Jedro

Na sam obstoj ovir po drugem odstavku 32. člena ZDen ne morejo vplivati niti, kot zatrjujeta tožnika, pravnomočne odločitve pristojnih sodišč o ničnosti sklenjenih pravnih poslov. Upoštevanje specialne materialne določbe drugega odstavka 32. člena ZDen je namreč v denacionalizacijskem postopku zavezujoče. Zato sklicevanje tožnikov na 88. člen ZDen in s tem v zvezi na pravnomočne odločitve pristojnih sodišč o ničnosti sklenjenih pravnih poslov ne more vplivati na odločitev v tej zadevi, saj je kot rečeno organ ugotovil obstoj ovire po drugem odstavku 32. člena ZDen (in ne po 16. členu tega zakona).

Izrek

I. Tožbi se zavrneta.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano delno odločbo v korist upravičenca do denacionalizacije A. A., roj. ... v ..., umrlega ..., nazadnje stanujočega na naslovu ..., državljana SR Slovenije in jugoslovanskega državljana od 28. 8. 1945 do njegove smrti, določil odškodnino v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga (SDH d.d.) v višini 3.725,20 DEM, zavezanec za plačilo katere je SDH d.d. ter odločil, da gre navedena odškodnina upravičencu za del podržavljene nepremičnine parc. št. 585/2 (št. z. k. v. 250), gozd 2, k. o. ..., v skupni površini 10.994 m2, katere deli so (med drugim tudi) v 4. točki izreka te odločbe navedene novo nastale parcele.

2. V obrazložitvi navaja, da je v tem delu denacionalizacijskega postopka že bila izdana delna odločba št. 362-70/92-809 z 18. 10. 2016, ki je bila v upravnem sporu po sodbi I U 551/2017 z 20. 3. 2018 odpravljena in zadeva vrnjena organu v ponovni postopek, v katerem je bil 22. 6. 2018 izdan sklep o prekinitvi postopka za parc. št. 585/99 in 585/100 obe k. o. ..., in sicer do rešitve predhodnega vprašanja pri stvarno pristojnem sodišču, ki bo odločilo o morebitni ničnosti kupoprodajnih pogodb. V preostalem delu pa se je Upravno sodišče v navedeni sodbi izreklo, da je prvostopenjski organ v odločbi z 18. 10. 2016 pravilno odločil glede vračila predmetnega dela podržavljene parcele št. 585/2 k. o. ..., zato v nadaljevanju izpodbijane delne odločbe povzema pravno in dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v doslej izvedenem ugotovitvenem postopku. V zvezi z izkazanostjo ovir za vračilo v naravi se sklicuje na drugi odstavek 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in navaja, da na podlagi vseh razpoložljivih uradnih podatkov e-zemljiške knjige in GURS ugotavlja, da gre pri vseh obravnavanih parcelah za nepremičnine, na katerih ob podržavljenju niso stali objekti, danes pa so to vse pozidana zemljišča z objekti, ki niso last upravičenca, zato so za vse posledično izkazane ovire. V nadaljevanju obrazložitve odgovarja na navedbe vlagateljev zahtevka ter pojasnjuje izračun višine priznane odškodnine, v zvezi s katerim se sklicuje na prvi odstavek 44. člena ZDen.

3. Drugostopenjski organ je pritožbi tožnikov zavrnil. **Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnik se z izpodbijano delno odločbo ne strinja in v tožbi navaja, da je napačna ugotovitev organa, da bi bile predmetne parcele v lasti fizičnih oseb. V zvezi z ugotovitvijo njihovega lastništva se je namreč sodstvo že pravnomočno izreklo, in sicer da do prenosa lastnine na fizične osebe nikoli ni prišlo. Meni, da je sklicevanje organa na 32. člena ZDen zmotno. Namen tega člena ni, da se izigra kogentni moratorij, temveč da se zaščiti lastninsko pravico tretjih, ki bi ob uvedbi ZDen že obstajala. Na predmetnih nepremičninah pa nihče takšne pravice zaradi moratorija iz 88. člena ZDen ni mogel pridobiti, o čemer je pristojno sodišče že pravnomočno razsodilo. Poudarja, da ni spora v tem, da so bile predmetne nepremičnine v času uvedbe ZDen nepozidane. Če je po uvedbi tega zakona prišlo do gradnje na teh nepremičninah, izpostavlja načelo nepremičninske akcesije. Če pa je res na kateri od nepremičnin, ki so predmet tega postopka vračanja, trajen objekt in je graditelj dobroveren, naj se za takšno zemljišče ustanovi stavbna pravica po določbah 256. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), nepremičnino pa naj se v naravi vrne v last denacionalizacijskemu upravičencu. Podrejeno izpostavlja, da zgolj upoštevanje zemljiškoknjižnega stanja za ugotovitev, ali je zemljišče po pravnem statusu res kmetijsko zemljišče, ne zadostuje. Treba je ugotoviti, kako je zemljišče uvrščeno v prostorskih aktih. Za ugotovitev zavezanca (sklad, občina, lokalna skupnost) je pomembna njegova namembnost na dan 11. 3. 1993. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano delno odločbo ter odločbe druge stopnje odpravi in zadevo vrne organu v novo odločanje.

5. Tožnica v tožbi med drugim navaja, da ob upoštevanju dejanskega stanja in veljavnega prava ni ovir za vračilo zemljišč v naravi. Pretežno gre za parcele, glede katerih je pravdno Okrajno sodišče v Žalcu in Okrožno sodišče v Celju ugodilo vsem tožbam zoper Občino ... in ugotovilo ničnost prodajnih pogodb, sklenjenih po uveljavitvi ZDen ter odredilo vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Ta zemljišča so torej vrnjena v družbeno lastnino, saj se njihova privatizacija izvaja po določbah ZDen iz leta 1991. Izpodbijana delna odločba teh okoliščin ni upoštevala in se do relevantnih dejstev ni opredelila, kar onemogoča njen preizkus. Izpostavlja, da gre za napačno uporabljene materialne predpise ter da zaradi 28 let trajajočega postopka denacionalizacijski upravičenec ne bi smel trpeti škodljivih posledic. Če odločanje ne bi bilo nerazumno dolgo, bi država preprečila samovoljno in protipravno početje zavezanca za vrnitev nepremičnin v naravi. Tako pa je Občina ... po uveljavitvi ZDen izigrala denacionalizacijo in ta zemljišča prodala svojim povezanim osebam. Pri tem je zaslužila najmanj 1.000.000,00 EUR, izpodbijana delna odločba pa izigranemu upravičencu do denacionalizacije določa 3.725,20 EUR odškodnine. Gre za protipravno in nedopustno obogatitev na strani Občine ... ter za kršitev lastninske pravice po 33. členu Ustave RS in pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Če je na katerem zemljišču trajen objekt in je graditelj dobroveren, naj se za ta zemljišča po določbah 256. člena SPZ ustanovi stavbna pravica. Vztraja tudi pri svojem ugovoru, da bi bilo pri cestah treba preveriti, kdaj je prišlo do kategorizacije, saj je Občina ... vse to počela po uveljavitvi ZDen. Sodišču predlaga spremembo izpodbijane delne odločbe z vrnitvijo zemljišč, na katerih ni stavbe, v naravi v last in posest ter na zemljiščih, na katerih stoji stavba, ustanovitev stavbne pravice; podrejeno predlaga spremembo izpodbijane delne odločbe tako, da se odškodnina zviša na 1.000.000,00 EUR, kolikor je tržna vrednost teh nepremičnin; še podrejeno pa predlaga odpravo izpodbijane delne odločbe in vrnitev zadeve organu v ponovno odločanje. Hkrati uveljavlja povrnitev stroškov postopka.

6. Toženka se v odgovorih na tožbi sklicuje na razloge izpodbijane delne odločbe, prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijanega upravnega akta in sodišču predlaga, naj obe zadevi združi, saj se nanašata na isto upravno zadevo ter tožbi kot neutemeljeni zavrne.

7. Tožnikova pooblaščenka je na naroku za glavno obravnavo 15. 9. 2021 poudarila, da je tožnik uspel v pravdnih postopkih za ugotovitev ničnosti pravnih poslov pred Okrajnim sodiščem v Žalcu in pred Okrožnim sodiščem v Celju ter da zemljiškoknjižno stanje nepremičnin, ki so nastale iz parc. št. 585/2 k.o. ..., izkazuje, da so vse spet v lasti Občine ... Izpostavila je tudi, da gre v tej zadevi za specifične primere zlorabe pravnih stanj, ki omogočajo razpolaganje z nepremičninami kljub 88. členu ZDen. Zato meni, da odškodnine, določene za nepremičnine, ki jih v tem postopku ni mogoče vrniti v naravi, ni mogoče vrednotiti po stanju na dan podržavljenja, ampak bi se bilo treba opredeliti do statusa teh zemljišč vsaj na dan sprejema ZDen.

**Glede datuma odločitve sodišča**

8. Sodišče je narok za glavno obravnavo v celoti snemalo. Prepis zvočnega posnetka zapisnika je bil po podatkih sodnega spisa tožnikovi pooblaščenki, ki se je edina udeležila naroka, vročen 22. 9. 2021. Ostale stranke se naroka niso udeležile, vabila so bila izkazana. Ob upoštevanju pet dnevnega roka za ugovor zoper morebitno nepravilnost prepisa1 je senat o zadevi odločil 30. 9. 2021. **Združitev zadev I U 394/2019 in I U 485/2019**

9. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 15. 9. 2021 sprejelo sklep, da se zadevi I U 394/2019 in I U 485/2019 združita v skupno obravnavo in odločanje.

10. Ob upoštevanju prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)2 je namreč ocenilo, da je smotrno skupno obravnavanje in odločanje v obeh navedenih zadevah. Obe se namreč nanašata na isti predmet, saj tožnik in tožnica izpodbijata isto delno denacionalizacijsko odločbo.

**Dokazni sklep**

11. Na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo vse listine v upravnem spisu zadeve. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

**K I. točki izreka**

12. Tožbi nista utemeljeni.

13. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana delna odločba izdana v ponovljenem postopku po tem, ko je Upravno sodišče s sodbo I U 551/2017 z 20. 3. 2018 delno odločbo Upravne enote Žalec št. 362-70/92-809 z 18. 10. 2016 odpravilo in zadevo istemu organu vrnilo v nov postopek.

14. Predmet dela ponovnega postopka, v katerem je bilo odločeno z izpodbijano delno odločbo, so nepremičnine, ki so nastale iz dela podržavljene parc. št. 585/2 k. o. ..., in sicer v skupni izmeri 10.994 m2 podržavljene parc. št. 585/2 (od 11.267 m2, v katerih je prvostopenjski organ odločal z odločbo 18. 10. 2016 sta v ponovnem postopku odšteti dve nepremičnini, za kateri je postopek prekinjen do rešitve predhodnega vprašanja, in sicer parc. št. 585/99 v izmeri 256 m2 in parc. št. 585/100 v izmeri 17 m2).

15. Denacionalizacijski zahtevek, ki je predmet vračanja v izpodbijani delni odločbi, se primarno glasi na vračilo podržavljenega premoženja v naravi v neposredno last in posest prejšnjemu lastniku (denacionalizacijskemu upravičencu), podrejeno pa na odškodnino v obliki obveznic SDH d.d. in se, kot rečeno, nanaša na vrnitev dela podržavljene parc. št. 582/2 k. o. ..., v skupni izmeri 10.994 m2, ki je bila v obravnavanem delu v času podržavljenja nesporno gozd 2. Sporno v zadevi pa je, ali za vrnitev v naravi za danes razdeljeno parcelo obstajajo ovire po ZDen.

16. Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ v izpodbijani delni odločbi v celoti sledil stališču Upravnega sodišča, zavzetem v sodbi I U 551/2017 z 20. 3. 2018, po katerem je organ za vse v 4. točki izreka v navedeni zadevi izpodbijane odločbe naštete parcele (razen za parc. št. 585/99 in 585/100, ki nista predmet v tem upravnem sporu izpodbijane delne odločbe), glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno ugotovil obstoj ovir za vrnitev parcel v naravi, ki jih določa ZDen3. 17. Iz navedb tožnikov izhaja, da za parcele, ki so predmet v tem upravnem sporu izpodbijane delne odločbe, ne prerekata obstoja objektov na njih in niti ne zatrjujeta, da bi bili ti objekti v lasti denacionalizacijskega upravičenca. Ob takem (nespornem in za odločitev relevantnem) dejanskem stanju je po presoji sodišča prvostopenjski organ pravilno zaključil, da gre za obstoj ovire za vrnitev nepremičnin v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen4. 18. Predlog obeh tožnikov, da se nepremičnine v naravi denacionalizacijskemu upravičencu vrnejo, v korist lastnikov stavb, če so ti dobroverni, po ustanovi stavbna pravica, je po presoji sodišča v nasprotju z oblikami vračila po ZDen. Po 2. členu ZDen se nepremičnine primarno vračajo v naravi, če to ni možno, pa v obliki odškodnine. V tretjem odstavku 2. člena ZDen je določeno, da pogoje in način denacionalizacije določa ta zakon, torej ZDen. Za vračanje v naravi z ustanovitvijo stavbne pravice po SPZ, ob ugotovljeni oviri za vračilo v naravi v ZDen ni pravne podlage5. 19. Tožnikoma sodišče pojasnjuje, da na sam obstoj ovir po drugem odstavku 32. člena ZDen ne morejo vplivati niti, kot zatrjujeta tožnika, pravnomočne odločitve pristojnih sodišč o ničnosti sklenjenih pravnih poslov. Upoštevanje specialne materialne določbe drugega odstavka 32. člena ZDen je namreč v denacionalizacijskem postopku zavezujoče. Zato sklicevanje tožnikov na 88. člen ZDen in s tem v zvezi na pravnomočne odločitve pristojnih sodišč o ničnosti sklenjenih pravnih poslov ne more vplivati na odločitev v tej zadevi, saj je kot rečeno organ ugotovil obstoj ovire po drugem odstavku 32. člena ZDen (in ne po 16. členu tega zakona).

20. Določba 88. člena ZDen se nanaša na nedopustno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve in jasno določa, da so pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prvim odstavkom te določbe, nični. Citirana določba predstavlja institut, ki osebi z izkazanim pravnim interesom omogoča sodno varstvo, kar so pravni nasledniki pokojnega upravičenca tudi izvedli in v tem smislu svoje pravice uveljavljali v sodnih postopkih. Ne glede na to pa so pravila, ki veljajo znotraj samega postopka denacionalizacije, kot je pojasnil že organ prve stopnje v izpodbijani delni odločbi6, ožja. Za obliko denacionalizacije je pomembno le, ali ovira za vrnitev v naravi iz drugega odstavka 32. člena ZDen obstaja v času odločanja, kar je bilo v ugotovitvenem upravnem postopku nedvomno izkazano (to je obstoj objektov na predmetnih parcelah, ki niso v lasti denacionalizacijskega upravičenca). Morebitna „protipravna in nedopustna obogatitev“, kar zatrjuje tožnica v tožbi oziroma morebitna „ zloraba pravnih stanj, ki omogočajo razpolaganje z nepremičninami kljub 88. členu ZDen“, kar navaja tožnikova pooblaščenka, pa je (lahko) predmet drugih postopkov pred za to pristojnim sodiščem.

21. Kot navedeno v prejšnji točki obrazložitve te sodbe tako ne drži niti tožničin tožbeni ugovor, da organ ni upošteval, da je pristojno sodišče ugotovilo ničnost prodajnih pogodb, sklenjenih po uveljavitvi ZDen in da se naj do relevantnih dejstev ne bi opredelil7. 22. Iz enakega razloga sodišče ni moglo slediti niti tožničinemu tožbenemu ugovoru, da je pri cestah treba preveriti, kdaj je prišlo do njihove kategorizacije, saj da je Občina Prebold kategorizacijo izvedla po uveljavitvi ZDen, da bi preprečila vračilo v naravi. Tožnika namreč ne ugovarjata zaključku organa v izpodbijani delni odločbi o dejanskem obstoju asfaltirane ceste na dveh predmetnih nepremičninah in s tem dejanski pozidanosti tega zemljišča. Tako tudi po mnenju sodišča morebitna (ne)kategorizacija te ceste v času uveljavitve ZDen za odločitev v postopku denacionalizacije ni pravno relevantna okoliščina.

23. V zvezi z ugovorom tožnikov glede določene višine odškodnine sodišče ugotavlja, da med strankami, kot že rečeno, ni spora o tem, da je bila parc. št. 585/2 k. o. ... ob podržavljenju gozd 2. razreda, saj tožnika tej ugotovitvi organa, ki izhaja iz izpodbijane delne odločbe, ne ugovarjata oziroma ne zatrjujeta ničesar drugega. Ker vlagatelji zahteve za denacionalizacijo niso uspeli dokazati pozidanosti v času podržavljenja, je prvostopenjski organ odškodnino pravilno in v skladu z določbami ZDen določil ob upoštevanju določb Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije8. 24. Tožnikova (podrejena) tožbena navedba, da „je potrebno ugotoviti, kako je zemljišče uvrščeno v prostorskih aktih in da zgolj upoštevanje zemljiškoknjižnega stanja za ugotovitev, ali je zemljišče po pravnem statusu res kmetijsko zemljišče, ne zadostuje“, pa je nekonkretizirana, zato je same po sebi sodišče ni moglo upoštevati.

25. Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da je izpodbijana delna odločba zakonita, tožbi pa neutemeljeni, zato ju je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

26. Če sodišče tožbo zavrne, po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Tretji odstavek 125. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 2 Po prvem odstavku 42. člena ZUS-1 lahko sodišče s sklepom več pri oddelku sodišču odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje /.../. 3 Glej: sodba Upravnega sodišča I U 551/2017 z 20. 3. 2018, točka 8 obrazložitve. 4 Po drugem odstavku 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca. 5 Tako tudi: Upravno sodišče v sodbi I U 551/2017 z 20. 3. 2018, 10. točka obrazložitve. 6 Glej: 9. stran izpodbijane delne odločbe. 7 Glej: tretji do peti odstavek na 9. strani obrazložitve izpodbijane delne odločbe. 8 Uradni list RS, št. 16/1992 in 21/1992.