Jedro

Glede na določbo 182. člena novega Carinskega zakona ni podlage za naknaden obračun carine po določbi 154. člena novega Carinskega zakona v primerih, ko je bil carinski postopek začet pred 1.1.1996.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 128/2000-8 z dne 17.11.2000 se tako spremeni, da se tožbi ugodi in se odločba Carinske uprave Republike Slovenije, Ljubljana, št. 02-Up/II-338/97-1 z dne 30.1.1998 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 30.1.1998. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Carinarnice K. z dne 21.1.1997, s katero je ta tožeči stranki naknadno obračunala carinski dolg v višini 144.323,00 SIT za blago, uvoženo po uvozni carinski deklaraciji (UCD) z dne 8.3.1995. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožeča stranka ob uvozu kot vrsto uvoza navedla maloobmejni promet in uveljavljala ugodnost iz 57. člena Carinskega zakona (CZ/76), zato carina in druge uvozne davščine niso bile obračunane. Sklicuje se na 5. člen Tržaškega sporazuma, ki določa, da se bodo plačila za uvoženo blago vršila preko posebnega avtonomnega kompenzacijskega brezobrestnega računa v italijanskih lirah (avtonomni račun), odprtega pri filiali Banca d'Italia na ime Jugoslovanske izvozne in kreditne banke Beograd. Po presoji sodišča je pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožeča stranka plačila ni opravila skladno z navedeno določbo, da torej ni izpolnila pogoja za brezcarinski uvoz. To izhaja iz zapisnika o naknadni kontroli blaga z dne 7.11.1996 in popravka tega zapisnika z dne 24.12.1996. V zvezi s tožbo sodišče navaja, da je bil po osamosvojitvi Republike Slovenije način izvrševanja maloobmejnega plačilnega prometa po 5. členu Tržaškega sporazuma dogovorjen in odobren s strani Banke Slovenije, tako, da je Banca d'Italia, filiala v Trstu odprla kompenzacijski račun na ime Ljubljanske banke (kasneje Nova Ljubljanska banka), o čemer je banko obvestila dne 15.4.1992. Tožeča stranka je torej imela tri leta časa, da ugotovi, preko katere banke se izvršijo plačila v maloobmejnem prometu. Tudi po presoji sodišča se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na določbo 182. člena CZ/95. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je Carinarnica K. začela postopek naknadnega preverjanja in izdala odločbo v času, ko so bile že v uporabi določbe novega CZ, to je po 1.1.1996. Soglaša z ugotovitvijo, da je carinski dolg nastal, ko je bilo ugotovljeno, da pogoj za carinsko oprostitev ni izpolnjen, torej na dan kontrole dne 30.10.1996. Naknaden obračun carinskega dolga po točki b 1. odstavka 154. člena CZ pa se po določbi 4. odstavka tega člena opravi v enem letu po nastanku carinskega dolga. Odločba o naknadnem obračunu je bila tožeči stranki vročena januarja 1997, torej v zakonsko predpisanem enoletnem roku.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Ne strinja se z dejanskim stanjem, ki ga navaja sodišče v izpodbijani sodbi. Ni res, da je Slovenija po osamosvojitvi že leta 1992 uredila vprašanje načina izvrševanja plačil v maloobmejnem prometu. To vprašanje ni bilo normativno urejeno. Zato je napačen zaključek sodišča, da bi tožeča stranka morala vedeti, preko katere banke bo potekal maloobmejni plačilni promet. Dogovor o tem je bil namreč sprejet na medbančni ravni, in ker ni bil objavljen, tožeča stranka zanj ni mogla vedeti. Tudi sicer ne drži, da bi bila za vodenje posebnega avtonomnega računa pooblaščena le Ljubljanska banka. Pritožbeni ugovor napačne uporabe materialnega prava utemeljuje s tem, da ni bilo podlage za uporabo novega CZ, ker je bilo blago uvoženo pred 1.7.1995. Novi CZ (CZ/95) namreč določa, da se morajo carinski postopki začeti pred 1.1.1996 končati po določbah starega carinskega zakona, to je CZ/76. Tožeča stranka uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožeča stranka pri uvozu uveljavila carinsko oprostitev po Sporazumu med FLRJ in Republiko Italijo o lokalni izmenjavi med obmejnima območjema Trsta z ene strani in Buj, Kopra, Sežane in Nove Gorice z druge strani (v nadaljevanju Tržaški sporazum, Uradni list FLRJ - Mednarodne pogodbe, št. 11/56), katerega nasledstvo je Republika Slovenija notificirala (akt o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo, Uradni list RS, št. 11/92). Sporno pa je predvsem ali obstaja pravna podlaga za naknadni obračun carinskega dolga. Po presoji pritožbenega sodišča je utemeljen pritožbeni ugovor, da za naknadni obračun carinskega dolga po določbi 154. člena novega CZ ni podlage. V prehodni določbi 182. člena novega CZ (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) je namreč določeno, kot pravilno navaja tožeča stranka v pritožbi, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1.1.1996, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1.1.1996. Ker se carinski postopek začne z vložitvijo carinske deklaracije, ta pa je bila v obravnavanem primeru vložena 8.3.1995, kar izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih in niti ni sporno, določb novega CZ o naknadnem obračunu carine ni mogoče uporabiti. Naknadno obračunavanje carine je sicer urejal tudi prejšnji Carinski zakon (CZ/76), vendar je bila ta ureditev drugačna od ureditve v novem CZ. Po določbi CZ/76 je bilo mogoče naknadno obračunati carino v roku enega leta od vložitve carinske deklaracije (270. člen), v dveh letih pa le v primerih iz 272. člena, za kar pa v tem primeru ne gre. Po novem CZ/95 je bil naknadni obračun carine sicer mogoč v enem letu od ugotovitve, da pogoji za oprostitev carine niso izpolnjeni (določba 4. odstavka 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 146. člena CZ/95), vendar teh določb glede na 182. člen tega zakona, ni mogoče uporabiti.

Ker je glede na navedeno podan uveljavljani pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe.