Jedro

Nedoločnih in neobrazloženih navedb zahteve za varstvo zakonitosti (o kršitvi pravice do poštenega sojenja) Vrhovno sodišče ne more preizkusiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Vložnica se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 360/48 z dne 31.8.1948, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS Kž 690/48 z dne 13.10.1948 je bila M.R. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (v nadaljevanju ZKLD) ter obsojena na dvajset let odvzema prostosti s prisilnim delom, v katero ji je bil vštet čas prebit v priporu od 2.6.1948 dalje; oproščena pa je bila plačila stroškov postopka. Z odločbo Prezidijuma narodne skupščine FNRJ o pomilostitvi z dne 12.6.1952 je bila obsojenki kazen odvzema prostosti s prisilnim delom znižana na dvanajst let, z odlokom Izvršnega sveta Ljudske skupščine FLRJ z dne 28.11.1954 pa je bila kazen znižana na osem let strogega zapora. S prestajanja kazni je bila dne 29.11.1954 pogojno odpuščena.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je dne 8.9.2009 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkina hči, ker je obsojenka dne 30.4.2006 umrla. V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je generalni državni tožilki 5.10.2007 podala pobudo za začetek postopka za razveljavitev sodb, kateri je priložila 26 dokumentov, iz katerih ni bilo težko ugotoviti, da je bila mati leta 1948 nezakonito obsojena. Tožilstvo njeni pobudi ni sledilo, bo pa iz priloženih dokazov Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila mati žrtev sojenja v politične namene in maščevanja ljudi, ki se jim je verjetno zamerila. V zahtevi nadalje navaja, da ker mati dejanja, ki ga je bila obtožena in ga je zlomljena fizično in psihično s strani UDBE tudi priznala, nikakor ni storila, ni nobene pravne ovire, da se materi izrečena sramotna sodba razveljavi. Sodišče je z izrekom tako hude kazni kot je dvajset let zapora s prisilnim delom kršilo kazenski zakonik, ker je svojo odločitev oprlo samo na priznanje krivde njene matere, ki je bilo izsiljeno in samo na pričanje ene same priče. Obsojenki so bile kršene človekove pravice, še posebej pravica do poštenega sojenja; vnaprej se je vedelo, kakšno kazen bo dobila in je bila javna obravnava in neaktivno nastopanje branilca po uradni dolžnosti farsa za dokončanje postopka zoper mamo, ki je bil od samega začetka necivilizirano in sramotno izveden. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dne 13.10.2009, navaja, da iz podatkov spisa ni mogoče zaključiti, da zagovornik po uradni dolžnosti ni strokovno korektno opravil svojega dela. Ostale navedbe v zahtevi pa se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje in izrečeno kazen, skladno z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP pa zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in odločba o kazni ne more biti predmet presoje v postopku zahteve za varstvo zakonitosti. Vložnica zahteve je bila z odgovorom državne tožilke seznanjena in se je o njem pisno izjavila v vlogi z dne 23.10.2009. B.-1

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe, v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B.-2

5. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ter navaja, da bo sodišče na podlagi dokazov oziroma dokumentov, ki jih je priložila zahtevi in na katere se v zahtevi tudi sklicuje, lahko ugotovilo, da je bila njena mati žrtev sojenja v politične namene in maščevanja ljudi, ki se jim je verjetno zamerila; da mati dejanja katerega je bila obtožena in ga je zlomljena fizično in psihično s strani UDBE tudi priznala, ni storila; da na absurdnost obsodbe kaže tudi dejstvo, da je bila mati med ujetimi partizani v bunkerju dne 7.2.1945, ki ga je izdala znana oseba (L.J.) ter, da je sodišče kršilo kazenski zakon tudi tako, da je mater obsodilo na visoko kazen samo na osnovi priznanja krivde njene matere, ki je bilo izsiljeno in samo na osnovi lažnega pričanja ene same priče (uslužbenke UDBE M.) M.R. Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko vložnica opozarja na dokumente katere je zahtevi priložila, po vsebini predstavlja nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo sprejeli sodišči v izpodbijani pravnomočni sodbi in dejansko pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, ne pa kršitve kazenskega zakona. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Vložnica lahko, kolikor meni, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 410. člena ZKP, vloži pred sodiščem prve stopnje (Okrožnim sodiščem v Mariboru) zahtevo za obnovo kazenskega postopka končanega z izpodbijano pravnomočno sodbo.

6. Vložnica v zahtevi navaja, da je bila obsojenki kršena pravica do poštenega sojenja z navedbo, da se je „vnaprej vedelo kakšno kazen bo dobila in zato je bila javna obravnava in neaktivno nastopanje branilca po uradni dolžnosti samo farsa za dokončanje postopka zoper mamo, ki je bil od samega začetka necivilizirano in sramotno izveden“. Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik konkretno navesti v čem naj bi bile kršitve zakona. Zato Vrhovno sodišče nedoločnih in neobrazloženih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti o kršitvi pravice do poštenega sojenja, ni moglo preizkusiti. Navedbam o „neaktivnem postopanju branilca po uradni dolžnosti“, dr. H.S., odvetnika v M., pa glede na zapisnik z glavne obravnave z dne 31.8.1948 in zagovornikovo pritožbo z dne 6.9.1948 zoper sodbo sodišča prve stopnje, ne more pritrditi.

7. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

8. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.