Jedro

Pravno odločilno dejstvo je, da je na strani prvotožeče stranke šlo za prenos najmanj 25 % njenega premoženja. O slednjem skupščina ni odločala. Zato niso bili izpolnjeni vsi pogoji, predpisani v 330. členu ZGD-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se prvostopenjski sklep potrdi.

Zahteva pritožnikov za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Tožene stranke so nerazdelno dolžne tožeči stranki v 8 dneh plačati 2.070,12 EUR stroškov postopka z odgovorom na pritožbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 8 dnevnega roka, od prejema te odločbe dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlagani začasni odredbi tožečih strank, ki se glasi: "1. Toženim strankam se prepoveduje kakršnokoli razpolaganje, obremenjevanje in uresničevanje glasovalnih pravic iz 742.517 delnic z oznako GTKG izdajatelja G. t., d.d., pridobljenih od T., d.d. K. 1.Gornja prepoved se zaznamuje v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki se vodi pri KDD d.d., T. 48, 1000 Ljubljana.

2. V primeru kršitve te začasne odredbe se toženim strankam izreče denarna kazen v višini 200.000,00 EUR, ki se ponavlja z vsako kršitvijo, dokler skupaj naložena kazen ne doseže zneska 2.000.000,00 EUR.

3.Ta začasna odredba velja do izteka 30 dni od dneva pravnomočnosti sodbe sodišča, s katero bo odločeno o tožbenem zahtevku tožeče stranke na neveljavnost prenosa delnic tožene stranke z dne 01. 02. 2008. 4.Ta začasna odredba velja z dnem izdaje, ugovor in pritožba zoper njo pa ne zadržita njene izvršitve.

5.O stroških zavarovanja bo odločeno skupaj z odločitvijo o glavni stvari." Ugovor toženih strank proti sklepu o začasni odredbi opr. št. V Pg 167/2008 z dne 01. 02. 2008 je prvostopenjsko sodišče zavrnilo in sklep o začasni odredbi ohranilo v veljavi.

Proti slednjemu sklepu so se tožene stranke pravočasno pritožile in uveljavljale vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 239. členom in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišču druge stopnje so predlagale, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in v celoti ugodi ugovoru toženih strank ter razveljavi sklep o izdani začasni odredbi, predlog za izdajo začasne odredbe pa v celoti zavrne. Podrejeno pa so predlagale, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, hkrati pa naj naloži tožečim strankam povrnitev stroškov tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje odločbe o njihovi odmeri dalje do plačila. Zahtevale so povrnitev pritožbenih stroškov.

Skupaj s pritožbo so tožene stranke predlagale izločitev sodnice iz izločitvenega razloga po 6. točki 70. člena ZPP.

Tožene stranke so na pritožbo odgovorile in podale izjavo o predlagani izločitvi sodnice. Sodišču druge stopnje so predlagale, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženim strankam naloži plačilo stroškov postopka z odgovorom na pritožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka, določenega v odločbi o odmeri stroškov dalje do plačila. Izjavile so se tudi o predlagani izločitvi sodnice. Zahtevale so povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

I.O zahtevi na izločitev sodnice prvostopenjskega sodišča (6. točka 70. člena ZPP) O zahtevi toženih strank za izločitev sodnice bo odločal predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani (73. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je odločilo v pritožbenem postopku, ker pri predlagani izločitvi sodnice po 6. točki 70. člena tega zakona sodnica lahko opravlja nadaljnja dejanja (1. odstavek 74. člena ZPP), torej tista procesna dejanja, ki jih opravi prvostopenjsko sodišče preden pošlje spis v reševanje pritožbenemu sodišču (prim. 1. in 2. odstavek 344. člena in 1. odstavek 345. člena ZPP). Morebitni sklep o izločitvi sodnice bi lahko učinkoval le na nadaljnja pravdna dejanja v tem postopku (2. odstavek 74. člena ZPP), ne bi pa mogel vplivati na odločitev prvostopenjskega sodišča (sklep o ugovoru), ki je bil izdan pred vloženo zahtevo za izločitev sodnice, in je bil preizkušen v pritožbenem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je vse določbe ZPP uporabilo na podlagi 239. člena in 15. člena ZIZ. Zato v nadaljevanju razlogov sklepa omenjenih določil ZIZ ne bo ponavljalo. Nadalje sodišče druge stopnje še poudarja, da je v obrazložitvi sklepa dolžno presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (1. odstavek 360. člena ZPP).

II.O postopku zavarovanja z začasno odredbo.

1.O verjetnosti terjatve (1. odstavek 272. člena ZIZ) Pritožnik ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v sklepu o izdani začasni odredbi in sicer: - da je prvotožeča stranka imetnica 742.518 delnic z oznako GTKG izdajatelja G. t. d.d., (dalje GT) in s tem imetnica 77,08 % celotnega kapitala te družbe, ter da je prvotožeča stranka obvladujoča družba družbe GT; - da je drugi tožnik imetnik 52.385 delnic z oznako GTKG in s tem imetnik 9,59 % celotnega kapitala GT in njegov drugi največji delničar; - da sta drugi in tretji tožnik delničarja prvega tožnika in imata skupaj 50 % vseh delnic in 57 % glasovalnih pravic.

Omenjene delnice prvotožeče stranke bi bile lahko veljavno prenesene s pogodbami o prodaji delnic z dne 30. 01. 2008 le, če bi bili izpolnjeni pogoji, predpisani v kogentni določbi 330. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Premoženje prvotožeče stranke v omenjenih delnicah GTKG izdajatelja GT predstavlja 68,9 % celotne aktive družbe. Premoženje prvotožeče stranke je bilo z omenjenimi pogodbami o prodaji delnic prodajano kot celota. Vse pogodbe so bile sklenjene na isti dan, z enako vsebino, s prenehanjem medsebojnih obveznosti po multilateralni verižni kompenzaciji. Za presojo ali so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 330. člena ZGD-1 o prenosu najmanj 25 % premoženja družbe, ni pomembno, da so bile pogodbe o prodaji delnic sklenjene s petimi kupci, ali da bi bile sklenjene le z enim kupcem. Pravno odločilno dejstvo je, da je na strani prvotožeče stranke šlo za prenos najmanj 25 % njenega premoženja. O slednjem skupščina ni odločala. Zato niso bili izpolnjeni vsi pogoji predpisani v 330. členu ZGD-1 in sicer: - delničarjem ni bil vsaj mesec dni pred dnem zasedanja skupščine, ki bi odločala o soglasju za prenos premoženja družbe, omogočen vpogled v pogodbo; - ker skupščine ni bilo, ni bil sprejet tudi njen sklep v skladu s 1. odstavkom 330. člena ZGD-1, niti niso bile omenjene pogodbe sklenjene v obliki notarskega zapisa (2. odstavek 330. člena ZGD-1).

Zato, ker niso bile spoštovane vse kogentne določbe 330. člena ZGD-1, je presoja prvostopenjskega sodišča o podani verjetnosti terjatve pravilna.

Sodišče druge stopnje zato soglaša z vsemi razlogi v izpodbijanem sklepu prvostopenjskega sodišča in jih ne ponavlja.

Zaradi pomanjkanja pogojev predpisanih v 330. členu ZGD-1 za prenos premoženja prvotožeče stranke, so bile za odločanje v tem postopku pravno neodločilne trditve toženih strank o nezakoniti razrešitvi direktorja prvotožeče stranke E. J.. Tudi v primeru, če slednji ne bi bil razrešen, ne bi imel brez sklepa skupščine nobenih pooblastil za prenos premoženja prvotožeče stranke v navedenem obsegu, saj po vsebini predstavlja določba 330. člena ZGD-1 omejevanje zastopniških pooblastil uprave delniške družbe. Funkcija soglasja skupščine je namreč v varovanju interesa delničarjev pred tveganjem, da bi uprava, kot korporacijski zastopnik družbe, čigar zastopniška upravičenja so načeloma neomejena (in neomejljiva, primerjaj 2. odstavek 32. člena ZGD-1) s posegi v premoženje družbe vplivala na strukturo njenega podjetniško organiziranega premoženja.

Sicer pa je bil direktor prve tožeče stranke tudi po mnenju drugostopenjskega sodišča pravno veljavno razrešen in ni utemeljena pritožbena trditev, da novi direktor ne bi mogel dati pravno veljavnega pooblastila pooblaščencu prvo tožeče stranke za vložitev predlagane začasne odredbe.

Po 55. členu Obligacijskega zakonika (OZ) je pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki nična, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika ne izhaja kaj drugega. Po 48. členu Zakona o notariatu (ZN) so nični pravni posli, ki bi morali biti po 47. členu ZN sklenjeni v obliki notarskega zapisa, pa niso bili. V skladu s 4. točko 47. člena morajo biti v obliki notarskega zapisa sklenjeni tudi drugi pravni posli, za katere tako določa zakon (ZGD-1). Iz 48. člena ZN je mogoče narediti materialnopravni sklep, da že iz namena predpisa ni mogoče sklepati na kakšno drugo sankcijo (razen ničnostne). Zato je pravna posledica kršitve zahtevane oblike notarskega zapisa ničnost pravnega posla (v konkretnem primeru omenjenih pogodb o prodaji delnic).

Vse pogodbe so bile realizirane. Po 58. členu OZ je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega. Navedena določba lahko sanira samo pomanjkljivo obličnost, če je kršena določba o pisni obliki. Teorija o realizaciji pa je izključena, če je za določen pravni posel predpisana obličnost v notarskem zapisu (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 324/2003).

Na dan sklenitve omenjenih pogodb (30. januar 2008) je še veljal 330. člen ZGD-1. Z zakonom o spremembah in dopolnitvah ZGD-1 (Ur. l. RS, št. 10/2008 z dne 30. januar 2008, z začetkom veljavnosti 31. 01. 2008) je začel veljati ZGD-1 A. Za pravna razmerja med pravdnimi strankami je torej treba upoštevati ZGD-1, ki je veljal v času nastanka medsebojnih pravnih razmerij, to je s sklenitvijo prodajnih pogodb.

Ker je bil v ZGD-1A črtan prvi stavek 2. odstavka 330. člena ZGD-1, s tem pa je odpadla tudi zahteva po sklenitvi pogodbe v obliki notarskega zapisa, je bilo treba presoditi tudi pomen določbe 90. člena OZ, ki ureja pravne posledice kasnejšega odpada ničnostnega razloga. V skladu z 2. odstavkom 90. člena se ničnost ne more uveljavljati, če je manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena (prim. Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 518, avtorice Ade Polajnar Pavčnik). Pravno odločilno za to presojo je namreč pravilo, da 2. odstavek 90. člena govori o prepovedi kot razlogu ničnosti, pri pogoju obličnosti v obliki notarskega zapisa pa ne gre za prepoved, ampak za zapoved. V vsakem primeru pa pri obliki notarskega zapisa ni mogoče govoriti o ničnostnem razlogu manjšega pomena in zato uporaba 2. odstavka 90. člena OZ v konkretnem primeru ni uporabljiva.

Soglasje skupščine predpisano v 1. odstavku 330. člena ZGD-1, je pozitivna predpostavka za veljavnost pogodbe kot zavezovalne podlage. Do potrditve s strani skupščine (tudi če bi bila dana naknadno) so bile pogodbe o prodaji delnic začasno neučinkovite in niso povzročale nobenih pravnih posledic. Ker je soglasje skupščine zakonsko predpisana predpostavka za veljavnost pogodbe o prenosu premoženja družbe, pravne posledice eventualno že sklenjene pogodbe (torej izpolnitveni zahtevki strank) do uresničitve te predpostavke ne nastopijo oziroma nastopijo šele, če se ta uresniči. Pred tem za morebitni stranki pogodbe pravice in obveznosti ne nastanejo.

Sklicevanje na dano soglasje skupščine, ki je zasedala dne 30. julija 2007 (notarski zapis opr. št. SV 572/2007) ne daje podlage za sklepanje, da so bili izpolnjeni pogoji predpisani v 1. odstavku 330. člena ZGD-1 o danem soglasju skupščine. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi v izpodbijanem sklepu, da je bil izpodbijani sklep številka 4.7. o pooblastilu upravi za morebitno prodajo največ 50 % delnic GTKG sprejet le za zmanjšanje osnovnega kapitala z umikom delnic. Zato ni mogoče razumeti omenjenega sklepa kot vnaprejšnje odobritve sklenjenih prodajnih pogodb za delnice GT. Pooblastilo upravi se namreč nanaša samo na uresničevanje predpostavk za pridobitev lastnih delnic z namenom zmanjšanja osnovnega kapitala z umikom. Cel sklep je že naslovljen kot - "zmanjšanje osnovnega kapitala", kar jasno kaže na to, da je bila volja družbe, ki jo je s tem sklepom izrazila, usmerjena v to, da se osnovni kapital zmanjša, kar predpostavlja pridobitev delnic s strani družbe z namenom umika. Ni pa bila njena volja prodaja delnic GT.

Začasno odredbo je mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba (267. člen ZIZ). Tožeče stranke bi torej lahko predlagale izdajo začasne odredbe z omenjeno vsebino pred vložitvijo tožbe. V tem primeru bi sodišče prve stopnje naložilo upniku v skladu z 2. odstavkom 277. člena ZIZ kakšno tožbo mora vložiti oziroma kakšen drug postopek mora začeti, da odredbo opraviči. Zato ni pravno odločilno dejstvo, da je tožeča stranka najprej vložila tožbo v kateri je oblikovala tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti izvršenih prenosov vpisanih delnic (kot razpolagalnega pravnega posla) oziroma podrejenega tožbenega zahtevka na razveljavitev prenosa omenjenih delnic. Tekom postopka je namreč spremenila tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodb o prodaji delnic in nalogov za prenos vrednostnih papirjev na novega imetnika oziroma na razveljavitev omenjenih pogodb oziroma na nerazdelno plačilo toženih strank plačati tožeči stranki 31.184.378,48 EUR (list. št. 82 do 86). Tožbeni zahtevek tožeče stranke torej ni nesklepčen.

Prvostopenjsko sodišče ni spregledalo določbe 16. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Omenjena določba 16. člena ZNVP naj bi namreč pri prenosu nematerializiranih vrednostnih papirjev izrecno uveljavila izjemo od načela kavzalnosti torej, da je prenos nematerializiranih vrednostnih papirjev abstrakten in da neveljavnost zavezovalnega nima za posledico neveljavnosti razpolagalnega pravnega posla. Takšno stališče naj bi bilo zastopano v komentarju ZNVP (dr. Nina Plavšak, GV, 1999, stran 75). V skladu s 16. členom ZNVP postane dobroverna oseba, v korist katere je bil nematerializiran vrednostni papir vpisan v centralni register, njegov zakoniti imetnik tudi, če za vpis vrednostnega papirja v njeno korist ni bilo veljavnega pravnega temelja. Iz tega je pritožnik sklepal, da so prvo do peto tožene stranke postale imetnice delnic GTKG. Stališče prvostopenjskega sodišča je namreč pravilno. Omenjeno stališče (o kavzalnosti pravnega posla tudi pri prenosu nematerializiranih vrednostnih papirjev) je prevladalo po uveljavitvi stvarnopravnega zakonika (01. 01. 2003), ki je uvedel kavzalno načelo za prenos lastninske pravice. Prav prenos lastninske pravice je uveljavljen kot model tudi za druge prenose premoženjskih pravic (glej M. Juhart, vpliv Stvarnopravnega zakonika na druga področja civilnega prava, Podjetje in delo 6/2002, stran 1367 in naslednje). Zato je navedeno stališče o abstraktnosti prenosa nematerializiranega prapirja staro, ki ne upošteva sprememb v pravnem sistemu. Abstraktnost razpolagalnega posla pomeni samo to, da neveljavnost zavezovalnega posla ne učinkuje sama zase in avtomatično ne vzpostavi prejšnje pravice. Pri nematerializiranih vrednostnih papirjih, ki se prenašajo s prenosom na računu v Centralnem registru, neveljavnost zavezovalnega pravnega posla niti v primeru kavzalnosti niti v primeru abstraktnosti ne učinkuje sama po sebi. V vsakem primeru je treba nematerializirane vrednostne papirje prenesti nazaj iz računa, na katerega so bili preneseni, na račun, iz katerega so bili preneseni.

S temi razlogi je sodišče druge stopnje odgovorilo na pravno odločilne pritožbene navedbe glede verjetnosti terjatve v skladu s 1. odstavkom 272. člena ZIZ.

2. O nevarnosti (2. odstavek 272. člena ZIZ) Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi v izpodbijanem sklepu o drugem pogoju, ki mora biti kumulativno podan s prvim pogojem o verjetnosti terjatve, to je o nevarnosti v smislu izpolnitve alternativno izpolnjenih zakonskih predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča drugače kot s prepovedjo kakršnegakoli razpolaganja, obremenjevanja in uresničevanja glasovalnih pravic iz odtujenih delnic prvotožeči stranki, sklep o izdani začasni odredbi ne bi imel nobenega učinka.

Glasovalne pravice so morale biti omejene prvo do četrto toženi stranki z omenjeno začasno odredbo že zato, ker iz z verjetnostjo ugotovljenih ničnih prodajnih pogodb ne smejo uresničevati nobenih pravic iz delnic.

Sklicevanje toženih strank na oškodovanje GT s strani sedanjega direktorja zaradi odstopa od pogodbe o nakupu delnic ter oškodovanje manjšinskih delničarjev, kontrole organov vodenja in nadzora s strani tožečih strank itd. niso tista pravno odločilna dejstva, s katerimi bi lahko tožene stranke izpodbile obstoj pogoja predpisanega po 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, da dolžnik (prvo do četrto tožena stranka) z izdajo začasne odredbe ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje nastale tožeči stranki.

Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 1. odstavkom 277. člena ZIZ odločilo, koliko časa naj odredba traja. Sledilo je predlogu tožečih strank, da naj začasna odredba velja do izteka 30 dni od dneva pravnomočnosti sodbe sodišča, s katero bo odločeno o tožbenem zahtevku tožeče stranke na neveljavnost prenosa delnic tožeče stranke z dne 01. 02. 2008 (3. točka izreka) sklepa o izdani začasni odredbi. Sodišče prve stopnje ni kršilo pravil o trajanju začasne odredbe. Sklicevanje toženih strank na 3. točko 1. odstavka 264. člena v zvezi z 2. odstavkom 278. člena ZIZ ni utemeljeno. Tretja točka 1. odstavka 264. člena ZIZ velja za prenehanje predhodne odredbe. Za prenehanje začasne odredbe velja le pravilo predpisano v 278. členu ZIZ. Določilo 2. odstavka 278. člena ZIZ bi moralo prvostopenjsko sodišče uporabiti, če bi bili za ustavitev postopka izpolnjeni pogoji tudi v konkretnem primeru določene veljavnosti začasne odredbe kot v 3. točki sklepa o ugoditvi predlogu za izdajo začasne odredbe. Če bi se namreč izkazalo, da so se okoliščine zaradi katerih je bila izdana začasna odredba, pozneje spremenile, tako da odredba ni več potrebna, bi moralo prvostopenjsko sodišče ustaviti postopek in razveljaviti opravljena dejanja.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani tudi tisti, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je drugostopenjsko sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Tožene stranke s pritožbo niso uspele. Zato same nosijo pritožbene stroške. V skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ter 155. člena ZPP so dolžne tožene stranke nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo. Slednje je drugostopenjsko sodišče priznalo tožečim strankam po odvetniški tarifi (OT), in sicer: za sestavo odgovora na pritožbo po tarifni številki 27/6, 3000 točk, pisno poročilo stranki po tarifni številki 39 53 točk, izjavo glede predloga za izločitev sodnice po tarifni številki 40/1 50 točk, za pisarniške stroške po 3. odstavku 13. člena OT 32 točk, zvišanje odvetniških stroškov na podlagi 9. člena OT 20 % 626,4 točke (skupaj 3.758,4 točk). Ob upoštevanju 20 % Davka na dodano vrednost (751,68 točk) pripada tožečim strankam 4510,08 točk ter ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) 2.070,12 EUR. V primeru zamude s plačilom stroškov pripadajo tožečim strankam tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči od izteka paricijskega roka šteto od prejema odločbe drugostopenjskega sodišča, dalje (načelno pravno mnenje VS RS, št., 13. decembra 2006, Pravna mnenje I/2006).