Jedro

Predmet tožbenega zahtevka so neupravičeno prejeta sredstva iz naslova podpore proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov energije. O upravičenosti do podpore skladno z določbo prvega odstavka 374.člena EZ-1 odloča Agencija za energijo, ki je toženi stranki z odločbo dodelila podporo kot finančno pomoč za tekoče poslovanje. Tožeča stranka ima status Centra za podpore, tožena stranka je po citiranih odločbah Agencije pridobila kot proizvajalec električne energije v elektrarni na bioplin status upravičenca do finančne pomoči za tekoče poslovanje.

Ker je odločba Agencije pravnomočna, so s tem nastopile pravne posledice odločbe, to pa je prenehanje veljavnosti Pogodbe o zagotavljanju podpore in pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pravda v zvezi z zakonitostjo odstopa od najemne pogodbe ni predhodno vprašanje za konkretno zadevo, saj morebitni uspeh tožene stranke v pravdi ne more spremeniti pravnomočne odločbe Agencije, po kateri je tožena stranka prenehalo upravičenje do podpore s 19. 10. 2017. Že z dnem, ko je tožeča stranka bila obveščena o opravljeni vročitvi odločbe, s katero je bila podpora ukinjena, je tožeča stranka bila dolžna ustaviti izplačevanje podpore, s pravnomočnostjo odločbe Agencije pa je nastopila dolžnost in upravičenje tožeče stranke, da od tožene stranke izterja morebitno preplačilo podpore. Morebitno dejansko obratovanje bioplinarne tudi po 20. 10. 2017 na upravičenje do plačila podpore ne more vplivati, saj je to upravičenje prenehalo z dnem, kot je določeno v odločbi agencije in tožeča stranka ne terja ničesar za nazaj, ampak le vračilo podpore, kolikor jo je toženi stranki preveč plačala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) I Pg 235/2018 z dne 15. 1. 2019 izreklo: ″I. Sprememba tožbe - razširitev tožbenega zahtevka na naroku dne 15. 1. 2019 se dovoli. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 25472/2018 z dne 29. 3. 2018 ostane v veljavi v tč. 1. in 3. izreka tako, da je tožena stranka, N. Đ. s.p., mat. št. ... , dolžna plačati tožeči stranki, B., d. o. o., mat. št. ... znesek v višini 32.318,43 EUR glavnice, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vključno 22. 3. 2018 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2018 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. III. Tožena stranka N. Đ. s.p., mat. št. ..., je dolžna povrniti tožeči stranki B., d. o. o., mat. št. ... zakonske zamudne obresti od glavnice 32.318,43 EUR za obdobje od 18.1.2018 do 21.3.2018 v višini 439,18 EUR, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. IV. Tožena stranka N. Đ. s.p., mat. št. ... je dolžna povrniti tožeči stranki B., d. o. o., mat. št. ..., nadaljnje pravdne stroške v znesku 780,56 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka za njihovo plačilo dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.″

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da je tožeča stranka v tožbi pojasnila, da je po določbah Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) pridobila status Centra za podpore, ki je med drugim dolžan sklepati pogodbe o podporah in izplačevati podpore upravičencem do podpore, skladno z odločbami, ki jih izda Agencija za energijo; (-) da je tožeča stranka navajala, da je v statusu Centra za podpore dolžna najkasneje v 30 dneh, ko je obveščena o vročitvi odločbe o dodelitvi podpore, ki jo izda Agencija za energijo, upravičencu posredovati v podpis pogodbo, s katero uredita zagotavljanje podpore in druga vprašanja medsebojnih razmerij v zvezi s tem (skladno s prvim in petim odstavkom 376. člena EZ-1), podporo pa je dolžna tudi prenehati izplačevati in sicer z dnem, ko je obveščena o opravljeni vročitvi odločbe, s katero je bila podpora odvzeta; (-) da je tožeča stranka nadalje trdila, da je v konkretnem primeru bila med tožečo stranko in toženo stranko skladno z odločbo Agencije za energijo št. 313-119/2017-3/379 z dne 9. 10. 2017 (v povezavi z odločbo Agencije za energijo št. 136-08-0011/0611/2009/1/2015/0079/2015-10-358 z dne 5. 11. 2015), sklenjena Pogodba o zagotavljanju podpore kot obratovalno podporo elektriki (OP-OVE) - vstop pred EZ-1 - v proizvodni napravi Elektrarna na bioplin ..., moči 985 kW št. CP/88/2017 (dne 3. 11. 2017) (v nadaljevanju: Pogodba OP-OVE); (-) nadalje je tožeča stranka navajala, da sta s pogodbo sedaj pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka od tožeče stranke (Centra za podpore) prejemala obratovalno podporo za vso neto elektriko, proizvedeno v proizvodni napravi, za katero je tožena stranka prejela potrdila o izvoru na podlagi obratovanja proizvodne naprave, in sicer ne glede na to, ali se ta porabi kot lastni odjem ali se dobavlja v javno elektroenergetsko omrežje v višini 0.14069 €/kWh in traja od 11. 8. 2017 do vključno 10. 8. 2018; (-) tožeča stranka je trdila še, da je 15. 1. 2018 Agencija za energijo izdala novo odločbo št. 313-164/2017-3/379 (v nadaljevanju: odločba o razveljavitvi), s katero je odločbo Agencije za energijo št. 136-08-0011/0611/2009/1/2015/0079/2015-10-358 z dne 5. 11. 2015, spremenjeni z odločbo št. 313-119/2017-3/379 z dne 9. 10. 2017, razveljavila in hkrati odločila, da je tožena stranka do podpore upravičena do vključno 19. 10. 2017 (in ne do 10. 8. 2018) in da je Agencija za energijo prvotno odločbo razveljavila na podlagi dopisa, ki ga je dne 21. 12. 2017 prejela s strani stečajnega upravitelja stečajnega dolžnika B. G. - v stečaju; (-) da je stečajni dolžnik, ki je bil lastnik proizvodne naprave, kot najemodajalec zaradi pogodbenih kršitev na strani najemnika (tožene stranke), odstopil od pogodbe brez odpovednega roka, odpoved je bila toženi stranki vročena dne 20. 10. 2017, kar pomeni, da tožena stranka od 20. 10. 2017 dalje ne proizvaja več električne energije v proizvodni napravi Elektrarna na bioplin ... in zaradi tega ni več upravičena do prejemanja podpore; (-) da je tožeča stranka trdila, da je vezana na odločbo o razveljavitvi Agencije za energijo skladno s 376. členom EZ-1, ki je postala dokončna z dnem 18. 1. 2018; (-) da tožeča stranka vtožuje znesek preveč izplačane podpore v obdobju od 20. 10. 2017 do 30. 11. 2017 v višini 32.318,43 EUR, za kar je bil izdan bremepis; (-) da je tožena stranka nasprotovala tožbenemu zahtevku po temelju in višini; (-) da je v zvezi s tem tožena stranka trdila, da je do spremembe oziroma razveljavitve odločbe Agencije za energijo prišlo v posledici enostranskega odstopa od najemne pogodbe s strani najemodajalca B. G. - v stečaju, ne glede na enostranski odstop od pogodbe pa je tožena stranka elektrarno imela v posesti vse do dne 9. 1. 2017 in vse do dneva predaje je v elektrarni z vnosom lastnih surovin proizvajala električno energijo in v zvezi s tem teče pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti spor med tožečo stranko B. G. - v stečaju in toženo stranko N. Đ. s.p. v zvezi z zakonitostjo odstopa od pogodbe, zato tožena stranka predlaga sodišču, da se postopek prekine do pravnomočne odločitve v pravdni zadevi pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti, ker gre po mnenju tožene stranke za predhodno vprašanje; (-) da je tožena stranka trdila, da je bila Odločba agencije izdana šele dne 15. 1. 2018, pri čemer pa četrti odstavek 376. člena EZ-1 določa, da v kolikor agencija prejemniku podpore z odločbo ukine podporo, mora center za podpore prenehati izplačevati podporo z dnem, ko je obveščen o opravljeni vročitvi odločbe, s katero je bila podpora ukinjena, kar pomeni, da nima pravice terjati, kar je do 15. 1. 2018 dne izplačala prejemniku podpore in je dejansko stanje torej takšno, da je tožena stranka vse do dne 9. 1. 2018 v bioplinsko elektrarno B. G. vnašala vhodno surovino in proizvajala električno energijo; (-) da je tožena stranka prerekala zahtevek tožeče stranke tudi po višini.

3. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe še izhaja, da je tožeča stranka razširila tožbeni zahtevek v delu teka zakonskih zamudnih obresti še za čas od 18. 1. 2018 do 21. 3. 2018, kar znaša obračunano 439,18 EUR. Tožeča stranka je dopolnila tožbeni zahtevek še z navedbo izvršilnih stroškov, ki so že bili priznani s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 25472/2018 z dne 29. 3. 2018 v točki 3, ki jih tožeča stranka uveljavlja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka spremembi tožbe ni nasprotovala, sodišče pa jo je na podlagi prvega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) dovolilo.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in presodilo:(-) da sta tožeča stranka (kot Center za podpore) in tožena stranka (kot prejemnik podpore) na podlagi določb Energetskega zakona (Ur. 1. RS, št. 17/14 in 81/15), Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (Ur. 1. RS, št. 37/09 s spremembami, v nadaljevanju: Uredba) ter skladno z odločbo Agencije za energijo št. 313-119/2017-3/379 z dne 09. 10. 2017 (priloga A 5, v povezavi z odločbo Agencije za energijo št. 136-08-0011/0611/2009/1/2015/0079/2015-10-358 z dne 5. 11. 2015 v prilogi A 4) sklenili Pogodbo o zagotavljanju podpore kot obratovalno podporo elektriki, v proizvodni napravi Elektrarna na bioplin ... (priloga A6), pri čemer je višina podpore znašala 0,14069 €/kWh (4. člen pogodbe v prilogi A6) in je bila dodeljena za obdobje od 11. 08. 2017 do 10. 08. 2018; (-) da ni sporno, da je Agencija za energijo izdala novo odločbo št. 313-164/2017-3/379 z dne 15. 01. 2018 (priloga A16), s katero je razveljavila zgoraj navedeno odločbo tako, da je tožena stranka bila upravičena do podpore do vključno 19. 10. 2017 ter da je ta odločba postala dokončna in izvršljiva 18. 1. 2018; (-) da je tožena stranka trdila, da je do izdaje razveljavitvene odločbe Agencije prišlo zaradi enostranskega odstopa od pogodbe s strani najemodajalca B. G., zaradi česar je tožena stranka tudi sprožila spor zoper njega, ter da je imela elektrarno v posesti vse do 9. 1. 2017 oziroma kot je bilo ugotovljeno na naroku do dne 9. 1. 2018, da pa sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu tožene stranke za prekinitev konkretnega postopka do predhodne rešitve spora med toženo stranko in njenim najemnikom pred sodiščem v Murski Soboti, saj je bila toženi stranki z dokončno, pravnomočno in izvršljivo odločbo Agencije za energijo z dne 15. 1. 2018 dodeljena podpora le do 19. 10. 2017, sicer pa je v ostalem odločba bila razveljavljena, na pravnomočno odločno pa je sodišče vezano; (-) da je tožeča stranka izdala Bremepis št. RSP-2018/00290 za plačilo sedaj vtoževane terjatve v znesku 32.318,43 EUR na podlagi 40. člena Pravil za delovanje centra za podpore (Ur. l. RS 86/09 in nasl.), ki se nanaša na poračun podpore oziroma skladno z določbo šestega odstavka 9. člena sklenjene pogodbe in med strankama ni sporno, da je tožeča stranka z dopisom z dne 29. 1. 2018 toženo stranko pozvala, naj v 8 dneh od datuma poračuna izstavi dobropis v višini poračuna, ter da naj svojo obveznost poravna v 15 dneh od datuma poračuna (priloga A 8), ker pa tožena stranka tega ni storila, je tožeča stranka izdala vtoževani Bremepis št. RSP-2018/00290 z dne 20. 3. 2018 (priloga A3), ki ga je tožena stranka prejela in ga ni ni nikoli zavrnila; (-) da tožena stranka z dnem prenehanja najemnega razmerja ni bila več upravičena do podpore kot izhaja iz odločbe Agencija za energijo z odločbo o razveljavitvi, pa je tožeči stranki vseeno izstavila računa obdobje proizvodnje električne energije od 1. 10. 2017 do 31. 10. 2017, račun št. 2017- 566 z dne 7. 11. 2017 v višini 27.853,34 EUR, ki je bil plačan dne 3. 1. 2018 in za obdobje proizvodnje električne energije od 1. 11. 2017 do 31. 11. 2017, račun št. 2017- 595 z dne 4. 12. 2017 v višini 24.138,33 EUR (Račun 2), ki je bil plačan dne 27. 12. 2017, plačilo s strani tožeče ni bilo sporno; (-) ker je prvotna odločba o dodelitvi podpore bila z odločbo 313-164/2017-3/379 z dne 15. 01. 2018 (priloga A16) razveljavljena, temelj njene obveznosti plačila podpore toženi stranki z dnem 20. 10. 2017 ni več podan in tako tožeča stranka toženi stranki s tem dnem ni bila več dolžna plačevati podpore, zato je na podlagi določb sklenjene pogodbe in 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z določbo 193. člena OZ tožbeni zahtevek v celoti utemeljen.

5. Zoper sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka in izpodbija sodbo v celoti iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pa tudi, kot je razvidno iz same pritožbe, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka skladno z določbo 338. člena ZPP, pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožene stranke.

6. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

7. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in meni, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita ter predlaga njeno zavrnitev.

8. Stroškov odgovora na pritožbo na priglaša. 9. Pritožba ni utemeljena.

10. Pritožba meni, da je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka neupravičeno prejela podporo za proizvodnjo električne energije, ter da jo je dolžna vrniti, saj po ugotovitvi Agencije, vse od dne 19. 10. 2017 naj ne bi več v bioplinarni G. proizvajala električne energije, zmotna. Zmotna je že ugotovitev Agencije, posledično pa tudi sodišča prve stopnje. Tožena stranka je v bioplinarni B. G. z lastno surovino proizvajala električno energijo, saj kot izhaja iz zapisnika o predaji poslovne celote z dne 9. 1. 2017, je tožena stranka bioplinarno predala v posest najemniku dne 9. 1. 2017. V tej posledici je bila tožena stranka upravičena do dodeljene podpore in je sodišče v tej smeri napačno ugotovilo dejansko stanje.

11. Pritožba nadalje opozarja, da je bila odločba Agencije izdana šele dne 15. 1. 2018, pri čemer pa četrti odstavek 376. čl. EZ-1 določa, da v kolikor Agencija prejemniku podpore z odločbo ukine podporo, mora center za podpore prenehati izplačevati podporo z dnem, ko je obveščen o opravljeni vročitvi odločbe, s katero je bila podpora ukinjena. V danem primeru center za podpore ni mogel biti obveščen o izdani odločbi Agencije prej kot dne 15. 1. 2018, ko je bila odločba izdana. Navedeno pa pomeni, da nima pravice terjati nazaj, kar je do tega dne izplačala prejemniku podpore in je sodišče napačno uporabilo materialno pravo.

12. Pritožba trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti pravdni postopek do pravnomočne odločitve sodišča v Murski Soboti, kjer teče spor v zvezi z zakonitostjo odpovedi najemne pogodbe. Po zatrjevanju tožene stranke navedeno predstavlja predhodno vprašanje, od katerega je bila odvisna odločitev v tem postopku. V kolikor bo sodišče v Murski Soboti ugotovilo, da je bil odstop od najemne pogodbe nezakonit, potem je bila tožena stranka upravičena do podpore za proizvodnjo električne energije in v tem primeru tožeča stranka nima pravice slednje terjati nazaj. S tem, ko sodišče prve stopnje na predlog tožene stranke ni prekinilo pravde kot je bilo predlagano, je sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb ZPP, pri čemer pa je takšna odločitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

13. Pritožba še izpostavlja, da je tožena stranka zahtevek tožeče stranke prerekala tudi po višini, saj iz izdanih bremepisov ni bilo razvidno, na kakšen način je tožeča stranka izračunala višino svoje terjatve, tega ni bilo mogoče razbrati ne iz dopolnitve tožbe, kot tudi ne iz nadaljnjih navedb tožeče stranke. Zlasti tožeča stranka ni pojasnila, na kakšen način je izračunala višini svoje terjatve, saj je splošno znano dejstvo, da je proizvodnja električne energije vsakodnevno drugačna in se proizvede različna količina električne energije, s tem pa tudi pridobi različna višina podpore za poslovanje. Ker ne gre za čisti mesečni obračun, temveč je tožeča stranka bremepis izdala glede na število dni, tako ni jasno, na kakšen način je tožeča stranka izračunala višino terjatve ter sodba o teh odločilnih dejstvih nima razlogov ter je podana bistvena kršitev določb ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker ni ugodilo predlogu tožene stranke, da prekine postopek do pravnomočne odločitve v sporu med najemodajalcem bioplinarne B. G. – v osebnem stečaju in toženo stranko kot najemnikom zaradi nezakonitega odstopa od najemne pogodbe, ker če bi se pokazalo, da je odpoved nezakonita, bi to posledično pomenilo, da je tožena stranka upravičena do podpore za proizvodnjo električne energije in je tožbeni zahtevek neutemeljen.

15. Pritožbeno sodišče soglaša s pravilno procesno odločitvijo sodišča prve stopnje, da predlogu za prekinitev postopka po 206. členu ZPP ni ugodilo, ker je pravilno odločilo, da spor glede najemnega razmerja ni predhodno vprašanje v konkretni zadevi.

16. Predmet tožbenega zahtevka so neupravičeno prejeta sredstva iz naslova podpore proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov energije. O upravičenosti do podpore skladno z določbo prvega odstavka 374.člena EZ-1 odloča Agencija za energijo, ki je toženi stranki z odločbo št 136-08-011/0611/2009/1/2015/ 0079/2015-10-358 z dne 5. 11. 2015 v zvezi z odločbo št. 313-119/2017-3/379 z dne 9. 10. 2017 dodelila podporo kot finančno pomoč za tekoče poslovanje do 10. 8. 2018. Na podlagi odločbe Agencije mora skladno s četrtim odstavkom 376. člena EZ-1 Center za podpore v 30 dneh, od tedaj, ko je obveščen o vročitvi odločbe o dodelitvi podpore, upravičencu posredovati v podpis pogodbo, s katero se uredita zagotavljanje podpore in druga vprašanja. Tožeča stranka ima status Centra za podpore, tožena stranka je po citiranih odločbah Agencije pridobila kot proizvajalec električne energije v elektrarni na bioplin v ..., v lasti stečajnega dolžnika B. G. status upravičenca do finančne pomoči za tekoče poslovanje. Sedaj pravdni stranki sta sklenili Pogodbo o zagotavljanju podpore kot obratovalno podporo elektriki pri čemer je višina podpore znašala 0,14069 €/kWh in je bila dodeljena za obdobje od 11. 8. 2017 do 10. 8. 2018. V Pogodbi sta skladno z EZ-1, Uredbo o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (Uradni list RS 37/2009 s spremembami in dopolnitvami) in Pravili o delovanju centra za podpore (Uradni list RS 88/2016) uredili zaračunavanje in plačilne pogoje (9. člen Pogodbe), tako da je tožena stranka mesečno izdajala račune tožeči stranki (36. člen Pravil). V Pogodbi (sedmi odstavek 18. člena) sta povzeli zakonsko ureditev (četrti odstavek 376. člena EZ-1), da se v primeru neskladja med odločbo in Pogodbo, neposredno uporablja odločba. Glede veljavnosti in prenehanja pogodbe pa sta dogovorili (prvi odstavek 18.člena), da pogodba preneha veljati s potekom časa, za katerega je sklenjena in je določen v 1. členu pogodbe na podlagi Odločbe o dodelitvi podpore ter v drugih primerih skladno z določbo 8. člena Pravil za delovanje centra za podporo. V 8. členu Pravil je v četrti alineji določeno, da pogodba preneha veljati z razveljavitvijo ali odpravo odločbe o dodelitvi podpore, ki je bila podlaga za sklenitev pogodbe oziroma odvzemom podpore.

17. Ni sporno, da je Agencija za energijo izdala novo odločbo št. 313-164/2017-3/379 z dne 15. 1. 2018, s katero je z 20. 10. 2017 razveljavila odločbo z dne 5. 11. 2015 v zvezi z odločbo z dne 9. 10. 2017, hkrati pa ugotovila, da ima tožena stranka pravico do finančne podpore le do vključno 19. 10. 2017, vse iz razloga, ker je najemodajalec z 20. 10. 2017 enostransko odstopil od najemne pogodbe. Prav tako ni sporno, da je ta odločba Agencije postala dokonča in izvršljiva s 18. 1. 2018, pravnomočna pa 19. 2. 2018. 18. Ker je odločba Agencije pravnomočna, so s tem nastopile pravne posledice odločbe, to pa je prenehanje veljavnosti Pogodbe o zagotavljanju podpore in pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pravda v zvezi z zakonitostjo odstopa od najemne pogodbe ni predhodno vprašanje za konkretno zadevo, saj morebitni uspeh tožene stranke v pravdi ne more spremeniti pravnomočne odločbe Agencije, po kateri je tožena stranka prenehalo upravičenje do podpore s 19. 10. 2017. 19. Sodišče prve stopnje po povedanem ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s tem ko ni ugodilo predlogu tožene stranke za prekinitev postopka in odločitev o zavrnitvi predloga ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

20. Pritožba zmotno meni, da naj bi tožena stranka, ki je objekt bioplinarne najemodajalcu predala 9. 1. 2018, določba petega (in ne četrtega odstavka kot napačno navaja pritožba) odstavka 376. člena EZ-1 pa določa, da v kolikor Agencija prejemniku podpore z odločbo ukine podporo, mora center za podpore prenehati izplačevati podporo z dnem, ko je obveščen o opravljeni vročitvi odločbe, s katero je bila podpora ukinjena, morala podporo prejemati najmanj do 15. 1. 2018, saj tožeča stranka pred tem ni mogla biti obveščena o izdani odločbi, tako pa tudi nima pravic terjati poplačila za nazaj.

21. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je upravičenje do izplačila podpore toženi stranki prenehalo z dnem, ki je navedeno v odločbi Agencije, to je 19. 10. 2017. Z dnem, ko je prenehala veljati odločba o dodelitvi podpore (pravnomočna je postala 19. 2. 2018), je prenehala veljati Pogodba o zagotavljanju podpore. Že z dnem, ko je tožeča stranka bila obveščena o opravljeni vročitvi odločbe, s katero je bila podpora ukinjena, je tožeča stranka bila dolžna ustaviti izplačevanje podpore, s pravnomočnostjo odločbe Agencije pa je nastopila dolžnost in upravičenje tožeče stranke, da od tožene stranke izterja morebitno preplačilo podpore. Morebitno dejansko obratovanje bioplinarne tudi po 20. 10. 2017 na upravičenje do plačila podpore ne more vplivati, saj je to upravičenje prenehalo z dnem, kot je določeno v odločbi agencije in tožeča stranka ne terja ničesar za nazaj, ampak le vračilo podpore, kolikor jo je toženi stranki preveč plačala.

22. Skladno z določbo tretjega odstavka 375. člena EZ-1 agencija v primeru, če so po izdaji odločbe o dodelitvi podpore nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o dodelitvi podpore, razveljavi odločbo in jo nadomesti z novo, s katero določi drugo obdobje prejemanja podpore. Po določbi petega odstavka 375. člena EZ-1 je neupravičeno prejeta sredstva prejemnik dolžan vrniti v 30 dneh od dokončnosti odločbe. Prejemnik, ki je vedel, ali bi mogel vedeti, da ni upravičen do prejemanja sredstev, je dolžan vrniti neupravičeno pridobljena sredstva z zakonitimi zamudnim obrestmi. Po preteku roka od dokončnosti odločbe se obračunajo zakonske zamudne obresti.

23. Tožeča stranka je ob upoštevanju odločbe agencije, ki je za toženo stranko določila drugo obdobje prejemanja podpore, kot je bilo določeno s prvotno odločbo, hkrati pa ob upoštevanju odločbe agencije, da se po tem obdobju odločba razveljavi, ravnala zakonito, ko je ustavila izplačila toženi stranki in hkrati ugotovila morebitna preplačila podpore. Ko je ugotovila, da je za obdobje od 20.10.2017 in za cel november 2017 toženi stranki neutemeljeno izplačala podporo , je smela skladno z določbo petega odstavka 375. člena EZ-1 zahtevati vračilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

24. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku za vračilo neupravičeno prejetih sredstev ugodilo in drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

25. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni podalo razlogov glede višine vtoževane terjatev, saj je to obširno obrazložilo v 15. točki izpodbijane sodb, tako da ne drži pritožbeni razlog o tem, da bi se sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

26. Drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke, ki je na naroku dne 15. 1. 2019, natančno pojasnila, kako je določila višino preplačila, pritožbeno sodišče pa sodi, da je dokazno breme o zatrjevani nepravilnosti izračuna sicer na toženi stranki, ki je tista, ki je po 36. členu Pravil za delovanje centra za podpore bila zavezana k izdaji računov za plačilo podpore in kot taka bi morala ne le zatrjevati temveč tudi dokazati, da je izračun preplačil nepravilen. Tega dokaznega bremena pa ni zmogla.

27. Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku za vračilo neupravičeno prejete podpore v višini 32.318,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti ugodilo.

28. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. in 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

29. Pritožba izreka o stroških postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti ni pokazal kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

30. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP)

31. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.