporočila sodišču tožen naslov dolžnice. Pri odločanju se je oprlo na 76. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila upnica. V pritožbi je uveljavljala bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava po 353. čl. v zvezi s 381. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in 15. čl. ZIZ ter navedla, da je po prejemu sklepa sodišča v katerem je bilo naročeno, da mora v treh mesecih sporočiti pravi naslov takoj opravila poizvedbe pri Upravni enoti P. in dobila sporočilo, da ima upnica še vedno prijavljeno stalno bivališče na naslovu P., da pa je imela do 23.1.1998 prijavljen začasni naslov na naslovu S.. Ta naslov je poslala sodišču kljub temu, da naj ne bi več veljal, ker je začasne naslove potrebno podaljševati vsako leto, tega pa občani ponavadi ne storijo, vendar še naprej živijo na začasnih naslovih.

Z ustavitvijo izvršilnega postopka je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj ni uporabilo 148. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, katega uporabo je upnica predlagala že v izvršilnem predlogu in v katerem je določeno, da sodišče poizkusi dobiti podatke od pristojnega upravnega organa ali kako drugače, če stranka ne more sama vedeti za naslov tistega, kateremu naj se vroči pisanje. Ker je upnica storila vse, kar je v njeni moči, da bi prišla do podatkov o prebivališču dolžnice, mora poizkusiti dobiti podatke od pristojnih organov, to je upravnih organov ali uprave za notranje zadeve in šele nato ustaviti izvršbo. Sodišču 4. čl. ZIZ omogoča, da ne glede na določbe o varstvu podatkov te pridobi od državnih organov, organizacij z javnimi pooblastili ter ostalih in s tem omogoči uspešno izvedbo izvršilnega postopka. Prvostopno sodišče je kršilo določbe pravdnega postopka tudi zato, ker ni obvestilo upnika, da vročitev na sporočenem naslovu ni bila uspešna, temveč je izvršbo enostavno ustavilo in s tem onemogočilo poplačilo upnika. Po 109. čl. ZPP, ki se v zvezi s 15. čl. ZIZ uporablja tudi v izvršbi, mora sodišče vlogo, ki ne vsebuje vsega kar je potrebno za obravnavanje, vrniti dolžniku v popravek, ne pa postopek enostavno ustaviti.

Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na občni seji dne 22.6.1994 sprejelo pravno mnenje, da je dolžnost sodišča, da postopa po 148. čl. ZPP ob pogoju, da ga stranka v roku, ki ga je postavilo po 2. odst. 109. čl. ZPP obvesti, da ne more sama zvedeti za naslov tistega, kateremu naj se vroči pisanje in da te okoliščine izkaže za verjetne. Če rok za obvestilo brezuspešno poteče, sodišče postopa po 4. odst.109. čl. ZPP.

Navedeno pravno mnenje, ki je le natačna razlaga tudi sicer jasnega zakonskega določila, to sodišče sprejema. Stranke ne morejo prenesti skrbi za pridobitev naslova nasprotnih strank na sodišče, temveč lahko to predlagajo sodišču le, če same izkazano tega niso mogle dobiti. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da upnica ni nikoli obvestila prvostopno sodišče, da sama ne more izvedeti naslov dolžnice in tega tudi ni verjetno izkazala. Iz predloga za izvršbo je razvidno, da je dolžnica odprla pri upnici tekoči račun in ob tej priliki je gotovo dala več svojih osebnih podatkov, ki bi jih upnica lahko uporabila pri iskanju naslova. Ko je upnica vložila predlog za izvšbo je navedla naslov dolžnice in takrat ni trdila ali izkazovala, da naslova ne more dobiti, ampak je le za primer, da vročitev ne bo možna predlagala, da naslov poišče sodišče. Po neuspeli vročitvi je prvostopno sodišče dalo primeren rok, da naslov sporoči in tudi potem, ko je v roku poslala sodišču nov naslov ni trdila ali izkazovala, da naslova ne more dobiti, čeprav je kasneje, z listino priloženo pritožbi dokazala, da je lahko vedela, da verjetno tudi sporočen naslov ne bo pravi, kar pa tudi ni preverila.

Prvostopno sodišče, ki je še samo naredilo poizvedbo pri Upravni enoti P. in je pred ustavitvijo postopka ponovno poizkusilo z vročitvijo na vse sporočene naslove, je po oceni pritožbenega sodišča storilo dovolj in utemeljeno ustavilo izvršbo. Ker prvostopno sodišče ni storilo očitanih kršitev pa tudi ne tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v skladu s 15. čl. ZIZ v zvezi s 365. in 381. čl. ZPP, je v skladu z 2. tč. 380. čl. ZPP zavrnilo pritožbo in potrdilo prvostopni sklep.