Jedro

Odvetniški stroški zagovornika po 68. členu Zakona o duševnem zdravju, ko gre za prisilno hospitalizacijo, se odmerijo po 2. odstavku 22. člena Zakona o odvetniški tarifi. Ni mogoče uporabiti 21. člena Zakona o odvetniški tarifi za osnovo izračuna višine teh stroškov, ker po Zakonu o duševnem zdravju takse ni, zato Zakon o sodnih taksah tega primera ne ureja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da se v prvem odstavku izreka priznajo stroški za zastopanje poleg priznanih 153,00 EUR še dodatno stroški v višini 195,00 EUR.

Odvetnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je odmerilo stroške odvetniku Ž. N. kot zagovorniku po uradni dolžnosti pridržane osebe M. O.. Ugodilo mu je za 153,00 EUR priglašenih stroškov, zavrnilo pa 195,00 EUR.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo odvetnik. Meni, da je sodišče zmotno priznalo stroške od vrednosti spornega predmeta 700,00 EUR in se zmotno oprlo na 21. člen Zakona o odvetniški tarifi. Moralo bi uporabiti drugi odstavek 22. člena oziroma odmeriti stroške od 4.000,00 EUR. Podredno pa še meni, da če bi sodišče uporabilo prosti preudarek, bi pa moralo upoštevati posebne okoliščine primera, kot so pomen pravice do osebne svobode, prostovoljnega zdravljenja, hitrost odločanja in delo s pacienti z duševnimi boleznimi oziroma motnjami.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev v izpodbijanem sklepu na določbo tretjega odstavka 30. člena Zakona o sodnih taksah, ker je menilo, da vrednosti spornega predmeta ni mogoče določiti, saj ga ta zakon ne ureja za te postopke in da je zato treba uporabiti osnovo 700,00 EUR, ker gre za postopek pred okrajnim sodiščem.

Pritožbeno sodišče pa se pridružuje pravnemu naziranju pritožnika, ki meni, da v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti Zakona o sodnih taksah kot merilo, ker vrednost spornega predmeta ni določena oziroma je ni mogoče določiti drugače. Na podlagi 68. člena Zakona o duševnem zdravju (Ur. l. RS, št. 77/2008) se stroški prisilne hospitalizacije krijejo iz sredstev sodišča. To pomeni, da plačilo sodne takse za te postopke ni predpisano. Zato tudi ni mogoče ugotavljati vrednosti spornega predmeta po pravilih Zakona o sodnih taksah, na katerega napotuje prvi odstavek 22. člena v zvezi z 21. členom Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji). Če konkretne zadeve ni najti v Zakonu o sodnih taksah, pa je treba uporabiti 22. člen Zakona o odvetniški tarifi kot specialno določbo. Ta v drugem odstavku pravi, da če vrednosti predmeta ni mogoče določiti v skladu s prvim odstavkom 22. člena, je treba uporabiti vrednost spornega predmeta 4.000,00 EUR, ki pa se lahko tudi ustrezno zviša ali zniža. Ker razlogov za zvišanje ali znižanje zakonsko določene vrednosti ni, je zato relevantna vrednost predmeta 4.000,00 EUR. Tako je odločilo Višje sodišče v Ljubljani v podobnem primeru v zadevi II Cp 2535/2010, enako stališče pa je izrazilo tudi Višje sodišče v Celju v zadevi Cp 838/2009. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je bilo treba pritožbi ugoditi in sklep spremeniti tako, da se odmeri nagrada od osnove 4.000,00 EUR in prizna pritožniku še preostali del stroškov, to je še 195,00 EUR (365. člen ZPP).

Dan po vložitvi pritožbe pa je odvetnik s posebno vlogo vložil stroškovnik. Ker v tej zadevi ni glavne obravnave, mora stranka podati povrnitev stroškov najpozneje v predlogu, o katerem naj odloči sodišče, kar je pritožba. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da odvetnik krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 163. člena ZPP).