Jedro

Izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu z EKČP in tudi z Ustavo RS in da je zato izvedba ugotovitvenega postopka z ugotavljanjem, ali je tožnik aktivno sodeloval in po svoji volji prenesel devizna sredstva s hranilne knjižice na privatizacijski račun, je nepotrebna.

Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije /.../ Republika Slovenija skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad RS za nasledstvo na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. ... (v nadaljevanju: ZNISESČP) zavrnil zahtevo tožnice za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge v zvezi z devizno knjižico št. ... in št. .... V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnica k zahtevi za verifikacijo ni predložila deviznih knjižic A., d.d., Glavne podružnice Sarajevo, temveč je predložila potrdilo o stanju na stari devizni vlogi št. ..., ki ga je izdalo A., d.d., Glavna podružnica Sarajevo dne 24. 12. 2015 in potrdilo o stanju na starih deviznih vlogah št. ... in št. ..., ki ga je izdalo A., d.d., Glavna podružnica Sarajevo dne 16. 12. 2016. Iz prvega potrdila je razvidno, da naj bi bil imetnik devizne knjižice št. ... zapustnik B. B. (v nadaljevanju: zapustnik) in da naj bi stanje na njej na dan 31. 12. 1991 znašalo 17,31 DEM, 2.547,63 CHF in 165,79 USD ter da po tem datumu naj ne bi bilo izplačil s te devizne vloge. Iz drugega potrdila pa je razvidno, da naj bi bila imetnica deviznih knjižic št. ... in št. ... zapustnica C. C. (v nadaljevanju: zapustnica) in da naj bi bilo stanje na dan 31. 12. 1991 na devizni vlogi št. ... znašalo 6.161,76 DEM, na devizni vlogi št. ... pa 2.703,11 DEM ter da po tem datumu naj ne bi bilo izplačil s teh deviznih vlog. Tožnica je tudi predložila potrdilo o stanju na stari devizni vlogi zapustnice št. ..., ki ji ga je izdala A., d.d. Sarajevo z dne 20. 3. 2006, in iz katerega izhaja, da naj bi stanje na njej na dan 31. 12. 1991 znašalo 8.381,76 DEM. Tožnica je predložila tudi pravnomočen dopolnilni sklep o dedovanju št. O-2733/01 z dne 23. 12. 2008 in pravnomočen dopolnilni sklep o dedovanju št. 65 0 O 683211 17 O z dne 22. 12. 2017, na podlagi katerih je devizni vlogi št. ... in št. ... po zapustnici v ½ deležu podedovala tožnica. Priložila je tudi pravnomočen sklep o dedovanju št. O-1691/02 z dne 4. 2. 2009, na podlagi katerih je devizno vlogo št. ... po zapustniku v deležu ½ podedovala tožnica. V zvezi s predloženim potrdilom s stanju na starih deviznih vlogah št. ... in št. ..., ki ga je izdalo A., d.d., Glavna podružnica Sarajevo dne 16. 12. 2016, tožena stranka ugotavlja, da zneski iz navedenega potrdila niso v celoti točni, saj iz podatkov pridobljenih na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP izhaja, da na dan 31. 12. 1991 stanje devizne vloge št. ... znaša 8.381,76 DEM (kot je razvidno tudi s potrdila o stanju na stari devizni vlogi zapustnice št. ..., ki ga je izdala A., d.d. Sarajevo dne 20. 3. 2006), stanje devizne vloge št. ... pa znaša 483,11 DEM.

2. Na podlagi dokumentov, ki jih je tožena stranka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, tožena stranka ugotavlja, da je zapustnik svojo devizno vlogo št. ... v višini 2.577,09 CHF (kar preračunano v BAM znaša 2.828,36 BAM), v višini 17,44 DEM (kar preračunano v BAM znaša 17,14 BAM), v višini 167,21 USD (kar preračunano v BAM znaša 274,54 BAM) in 3.208,96 USD (kar preračunano v BAM znaša 5.268,79 BAM) prenesel na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH, ki se glasi na zapustnikovo ime in EMŠO. Prav tako je tožena stranka ugotovila, da je zapustnica svojo devizno vlogo št. ... v višini 8.444,62 DEM (kar preračunano v BAM znaša 8.444,62 BAM) prenesla na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH, ki se glasi na njeno ime in EMŠO. O navedenih ugotovitvah je tožena stranka obvestila tožnico, ki je odgovorila, da ni točna ugotovitev, da so bila sredstva prenesena na posebni privatizacijski račun. Nadalje trdi, da iz evidence, ki jo vodi Agencija za privatizacijo v federaciji BiH, izhaja, da je poplačilo obveznosti glede starih deviznih vlog pri A., d.d., Glavna podružnica Sarajevo, izključno na strani Republike Slovenije. Tožnica tudi meni, da je tožena stranka zlorabila njene osebne podatke. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zaključuje, da tožnica brez kakršnegakoli objektivnega razloga v svojem odgovoru ni podala navedb, ki bi prispevale k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, prav tako pa za svoje navedbe tudi ni predložila kakršnegakoli dokazila in se tako do poziva na izjasnitev ni opredelila. Tožena stranka tako ugotavlja, da sta zapustnik in zapustnica sredstva z deviznih vlog št. ... in št. ... v celoti prenesla na svoja posamična posebna privatizacijska računa, kar potrjujejo tudi podatki Agencije za privatizacijo v Federaciji BiH, ki jih je tožena stranka pridobila v skladu s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, in se predmetna vloga v tem delu ne nanaša na neizplačani stari devizni vlogi.

3. Tožnica vlaga tožbo, v kateri pravi, da ji niso bile na voljo informacije, ki jih je Republika Slovenija dobila od Bosne in Hercegovine na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP, in da je napačna trditev Sklada RS za nasledstvo, da so bila sredstva prenesena na privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Glede devizne vloge št. ... je tožena stranka tožnici dne 26. 3. 2018 izdala Informativni izračun neizplačane stare devizne vloge št. 0042-311/2016/8, glede deviznih vlog št. ... in ... pa izpodbijano odločbo št. 0042-311/2016/7. Tožena stranka trdi, da tožnica ni podala navedb, ki bi prispevale k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, kot je to ugotovila tožena stranka, prav tako pa tožnica za svoje navedbe, to je, da sredstva niso bila prenesena na posebne privatizacijske račune, tudi ni predložila kakršnegakoli dokazila ali potrdila. Skladno z navedenim je utemeljen zaključek, da sta zapustnik in zapustnica sredstva s svojih deviznih vlog št. ... in št. ... prenesla na svoja posebna privatizacijska računa, kar potrjujejo tudi podatki Agencije za privatizacijo v Federaciji BiH, ki jih je tožena stranka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi navaja, da je bilo skladno z relevantno zakonodajo BiH na privatizacijske račune preneseno stanje deviznih vlog na dan 31. 3. 1992, kar pomeni, da razlika med zneski na potrdilih Zavoda za plačilni promet Federacije BiH in potrdili A., d.d., Glavna podružnica Sarajevo predstavlja dodatni kvartal obresti za leto 1992. Tožena stranka pravi, da iz navedenega nedvoumno izhaja, da je prišlo do prenosa predmetnih starih deviznih vlog zapustnika in zapustnice in da ni mogoče slediti pavšalnim navedbam tožnice, ki niso z ničemer dokazane, da ji niso bile dane na voljo informacije, ki jih je Republika Slovenija pridobila od BiH ter da je netočna trditev tožene stranke, da so bila sredstva s predmetnih deviznih računov prenesena. Nadalje tožena stranka navaja, da je stališče ESČP, da naloženi ukrepi ne veljajo za tiste, ki so stare devizne vloge uporabili v procesu privatizacije v Federaciji BiH, razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v Federaciji BiH. Stare devizne vloge, ki so bile prenesene na posebne privatizacijske račune, po prenosu niso več obveznost A., d.d. podružnice Sarajevo, pač pa je zanje odgovorna Federaciji BiH. ESČP je v zadevi Vehbija Hodžić proti Sloveniji, št. 3461/08 z dne 27. 4. 2017 in v zadevi Stojan Zeljković proti Sloveniji, št. 33805/17 z dne 5. 9. 2017, v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme za poplačila varčevalcev tudi z vidika vprašanja ali verifikacijski postopek izpolnjuje merila, ki izhajajo iz sodbe Ališić in drugi proti BiH, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju zadeva Ališić in drugi) in skladnost ZNISESČP s to sodbo. Prav tako je Odbor ministrov Sveta Evrope na svojem 1310. zasedanju dne 15. 3. 2018 s sprejemom končne resolucije zaključil nadzor nad izvrševanjem prej navedene sodbe in ugotovil, da je Republika Slovenija v skladu s prvim odstavkom 46. člena EKČP sprejela vse potrebne ukrepe za popolno izvršitev sodbe. Tožena stranka poudarja, da je Upravno sodišče že odločilo s pravnomočno sodbo opr. št. I U 805/2017 z dne 24. 4. 2018 in razsodilo, da so bile devizne vloge na posebne privatizacijske račune prenesene na podlagi Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije, torej na podlagi predpisa države delovanja Glavne podružnice Sarajevo, s prenosom devizne vloge na posebni privatizacijski račun pa je terjatev varčevalca do A., d.d. Glavne podružnice Sarajevo, iz naslova stare devizne vloge prenehala, posledično pa je izključena tudi obveznost A., d.d., katere izpolnitev je za namen izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić s sprejemom ZNISESČP prevzela Republika Slovenija. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožnica je v nadaljevanju vložila pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da je v 2. členu aneksa G Sporazuma o vprašanjih sukcesije (Sporazum podpisan s strani držav naslednic SFRJ dne 29. 6. 2001 na Dunaju) določena odgovornost A., d.d. za devizna sredstva, katera terja tožnica na podlagi pogodbe o deviznem varčevanju. Tožnica ugovarja, da nima dostopa do podatkov banke in da ji je neznana vsebina pogodbe o prevzemu izpolnitev iz 24. člena ZNISESČP. Meni, da ZNISESČP odstopa od sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi. Drugi odstavek 2. člena, 3. člen in tretji odstavek 6. člena ZNISESČP kršijo tožničine premoženjske pravice in jo diskriminirajo. Trditev, da so bila sredstva na deviznih računih, ki jih terja tožnica, prenesena na Agencijo za privatizacijo v Federaciji BiH, je pavšalna in špekulativna. Sklad RS tožnici ni dostavil podatkov banke o obravnavanih deviznih računih in terjatvah, ki so bile ugotovljene v skladu s prvim odstavkom 2. člen ZNISESČP, niti dokazov, da so bila ta sredstva prenesena na Agencijo za privatizacijo v Federaciji BiH. Pred Občinskim sodiščem v Sarajevu v zadevi št. 65 0 O 503666 16 P je bilo opravljeno sodno izvedenstvo o stanju depozitov na deviznih računih A., d.d. Glavne podružnice Sarajevo in sodni izvedenec je določil, koliko je privatizacijskih pravic iz starih deviznih prihrankov uporabljenih pri privatizaciji, v skladu s predpisi sprejetimi v BiH ter v skladu s 147. točko sodbe ESČP. Prilaga izpisek iz deviznega računa ... in ..., izpisek iz izvida in mnenje izvedenca, v katerem je bilo ugotovljeno, da se prihranki niso uporabili v privatizaciji. Sodišču predlaga, da sproži zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 2. člena, 3. in 6. člena ZNISESČP v zvezi s sodbo v zadevi Ališić in drugi.

6. V predmetni zadevi je dne 6. 12. 2018 prišlo do dejanskega zastoja pri reševanju tega upravnega spora. Upravno sodišče je namreč v neki drugi, a istovrstni zadevi v situaciji, ko je pripravljalni postopek z vročanjem neposredno na naslov tožeče stranke v BiH potekal nemoteno in ni povzročal procesnih zastojev ali nejasnosti, ampak je potekal hitro, zanesljivo in učinkovito, tožeča stranka pa je sodišču dvakrat sporočila, da ni zmožna najeti odvetnika v Sloveniji in da ni zmožna najeti pooblaščenca za prejemanje pisanj v Sloveniji,1 pri čemer je Upravno sodišče RS izpostavilo okoliščino, da v predmetnih zadevah pristojni organi in sodišča izvršujejo sodbo Velikega senata ESČP,2 ugotovilo, da bi na podlagi drugega dela določila tretjega stavka prvega odstavka 146. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z določbo 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) moralo tožbo zavreči, ker tožeča stranka ni postavila pooblaščenca za prejemanje pisanj. Namesto tega je Upravno sodišče v omenjeni zadevi I U 827/2017-19 prekinilo postopek in vložilo na Ustavno sodišče RS zahtevo za oceno skladnosti drugega dela določila tretjega stavka prvega odstavka 146. člena ZPP s pravico do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP oziroma iz 23. člena Ustave RS zaradi tega, ker je Upravno sodišče RS menilo, da bi bil poseg v omenjeno pravico z obveznim zavrženjem tožbe v specifičnih okoliščinah, spričo uspešnega neposrednega vročanja pisanj tožeči stranki na njen naslov v BiH, nesorazmeren.

7. Z odločitvijo Ustavnega sodišča U-I-502/18-15 dne 9. 12. 2021 o zahtevi Upravnega sodišča za oceno ustavnosti je prenehal tudi dejanski zastoj v tem upravnem sporu. Ustavno sodišče je namreč v zadevi U-I-502/18-15 odločilo, da je sporna določba iz tretje povedi prvega odstavka 146. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 v neskladju z Ustavo, kolikor se nanaša na upravni spor zoper odločitev Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, javnega sklada, v postopku verifikacije neizplačane stare devizne vloge na podlagi Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (Uradni list RS, št. 48/15). Ustavno sodišče je še odločilo, da mora Državni zbor ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave ugotovljene protiustavnosti iz 1. točke izreka se vročanje pisanj v upravnem sporu zoper odločitev Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, javnega sklada, v postopku verifikacije neizplačane stare devizne vloge na podlagi Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08, če tožeča stranka ali njen zakoniti zastopnik po pozivu sodišča v določenem roku ne imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj, opravlja po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno.3

8. Upoštevajoč navedeno je po izdaji omenjene odločbe Ustavnega sodišča Upravno sodišče nadaljevalo s postopkom v tem upravnem sporu.

Upravno-sodna praksa je v tovrstnih primerih že odločila, da tožba v primerljivih okoliščinah ni utemeljena.

9. Tožnica navaja, da so pavšalne trditve tožene stranke, da so bila denarna sredstva iz njegovega deviznega računa prenesena na Agencijo za privatizacijo. Te navedbe pa tožnica ni podprla z dokazili niti ni tožnica predložila nobenega dokazila, ki bi izkazoval drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi na podlagi zahteve in podatkov pridobljenih na podlagi ZNISESČP. Iz navedenega izhaja, da tožnica v bistvu oporeka temu, da bi bil ZNISESČP v določilih drugega odstavka 2. člena, 3. člena in 6. člena v skladu s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Ališić in drugi. Ker je prenos sredstev na Agencijo za privatizacijo v BiH tožena stranka izkazala, tožnica pa je temu prenosu oporekala v materialno-pravne pomenu, da ta prenos ni imel zanjo nobenih učinkov in da zato odločitev ni skladna z omenjeno sodbo ESČP, je predmet tega upravnega spora materialno-pravno vprašanje, ali je ZNISESČP v skladu s 1. členom Protokola št. 1 k EKČP oziroma s sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi.

10. Bistvo predmetnega spora je torej pravna narava prenosa (evidentiranja) sredstev na JPR in njegove pravne posledice oziroma vprašanje, ali prenos sredstev na JPR vpliva na terjatev tožnice do Republike Slovenije oziroma je med strankama sporno samo, ali je tožena stranka napačno razlagala in uporabila materialno-pravno določbo 2. člena ZNISESČP glede na sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi.

11. O tem pravnem vprašanju se je Upravno sodišče sicer že izreklo v sodbi v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 z dne 28. 5. 2018. Zadeva opr. št. I U 323/2017-13 je namreč bistveno primerljiva z obravnavanim sporom, saj je tako kot v predmetni zadevi tudi v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 prišlo do prenosa sredstev na JPR po uradni dolžnosti in so bili ugovori tožeče stranke v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 istovrstni kot v obravnavanem sporu.

12. V zadevi opr. št. I U 323/2017-13 je Upravno sodišče RS na podlagi metod razlage prava, kot jih uporablja ESČP, kadar gre za izvrševanja pilotske sodbe Velikega senata ESČP preko uporabe zakona, ki je sprejet na podlagi pilotske sodbe ESČP, prišlo do zaključka, da je razlaga določila drugega odstavka 2. člena ZNISESČP s strani Sklada RS za nasledstvo napačna. Upravno sodišče RS je v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 presodilo, da Slovenija lahko izključi iz poplačilne sheme tiste varčevalce, ki so jim bile vloge „že v celoti izplačane“ ali so jih „lahko dvignili“ iz humanitarnih razlogov, ali so jih „uporabili“ v procesu privatizacije, ali so jim bile devizne vloge „izplačane“ oziroma so jim bile devizne vloge „povrnjene.“4 V primerih tistih varčevalcev, ki pa so jim bile stare devizne vloge prenesene na privatizacijske račune (JPR), pa je ključno vprašanje, ali je bil prenos vloge v smislu (u)porabe v privatizacijskem procesu storjen po volji upravičenca, ali ne; to pomeni, da je upravičenec ob tem prenosu aktivno ravnal in je svobodno izbral prenos sredstev na privatizacijski račun kot način ohranitve oziroma razpolaganja s prihranki in s čimer je z razliko od tistih, ki se niso odločili za prenos sredstev na privatizacijske račune, prevzel določeno tveganje glede bančnih prihrankov.5

13. Upoštevajoč navedeno je Upravno sodišče RS v nadaljevanju sodbe v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 izpeljalo tudi interpretacijo, da določilo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ni v neskladju z Ustavo RS pod pogojem, da se razlaga tako, da je na podlagi tega določila pomembno tudi, ali je imetnik privatizacijskega računa v zadostni meri aktivno sodeloval pri prenosu sredstev, tako da je jasno izražena njegova svobodna volja oziroma element izbire glede razpolaganja z njegovo lastnino.6 V navedeni zadevi je Upravno sodišče tožbi tožnika ugodilo, ker je tožena stranka nepravilno razlagala in uporabila določilo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP v zvezi s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Ališič in drugi, in je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje in je kršila določilo prvega odstavka 12. člena ZNISESČP v zvezi z določbo 144. in 8. člena ZUP. Zato je sodišče v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek z namenom dopolnitve ugotovitvenega postopka.7

14. Vendar pa je Vrhovno sodišče v postopku revizije sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 323/2017-13 s sodno odločbo (opr. št. X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019) spremenilo tako, da je tožbo tožeče stranke zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je namreč prišlo do drugačnega zaključka kot Upravno sodišče, in sicer je navedlo, da „_se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je za presojo, ali se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, treba ugotoviti, ali je stranka pri prenosu aktivno sodelovala oziroma ali se je prenos deviznih sredstev zgodil po njeni svobodni volji.“8 Vrhovno sodišče namreč meni, ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, torej z zakonom oziroma z oblastnim dejanjem FBiH, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti.9 V delu sodbe, kjer Vrhovno sodišče izhaja iz sodbe v zadevi Ališić in drugi, pa Vrhovno sodišče pravi, da „iz 116. točke obrazložitve sodbe EKČP10 v zadevi Ališić namreč izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost Republike Slovenije za obveznosti A., d.d., do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva starih deviznih vlog niso bila prenesena, ker je bila ta banka v državni lasti in ker je Republika Slovenija s svojim oblastnim dejanjem prenesla premoženje te banke na novo banko v škodo A., d.d. in njenih deležnikov.11 Vrhovno sodišče ob omembi določila 1. člena 1. Protokola k EKČP dodaja, „četudi bi do prenosa deviznih sredstev s deviznih računov dejansko prišlo avtomatično na podlagi zakona FBiH/97, bi to pomenilo le, da je za morebitno kršitev pravice iz EKČP odgovorna tista država, ki je takšno zakonodajo sprejela. Zato pa za takšno kršitev ne more biti odgovorna Republika Slovenija kot druga suverena država, ki na sprejem zakonodaje tuje države (konkretno FBiH) ni mogla vplivati /.../.12 ESČP v sodbi ni postavilo zahteve, da bi moralo do poplačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji.“13_

15. Vrhovno sodišče je torej drugače kot Upravno sodišče RS odločilo, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu z EKČP in tudi z Ustavo RS in da je zato izvedba ugotovitvenega postopka z ugotavljanjem, ali je tožnik aktivno sodeloval in po svoji volji prenesel devizna sredstva s hranilne knjižice na privatizacijski račun, nepotrebna.14 Po mnenju Vrhovnega sodišča je “_za odločitev v tej zadevi torej povsem nepomembno tudi, ali je tožnik prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspel unovčiti ali ne. Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije /.../ Republika Slovenija skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnika.“15_

16. Upravno sodišče ugotavlja, da bi drugačna sodna odločitev kot zavrnitev tožbe glede na odločitev in razlago Vrhovnega sodišča v revizijski sodbi v navedenih pravnih okoliščinah tožnici samo zmanjšala možnosti za učinkovito uveljavljanje pravic v morebitnih nadaljnjih sodnih postopkih, v okviru katerih pa glede na specifičnost spora, ker gre za izvrševanje sodbe Velikega senata ESČP, daje avtonomno in obvezujoče pravno interpretacijo ESČP. Upravno sodišče pa je že v zahtevi za oceno ustavnosti v zadevi I U 827/2017-19 z dne 6. 12. 2018 (odst. 28) izpostavilo, da se ne more z zaprosilom obrniti na ESČP za pridobitev svetovalnega mnenja po 1. členu Zakona o ratifikaciji Protokola št. 16 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,16 ker je Republika Slovenija ob deponiranju listine o ratifikaciji Protokola št. 16 h MKVČP podala izjavo, da omenjena svetovalna mnenja na ESČP lahko naslavljata samo Vrhovno sodišče in Ustavno sodišče. Zato je Upravno sodišče, sklicujoč se na revizijsko sodbo Vrhovnega sodišča, v obravnavanem sporu odločilo, da je tožba neutemeljena na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 17. Upravno sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnice, naj zaradi neustavnosti določila drugega odstavka 2. člena, 3. in 6. člena ZNISESČP prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti, glede na to, da je v omenjenem revizijskem postopku Vrhovno sodišče RS v zvezi z določilom drugega odstavka 2. člena ZNISESČP presodilo, da izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na JPR iz poplačilne sheme, ni v neskladju z Ustavo RS in tudi ne z EKČP z vidika varstva lastninske pravice iz 33. člena Ustave RS oziroma 1. člena Protokola št. 1 k EKČP17 in ker, kot že rečeno, avtonomno in obvezujočo pravno interpretacijo v tovrstnih sporih daje ESČP. Določilo 3. člena ZNISESČP opredeljuje višino obresti od neizplačanih starih deviznih vlog, ki ga v tej zadevi ni potrebno uporabiti, zato se sodišče do skladnosti tega člena z Ustavo RS ne opredeljuje.

18. Tožnica ni zahtevala izvedbe glavne obravnave in ker je v tej zadevi sporno zgolj materialno-pravno vprašanje, ki ga je rešilo Vrhovno sodišče RS v že omenjeni revizijski sodbi, je sodišče ob uporabi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na kateri bi izvajalo dokaze oziroma zaslišalo stranki. Upravno sodišče RS je pri tem upoštevalo tudi sodno prakso ESČP glede sojenja na glavni obravnavi, po kateri, če so v zadevi sporna dejstva in stranka izrecno zahteva izvedbo konkretnega dokaza, kar bi lahko razjasnilo sporno vprašanje, mora biti ustna obravnava izvedena vsaj na eni stopnji sojenja,18 razen če gre zgolj za pravno-tehnično odločitev, ki nima pomena za širšo javnost.19 V predmetni zadevi pravno relevantna dejstva niso sporna. Ob tem je pomembno tudi, ali bi sojenje na glavni obravnavi po nepotrebnem podaljšalo sodni postopek.20 Ko dejstva ali verodostojnost navedb strank niso sporna, in sodišče lahko celovito odloči na podlagi pisnih vlog, javna glavna obravnava z zaslišanjem strank z vidika 6. člena EKČP ni potrebna, če bi to prispevalo zgolj k podaljševanju sodnih postopkov.21 Ta sodna praksa glede neobveznosti izvedbe ustnega zaslišanja tožeče stranke je potrjena s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal (odst. 190-191). Iz teh razlogov je sodišče brez glavne obravnave.

19. Pri odločanju sodišče tudi ni upoštevalo novih dokazov, ki jih je tožnica priložila k tožbi (dva dokumenta glede odločitve Občinskega sodišča v Sarajevu v zadevi št. 65 0 O 503666 16 P). Po prvem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev ali predlagati dokaze, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. V skladu s 52. členom ZUS-1 lahko tožnica v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedla že v postopku izdaje pravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnica podatke, ki jih je ugotovil izvedenec v postopku, ki se je vodil pred Občinskim sodiščem v Sarajevu pod opr. št. 65 0 O 503666 16 P, navajala že v postopku izdaje upravnega akta in tudi ni obrazložila, zakaj izvida in mnenja izvedenca iz postopka pred Občinskim sodiščem v Sarajevu ni predložila kot dokaz že v upravnem postopku. Ne glede na prvi odstavek 20. člena ZUS-1 in 52. člen ZUS-1 pa listinski dokazi, da prihranki niso bili uporabljeni v privatizaciji po pravni interpretaciji Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

1 Zahteva za oceno ustavnosti v zadevi I U 827/2017-19 z dne 6. 12. 2018, odst. 26. 2 Ibid. odst. 20, 21. 3 Odločba Ustavnega sodišča U-I-502/18-15 z dne 9. 12. 2021, prva, druga in tretja točka izreka. 4 Sodba Upravnega sodišča RS v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 z dne 28. 5. 2018, odst. 20-34. 5 Ibid. odst. 35-37. 6 Ibid. odst. 39-42. 7 Ibid. odst. 43. Za celotno izpeljavo obravnavane pravne interpretacije Upravnega sodišča glej sodbo I U 323/2017-13 z dne 28. 5. 2018. 8 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. X Ips 5/2019, 9. 10. 2019, odst. 10. 9 Ibid. odst. 14. 10 Upravno sodišče RS meni, da gre tu za pomoto in je mišljeno „ESČP“ namesto „EKČP.“ 11 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. X Ips 5/2019, 9. 10. 2019, odst. 15. 12 Ibid. odst. 17. 13 Ibid. odst. 18. 14 Ibid. odst. 18-19. 15 Ibid. odst. 19. 16 Uradni list RS-MP, št. 1-2/2015; v nadaljevanju Protokol št. 16 h MKVČP. 17 Glej sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, točka 18 obrazložitve. 18 Mirovni inštitut proti Sloveniji, 13. 3. 2018, odst. 36-43; glej tudi zadeva Fisher z dne 26. 4. 1995. 19 Zumbotel v. Austria, 21. 9. 1993. 20 Schuler-Zgragen v. Switzerland, 24. 6. 1993, odst. 58; Göc v. Turkey, 11. 7. 2002; Jussila v. Finland, 23. 11. 2006, odst. 42. 21 Jussila v. Finland, app. no. 73053/01, 23. 11. 2006, odst. 41; Döry v. Sweden, 12. 11. 2002, odst. 37; Lundevall v. Sweden, 12. 11. 2002, odst. 39; Salomonsson v. Sweden, 12. 11. 2002, odst. 39; Göç v. Turkey [GC], odst. 51; Pakozdi v. Hungary, 23. 3. 2015, odst. 28.