Jedro

V sporni zadevi je srbski nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja prvi priznal pravico do invalidske pokojnine in nato toženi stranki posredoval zahtevo za odmero pokojnine v skladu z 38. členom Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju. To pomeni, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 1. dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da se besedilo: "od istega dne" nadomesti z besedilom: "od 1. 12. 2010 dalje".

Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 7. 2011 in iste opravilne številke z dne 12. 1. 2011 (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 23. 3. 1993 dalje in mu od istega dne priznalo pravico do invalidske pokojnine (pravilno: sorazmernega dela invalidske pokojnine). Toženi stranki je naložilo, da bo odločbo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine izdala v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (II. in III. točka izreka) ter da tožena stranka tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 454,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper odločitev v II. točki izreka in posledično tudi v III. točki izreka je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje glede datuma priznanja pravice odločilo v nasprotju s 7. odstavkom 38. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (Sporazum, Ur. l. RS, MP št. 5/10). Sodišče prve stopnje se je pri odločanju oprlo na izvedensko mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 5. 9. 2013 in sicer, da je pri tožniku od 23. 3. 1993 dalje zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti. Sodišče pa je spregledalo, da je potrebno kot pravno podlago uporabiti 7. odstavek 38. člena Sporazuma, ki jasno določa, da pravica do pokojnine, priznane in odmerjene v skladu s 1., 2. in 4. odstavkom tega člena, pripada od prvega dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine začel postopek za ponovno odmero pokojnine. Po 8. členu Ustave RS imajo ratificirane mednarodne pogodbe prioriteto nasproti zakonu. S tem je zagotovljeno spoštovanje mednarodno pravnih obveznosti Republike Slovenije. Z ratifikacijo in objavo so mednarodne pogodbe del notranjega pravnega reda in se uporabljajo neposredno. Sporazum, ki velja od 1. 11. 2010 dalje, vprašanje datuma priznanje pravice posebej opredeljuje in mimo te določbe Sporazuma dajatve ni mogoče priznati. Ker se je postopek začel po uradni dolžnosti 1. 11. 2010 pri srbskem nosilcu socialnega zavarovanja, je potrebno ne glede na datum nastanka invalidnosti, pravico do invalidske pokojnine po določbi 38. člena Sporazuma priznati od 1. 12. 2010 dalje. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožniku pravica prizna od 1. 12. 2010 dalje.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da 7. odstavek 38. člena Sporazuma v predmetni zadevi sploh ne pride v poštev. Razen tega tožena stranka teh dejstev niti v odgovoru na tožbo niti po prejemu dopolnilnega izvedenskega mnenja ni navajala. Pritožbeni očitek je tako nedopusten, saj implicitno vsebuje navedbo novih dejstev (čeprav nejasnih), kar pa je nedopustna pritožbena novost. Pritožba je tudi po vsebini neutemeljena. Tožniku se za pridobitev pravice do invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji ni potrebno sklicevati na ugodnosti, ki bi jih pridobil šele z uveljavitvijo Sporazuma. Tako npr. se tudi ni skliceval na seštevanje zavarovalnih dob po 20. členu Sporazuma, ki bi vodilo do določitve sorazmernega dela dajatve, po 22. členu Sporazuma in naknadno do ponovne odmere pokojnine v Srbiji po 38. členu Sporazuma. Tožnik je namreč upravičen do invalidske pokojnine že samo na podlagi njegove pokojninske dobe dopolnjene v Republiki Sloveniji. Invalidska pokojnina je bila namreč tožniku v Republiki Sloveniji prvič priznana in tako ne gre za nikakršno ponovno odmero pokojnine. Tožnik se pri tem sklicuje tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS kot npr. VIII Ips 139/2010. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določbe postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo in sicer v delu, ki se nanaša na odločitev, od kdaj dalje ima tožnik pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnik 1. 11. 2010 pri srbskem nosilcu zavarovanja vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče je v nasprotju s toženo stranko ugotovilo, da je pri tožniku z 23. 3. 1993 prišlo do izgube delazmožnosti, zato ga je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Sodišče je nadalje tudi ugotovilo, da tožnik izpolnjuje potrebno gostoto pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine. To pravico pa mu je priznalo od 23. 3. 1993 dalje, torej od dneva nastanka invalidnosti. Pri tem se je sklicevalo na 5. odstavek 156. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da zavarovanec pridobi pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti, kar pa še ne pomeni, da se takemu zavarovancu od dneva nastanka invalidnosti pokojnina tudi izplačuje, kajti kot je določeno v 2. odstavku 157. člena ZPIZ-1, se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana pokojnina izplačuje od 1. dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj.

Vendar pa pritožba pravilno opozarja, da navedene določbe ni mogoče uporabiti v primeru, ko je vprašanje od kdaj naprej ima zavarovanec pravico do pokojnine, urejeno z mednarodnim sporazumom. V spornem primeru namreč ne gre za priznanje pravice do samostojne invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji. Iz dokumentacije v upravnem spisu je namreč razvidno, da je srbski nosilec zavarovanja dne 1. 11. 2010 toženi stranki posredoval zahtevek za odmero pokojnine v skladu z 38. členom Sporazuma (obrazec SRB/SI 28). Iz navedenega dopisa izhaja, da je bila tožniku v Republiki Srbiji že dne 23. 3. 1993 priznana invalidska pokojnina tudi z upoštevanjem slovenske pokojninske dobe. Toženi stranki je bila tudi posredovana kopija navedene odločbe. Iz podatkov razvidnih tudi iz prvostopenjske odločbe tožene stranke, ki očitno med strankama tudi niso sporni pa izhaja, da je tožnik v Sloveniji dopolnil 20 let, 8 mesecev in 28 dni pokojninske dobe, v Republiki Srbiji, kar izhaja tudi iz obrazca SRB/SI 25, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, pa 1 leto 7 mesecev in 22 dni pokojninske dobe. Glede na navedeno gre torej za postopek glede ponovne odmere pokojnin, kot je le-ta opredeljen v 38. členu Sporazuma. V 7. odstavku navedenega člena pa je izrecno določeno, da pravica do pokojnine, priznane in odmerjene v skladu s 1.,2. in 4. odstavkom tega člena, pripada upravičencu od 1. dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine začel postopek za ponovno odmero pokojnine. V sporni zadevi je srbski nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja prvi priznal pravico do invalidske pokojnine in nato toženi stranki dne 1. 11. 2010 posredoval zahtevo za odmero pokojnine v skladu z 38. členom Sporazuma. To pa pomeni, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 1. dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, torej od 1. 12. 2010 dalje. Ker gre v tem primeru za pravilno uporabo materialnega prava, so s tem v zvezi neutemeljene navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo, da gre za nedopustno pritožbeno novoto. Tudi sodba Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tožnik, se nanaša na povsem drug primer.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) spremenilo tako, da je besedilo "od istega dne" nadomestilo z besedilom "od 1. 12. 2010 dalje".

Ker je bila pritožba tožene stranke utemeljena, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.