Jedro

Zavarovalna organizacija lahko ugovor izčrpanja zavarovalne vsote za izplačevanje mesečne rente uspešno uveljavlja v izvršilnem postopku le v primeru, če je tak ugovor podala že v pravdnem postopku, iz katerega izvršilni naslov, na podlagi katerega se izvršba vodi, izvira, in če je iz izreka tega izvršilnega naslova razvidno, da je njen ugovor limita utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki 1. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo: 1.) da se dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi opr.št. In 2004/08940 z dne

9.3.2005 zavrne; 2.) da je dolžan dolžnik upnici povrniti njene izvršilne stroške v zvezi z odgovorom na ugovor v višini 39.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila ter 3.) da se zavrne tudi dolžnikov predlog za odlog izvršbe.

Dolžnik se ne strinja z zavrnitvijo njegovega ugovora, zato v tem delu navedeni sklep izpodbija s pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ ter predlaga njegovo razveljavitev v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Vztraja pri tem, da je njegova obveznost izplačevanja mesečne rente zaradi izčrpanja zavarovalne vsote prenehala, pri čemer poudarja, da je višina zavarovalne vsote zakonsko določena, zato je mnenja, da bi moralo sodišče nanjo paziti po uradni dolžnosti tekom celotnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V tej izvršilni zadevi upnica izterjuje svojo judikatno terjatev v obliki mesečne rente, ki ji je bila prisojena po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr.št. P 1376/2000-I z dne 3.12.2001. Zoper izterjavo te obveznosti se dolžnik brani z ugovorom, češ da je njegova obveznost iz razloga izčrpanja zavarovalne vsote prenehala.

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopnega sodišča, da takšne dolžnikove ugovorne navedbe ne predstavljajo utemeljenih ugovornih navedb v smislu 8. točke 1. odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98 s spr.; ZIZ).

Uveljavljanje prenehanja njegove obveznosti pri izčrpanju mesečne rente v izvršilnem postopku bi namreč prišlo v poštev le, če bi dolžnik tak ugovor podal že tekom pravdnega postopka, iz katerega izvira izvršilni naslov, in v katerem bi bilo ugotovljeno, da je ugovor limita utemeljen, kar pa bi moralo izhajati iz izreka sodne odločbe. Ker iz izvršilnega naslova, na podlagi katerega je v teku predmetni izvršilni postopek, to ne izhaja, dolžnikov ugovor v izvršilnem postopku ne more biti upošteven. Dolžniku je tako moralo biti že v času sojenja, upoštevaje predvidljiv potek dogodkov, znano, da zavarovalna vsota ne bo zadostovala za izplačevanje rente v nedogled. To dolžnik očitno tudi smiselno priznava, ko v ugovoru navaja, da naj bi njegova terjatev prenehala zaradi dejstva, ki je sicer nastopilo že pred izvršljivostjo odločbe. Torej bi ga moral tudi pravočasno uveljavljati. Če bi dolžnik tak ugovor podal že v pravdnem postopku, bi ga sodišče, ki v primeru, ko v pravdnem postopku odloča o priznanju odškodnine v obliki denarne rente, odloča na podlagi dejstev, za katera je ob sojenju po normalnem teku stvari gotovo, da bodo nastopila v prihodnosti (prim. 188. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spr.; ZOR), tudi upoštevalo. Ker pa ugovora ni podal že med pravdo, bi moral, kot mu je pojasnilo že sodišče prve stopnje, v ugovoru vsaj navesti, zakaj teh ugovornih navedb v pravdi ni mogel uveljavljati.

Pritožbeno sodišče le še dodaja, da bi bilo upoštevanje takšnega ugovora, ki je prvič podan šele v izvršilnem postopku, tudi v nasprotju s samo naravo izvršilnega postopka, saj se v izvršilnem postopku o temelju judikatne terjatve ne razpravlja več. Ravno to pa skuša s svojimi ugovornimi navedbami doseči dolžnik v tej zadevi, saj z izvajanjem, češ da obveznost, obstoj katere je bila ugotovljena in mu naložena v izpolnitev s sodno odločbo, ne obstaja več zaradi izčrpanja zavarovalne vsote, ne zatrjuje, da je prenehanje njegove obveznosti posledica prenehanja judikatne terjatve same (kot bi to bilo npr. v primeru izpolnitve celotne obveznosti po izvršilnem naslovu), temveč se te njegove trditve nanašajo na sam temelj njegove obveznosti.

Sicer pa je zgrešeno tudi pravno naziranje v pritožbi, češ da bi moralo sodišče na vprašanje izčrpanja zavarovalne vsote, ki je zakonsko določena, paziti celo po uradni dolžnosti. Višina zavarovalne vsote predstavlja namreč dejstvo, in glede teh velja čisto razpravno načelo (2. odst. 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pa tudi sicer ne drži, da naj bi bil obseg jamčevalne obveznosti dolžnika v konkretnem primeru določen že s samim zakonom.

Skladno s sprejeto sodno prakso (ki temelji na stališču Vrhovnega sodišča SRS iz leta 1988 - glej Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS št. I-II/88, str. 3), se upošteva višina zavarovalne vsote, ki je veljala v času škodnega dogodka, ta pa v tej zadevi izvira iz leta 1993, zato je treba upoštevati določbe takrat veljavnega Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l. SFRJ, št. 17/1990; ZTSPOZ), ki (za razliko od sedaj veljavnega Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu; Ur.l. RS št. 70/94; ZOZP - prim. 19. člen) višine zavarovalne vsote ni določal, saj je po določbi 1. odstavka 93. člena ZTSPOZ znesek minimalne obveznosti zavarovalne organizacije določil Zvezni izvršni svet. Pa tudi sicer predstavlja tako predpisan znesek le minimalno obveznost zavarovalne organizacije, ki je lahko glede na konkretno obligacijsko razmerje tudi višja in jo je zato treba v vsakem konkretnem primeru posebej ugotavljati.

Po obrazloženem dolžnikov ugovor izčrpanja zavarovalne vsote v konkretnem izvršilnem postopku ne more biti upošteven.

Glede na navedeno je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih postopkovnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).