Jedro

Tožbenemu zahtevku je lahko ugodeno le tedaj, kadar izhajajo pravne posledice, ki jih tožnik oblikuje v tožbenem zahtevku, iz uveljavljene tožbene podlage, ki se je v postopku tudi potrdila (kot pravno odločilno dejansko stanje). V tem primeru, kot sta to pravilno zaključili že sodišči druge in prve stopnje, med postopkom ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljevalo postavljenega zahtevka v nobenem predpisu: ne v določbah zakona o obligacijskih razmerjih (172. člen), ne v določbah 248. člena tedaj veljavne ustave SRS v zvezi z določbami zakona o sistemu državne uprave in o izvršnem svetu skupščine SRS ter o republiških upravnih organih in ne v določbah tedaj veljavnega zakona o kazenskem postopku (493. in naslednji, posebno tretji odstavek 501. člena in dr.). Iz ugotovljenih ugotovitev namreč izhaja pravno zanesljiv zaključek, da tožnik ni bil v nikakršnem razmerju s prvo toženo stranko, zaradi katerega bi lahko od nje zahteval plačilo spornega zneska, niti ni dokazal, da bi mu povzročila škodo ali da bi bil oškodovanec v odprtem kazenskem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku zoper drugega toženca, tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko to je Republiko Slovenijo pa je zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni podana pasivna legitimacija te stranke.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo v delu, ki se je nanašala na obsodilni del sodbe, zavrglo, pritožbo zoper zavrnilni del sodbe pa je zavrnilo kot neutemeljeno in ta del odločitve sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz vseh revizijskih razlogov in predlagal, da naj se sodba razveljavi. V uvodnem delu revizijskih razlogov graja postopanje sodišč nižjih stopenj, ker nista odločili o stroškovnih zahtevkih in zavrnili tudi njegov predlog, da naj se ga oprosti plačila taks. V delu, ki se nanaša na odločitev o glavni stvari, pa podaja svoje stališče o tem, zakaj bi morala biti obsojena tudi prva tožena stranka. Pri tem se sklicuje na četrti odstavek 177. člena ZOR, govori o sospornikih in o protipravnem ravnanju delavcev za notranje zadeve, ki da so na silo zahtevali od drugega toženca izročitev domnevno ukradenega denarja, v posledici česar je nato drugi toženec vzel tožniku v tej pravdi iztoževani znesek in zato meni tožnik, da je podana obveznost prve toženke, da ta denar vrne skupaj z drugim tožencem.

Prva toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je preizkusilo sodbi sodišč nižjih stopenj v izpodbijanih delih in v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, pri tem pa je po uradni dolžnosti ugotavljalo, ali ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki je v tem primeru ni ugotovilo in na pravilno uporabo materialnega prava, katerega kršitev je revident tudi izrečno uveljavljal. V okviru procesnopravnih izvajanj mora revizijsko sodišče še pojasniti, da ne morejo biti utemeljena revizijska izvajanja, ki se nanašajo na stroške postopka in na predlog o oprostitvi plačila sodnih taks. Namreč po določilu prvega odstavka 400. člena ZPP je možno z revizijo pobijati le sklepe sodišč druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan. S sklepom, s katerim je predlog za oprostitev taks zavrnjen ali s katerim se odloča o stroških postopka (v tem primeru po revizijskih izvajanjih pa tak sklep sploh ni bil izdan), se torej postopek v smislu prvega odstavka 400. člena ZPP sploh ne more končati. Zadevna revizijska izvajanja so iz navedenih razlogov procesnopravno neutemeljena.

Glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP, ki določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati tistih revizijskih izvajanj, ki načenjajo dejansko podlago spora. To pomeni, da je lahko opravilo preizkus materialnopravne pravilnosti sodb nižjih sodišč le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v navedenih postopkih. Ugotovljeno pa je bilo, da so drugemu tožencu kot osumljencu kaznivega dejanja velike tatvine, storjenega 27.5.1991 v sostorilstvu še z dvema storilcema in pri katerem je bilo ukradenih 40 milijonov lir in 98.200 takratnih din, organi UNZ K. zasegli 7,400.000 ITL, ki so sedaj predmet tega postopka. Po ugotovitvah nižjih sodišč tožnik ni dokazal, da bi bil navedeni denar njegov, niti ne, da bi mu nastala škoda v navedeni višini zaradi nezakonitega ravnanja organov UNZ K. to je delavcev prve toženke. Sodišči prve in druge stopnje sta glede na take ugotovitve zavrnili tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen.

Tožbenemu zahtevku je lahko ugodeno le tedaj, kadar izhajajo pravne posledice, ki jih tožnik oblikuje v tožbenem zahtevku, iz uveljavljene tožbene podlage, ki se je v postopku tudi potrdila (kot pravno odločilno dejansko stanje). V tem primeru, kot sta to pravilno zaključili že sodišči druge in prve stopnje, med postopkom ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljevalo postavljenega zahtevka v nobenem predpisu: ne v določbah zakona o obligacijskih razmerjih (172. člen), ne v določbah 248. člena tedaj veljavne ustave SRS v zvezi z določbami zakona o sistemu državne uprave in o izvršnem svetu skupščine SRS ter o republiških upravnih organih in ne v določbah tedaj veljavnega zakona o kazenskem postopku (493. in naslednji, posebno tretji odstavek 501. člena in dr.). Iz ugotovljenih ugotovitev namreč izhaja pravno zanesljiv zaključek, da tožnik ni bil v nikakršnem razmerju s prvo toženo stranko, zaradi katerega bi lahko od nje zahteval plačilo spornega zneska, niti ni dokazal, da bi mu povzročila škodo ali da bi bil oškodovanec v odprtem kazenskem postopku. Ker tako tožnikov zahtevek ni imel opore v zakonu, sta ga sodišči nižjih stopenj utemeljeno zavrnili. To pa pomeni, da sta materialno pravo pravilno uporabili in da ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče moralo zavrniti (393. člen ZPP).