Jedro

Sodišče delodajalcu ne more naložiti niti spremembe sistemizacije niti razporeditve delavca na delovno mesto, na katerem bi si ta želel opravljati delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe v I. točki izreka sodbe in sklepa ustavilo postopek glede zahtevka za izplačilo razlik v plači za obdobje od 22. 12. 2019 dalje. V II. točki izreka sodbe in sklepa je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 13. 3. 2018 in sklepa Komisije za pritožbe pri Vladi RS z dne 16. 5. 2018, za sistemizacijo delovnega mesta "protokolarni natakar - specialist I" in za razporeditev tožnika na to delovno mesto, za priznanje plače v višini 26. plačnega razreda za obdobje od 1. 6. 2013 do 21. 12. 2019 ter za izplačilo razlik v plači med izplačano plačo v višini 22. plačnega razreda in plačo v višini 26. plačnega razreda za isto obdobje. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 517,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe in sklepa se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in sklepa ter v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja pri stališču, da četrti odstavek 13. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju predstavlja pravno podlago za odločitev v tem sporu. Meni, da je bila tožena stranka glede na obseg njegovih delovnih nalog dolžna sistemizirati delovno mesto "protokolarni natakar – specialist 1", saj je delo na tem delovnem mestu po zahtevnosti primerljivo delu "gostinski tehnik V", na katerega je bil formalno razporejen. Za opravljanje dela protokolarnega natakarja se zahteva znanje tujih jezikov in bontona, komunikativnost in diskretnost, poznavanje pravil protokolarne službe visokih tujih predstavnikov in funkcionarjev ter poznavanje navad gostov, ki prihajajo iz različnih kulturnih in verskih okolij. Tožena stranka ima to delovno mesto sistemizirano pod drugim nazivom. Uveljavlja, da je tožena stranka s tem, ko ga je uvrstila v višji plačni razred, posredno priznala, da je bilo njegovo delo po obsegu enako delu delovnega mesta "protokolarni natakar – specialist 1". Nasprotuje odločitvi o stroških postopka in priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje tožnikovim pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pavšalno uveljavlja pritožba, saj ima izpodbijana odločba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik bi namreč v pritožbi moral določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storil in to kršitev uveljavlja le pavšalno, tega pritožbenega očitka ni mogoče preizkusiti.

7. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

8. Tožnik je bil pri toženi stranki od leta 2010 dalje zaposlen na delovnem mestu "gostinski tehnik V", v tem sporu pa od tožene stranke z navedbami, da je vseskozi dejansko opravljal delo protokolarnega natakarja, zahteva sistemizacijo delovnega mesta "protokolarni natakar - specialist I" in razporeditev na to delovno mesto. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje delovno mesto "protokolarni natakar - specialist I" pri toženi stranki ni (bilo) sistemizirano, temveč je opredeljeno le v Kolektivni pogodbi Javnega gospodarskega zavoda Brdo Protokolarne storitve Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 69/08 in nasl.), to pa ni tožnikov delodajalec. Tožnik sicer v pritožbi zatrjuje, da ima tožena stranka delovno mesto "protokolarni natakar - specialist I" sistemizirano pod drugim nazivom, vendar ne navaja, pod katerim, zato te navedbe ni mogoče preizkusiti.

9. Ne glede na to, da je zahtevek za sistemizacijo delovnega mesta "protokolarni natakar - specialist I" in za razporeditev tožnika na to delovno mesto neutemeljen že zato, ker se je tožnik s koncem leta 2019 upokojil, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta sprejem in sprememba sistemizacije delovnih mest v izključni pristojnosti delodajalca, ki o organizaciji delovnega procesa odloča samostojno. Da je določitev sistemizacije v organih državne uprave in v drugih državnih organih v pristojnosti predstojnika (ministra), izhaja iz določbe 40. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 63/07 in nasl.), na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da so bile njegove naloge na delovnem mestu "gostinski tehnik V" po obsegu enake nalogam protokolarnega natakarja. To namreč ne vpliva na pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da sodišče delodajalcu ne more naložiti niti spremembe sistemizacije niti razporeditve delavca na delovno mesto, na katerem bi si ta želel opravljati delo.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni prerekala njegovih navedb o tem, da je v vtoževanem obdobju v resnici opravljal delo protokolarnega natakarja. V odgovoru na tožbo je namreč obrazloženo zatrjevala, da je opravljal izključno delo gostinskega tehnika, torej delo delovnega mesta, na katerega je bil formalno razporejen. Sicer pa po pravilnem stališču sodišča prve stopnje delavec ne more zahtevati plačila razlike v plači z navedbami, da je opravljal dela in naloge delovnega mesta, ki je sistemizirano pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo razlike med izplačano plačo in plačo delovnega mesta "protokolarni natakar - specialist I", nasprotno zavzemanje pritožbe pa je neutemeljeno.

11. Tožnik v pritožbi zmotno šteje, da ga je tožena stranka zaradi obsega in zahtevnosti delovnih nalog na delovnem mestu "gostinski tehnik V" nagradila z uvrstitvijo v višji plačni razred. Tožena stranka je tožnika v letu 2010 na podlagi drugega odstavka 19. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 108/09) sicer res uvrstila v plačni razred, ki je za 5 plačnih razredov višji od plačnega razreda, v katerega je uvrščeno delovno mesto "gostinski tehnik V". Vendar pa ta ugotovitev ne potrjuje tožnikovih navedb, da je opravljal delo protokolarnega natakarja, predvsem pa ne daje podlage za priznanje razlike med dejansko izplačano plačo in plačo delovnega mesta, ki pri toženi stranki ni bilo nikoli sistemizirano.

12. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da pravno podlago za odločitev v zadevi predstavlja določba četrtega odstavka 13. člena ZPSJS. V skladu s to določbo se delovna mesta oziroma nazivi v sistemizacijah uvrščajo v plačne razrede v skladu z uvrstitvijo v kolektivni pogodbi za javni sektor in kolektivno pogodbo, ki velja za uporabnika proračuna, v primeru, če je v sistemizaciji predvideno delovno mesto oziroma naziv, ki ga ureja kolektivna pogodba za drugo dejavnost, pa se v sistemizaciji upošteva uvrstitev v plačni razred iz te kolektivne pogodbe. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi bila navedena določba ZSPJS relevantna le v primeru, če bi bilo delovno mesto "protokolarni natakar - specialist I" pri toženi stranki sistemizirano. Le v tem primeru bi se v skladu s četrtim odstavkom 13. člena ZSPJS za delavce, ki bi bili razporejeni na to delovno mesto, upoštevala uvrstitev v plačni razred iz Kolektivne pogodbe Javnega gospodarskega zavoda Brdo Protokolarne storitve Republike Slovenije.

13. Glede na vse navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s sklepom št. ... z dne 13. 3. 2018 utemeljeno zavrnila tožnikovo zahtevo za odpravo kršitev pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, s katero je zahteval sistemizacijo delovnega mesta "protokolarni natakar - specialist I", premestitev na to delovno mesto in izplačilo razlike v plačah. Pravilen je tudi sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS št. ... z dne 16. 5. 2018, s katerim je bila pritožba tožnika zoper sklep tožene stranke z dne 13. 3. 2018 zavrnjena kot neutemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev navedenih sklepov z dne 13. 3. 2018 in 16. 5. 2018, je zato materialnopravno pravilna.

14. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je nagrado tožene stranke za odgovor na tožbo pravilno odmerilo po tretji alineji točke 1.b tar. št. 15 Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS; št. 2/15 in 28/18), ki za odgovor na tožbo v neocenljivih zadevah o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem določa nagrado v višini 300 točk. Tudi nagrade za ostale odvetniške storitve, ki temeljijo na navedenem izhodišču, so toženi stranki priznane v pravilni višini. Pritožbeno zavzemanje za znižanje odmerjenih stroškov postopka tožene stranke zato ni utemeljeno.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je skladno z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).