Jedro

Za poravnavo velja pravilo, da v kolikor ni drugače dogovorjeno, vsaka stranka poravnave nosi svoje stroške postopka. Tožena stranka ne trdi, da si je v pogodbi, v kateri se je tožeča stranka na podlagi dogovora zavezala tožbo umakniti za celotno glavnico, izgovorila, da ji tožeča stranka plača pravdne stroške. Ob odsotnosti dogovora o pravdnih stroških pritožbeno sodišče ocenjuje, da prenehanje obveznosti s poravnavo, v kateri se tožeča stranka zaveže umakniti tožbo in jo tudi takoj umakne, predstavlja razlog za uporabo izjeme od pravila, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki njene pravdne stroške. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, ki so nastali tožeči stranki do sklenitve Pogodbe o poravnavi, oziroma do umika tožbe, zmotna, pritožba v tem delu pa utemeljena.

Izrek

I. Pritožba zoper 4. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se v izpodbijanem zavrnjenem delu zahtevka v višini 32.842,94 EUR potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper 5. točko izreka izpodbijane sodbe se delno ugodi tako, da se po spremembi glasi: Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati v roku 15 dni njene pravdne stroške v višini 2.628,20 EUR, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati v roku 15 dni njene pravdne stroške v višini 61,00 EUR, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano odločbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 20165/2014 z dne 7. 4. 2014 v celoti razveljavilo v 1. točki izreka za 1.528.452,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2012: glede zneska 391.157,90 EUR, ki predstavlja zakonske zamudne obresti na dan 29. 12. 2015 je tožbeni zahtevek zavrnilo, v preostalem delu pa je zaradi umika tožbe postopek ustavilo (4. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 12.074,07 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (5. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je pritožila zoper 4. točko izreka sodbe v delu do višine vtoževanega zahtevka 32.842,94 EUR (glede vtoževanega kapitaliziranega zneska obresti, ki so se natekle od glavnice, obračunane za dela po Podizvajalski pogodbi št. 3/2012 z dne 16. 11. 2012) in zoper 5. točko izreka. V zvezi z odločitvijo, da tožeča stranka ni upravičena zahtevati zamudnih obresti, je uveljavljala nepravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Proti odločitvi o pravdnih stroških pa je nasprotovala, ker sodišče prve stopnje v zvezi z umaknjenim delom tožbe ni pravilno uporabilo 158. člena ZPP, čeprav je tožeča stranka tožbo umaknila takoj, ko ji je bila terjatev v višini glavnice izpolnjena. Višjemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke z zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom višjemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba zoper 4. točko izreka ni utemeljena, utemeljena pa je v delu, ki se nanaša na stroške postopka.

5. Pritožbeno sodišče je glede na s pritožbo izpodbijani del 4. točke izreka sodbe presojalo sodbo sodišča prve stopnje le v delu, ki se nanaša na kapitalizirani znesek obresti, ki so se natekle od glavnice za dela po Podizvajalski pogodbi št. 3/2012 z dne 16. 11. 2012, pri čemer bo v nadaljevanju pojasnilo, da predstavlja sporno glavnico po Podizvajalski pogodbi št. 3/2012 znesek zadržane varščine v višini 261.825,35 EUR, že uvodoma pa ugotavlja, da tožeča stranka v spis ni predložila obračuna zakonskih zamudnih obresti za navedeni znesek, pritožbo pa je omejila do višine 32.842,94 EUR.

6. Tožeča stranka je 12. 2. 2014 zoper toženo stranko vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (izpiska odprtih postavk - IOP) zaradi plačila glavnice 1.528.452,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2012 do plačila. Iz IOP obrazca z dne 12. 2. 2014 (A15) izhaja znesek posameznih odprtih postavk in skupni znesek: 1.528.452,30 EUR. V dopolnitvi tožbe je tožeča stranka pojasnila, da predstavlja glavnico: 1. obveznost tožene stranke v višini 1.266.626,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2012 do plačila, ki jo uveljavlja tožeča stranka kot podizvajalec K. d. d. do naročnika na podlagi 631. člena OZ, in 2. obveznost tožene stranke v višini 261.825,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2012 do plačila, ki jo uveljavlja tožeča stranka na podlagi Podizvajalske pogodbe št. 3/2012 z dne 16. 11. 2012 s toženo stranko. V pripravljalni vlogi z dne 13. 1. 2016 je tožeča stranka navedla, da sta pravdni stranki in banka 29. 12. 2015 sklenile Pogodbo o pobotu terjatev, zaradi česar je tožbo deloma umaknila, vztrajala pa je le še pri obračunanih zakonskih zamudnih obrestih od glavnice 1.528.452,30 EUR za čas od 1. 12. 2012 do 29. 12. 2015, ki jih je obračunala v višini 391.157,90 EUR. Priložila je obračun obresti (A14). S pripravljalno vlogo z dne 18. 4. 2016 je nato spremenila tožbo tako, da je zahtevala, da naj sodišče naloži toženi stranki, da tožeči stranki plača 32.842,94 EUR, X. d. d. kot prevzemnici v zavarovanje odstopljene terjatve pa 324.151,97 EUR (seštevek obeh zneskov je 356.994,91 EUR). Sodišče prve stopnje spremembe tožbe ni dopustilo. Odločilo je o zahtevku po obračunu obresti v višini 391.157,90, ki ga je v celoti zavrnilo.

7. Razloga za zavrnitev zahtevka za plačilo obračunanih zamudnih obresti sta bila po presoji sodišča prve stopnje dva: 1. da tožena stranka ni bila v zamudi s plačilom terjatve, ker se je s tožečo stranko in z banko dogovorila o odloženem uveljavljanju pravic in 2. da tožeča stranka ni izkazala aktivne legitimacije za tožbo zaradi plačila zamudnih obresti od glavnice po Podizvajalski pogodbi št. 3/2012 z dne 16. 11. 2012, ker je vse svoje terjatve (vključno z zamudnimi obrestmi) po tej pogodbi odstopila v zavarovanje v korist banke (X. d. d., sedaj Y. d. d. - v nadaljevanju banka).

8. Pritožbeno sodišče se strinja z očitkom pritožnice, da je sodišče prve stopnje na podlagi dejstva, da je v Pogodbi o odstopu terjatev za zavarovanje terjatve št. TER - 135/2013 (B2), navedeno, da tožeča stranka odstopa banki v zavarovanje "terjatve, kot izhaja iz: Pogodbe o medsebojnem sodelovanju", neutemeljeno sklepalo, da je tožeča stranka odstopila banki v zavarovanje terjatve do tožene stranke, ki jih je imela na podlagi sklenjene Podizvajalske pogodbe št. 3/2012 z dne 16. 11. 2012, ker naj bi bila to edina pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Pravdni stranki sta z banko sklenili tudi Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij (B3), za katero tožeča stranka trdi, da med pravdnima strankama ni bilo nikoli sporno, da sta jo pravdni stranki poimenovali: pogodba o medsebojnem sodelovanju. Sicer pa je tožena stranka trdila, da je tožeča stranka odstopila v zavarovanje banki vse terjatve do tožene stranke, tožeča stranka pa, da je s Pogodbo o odstopu terjatev (B2) banki v zavarovanje odstopila le terjatev do tožene stranke v višini 1.266.626,95 EUR, ki jo je uveljavljala na podlagi 631. člena OZ, in ki je bila ugotovljena v Pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij (B3), ne pa terjatve v višini 261.825,35 EUR iz Podizvajalske pogodbe št. 3/2012. Na podlagi navedenih trditev izhaja, da je bila za pravdni stranki sporna razlaga, na terjatve iz katere pogodbe se odstop terjatev nanaša. Zato tožeča stranka pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje zmotno ni uporabilo določbe 82. člena OZ. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo relevantnega dejanskega stanja (tožeča stranka je zaradi presoje pogodbene volje pogodbenih strank predlagala dokaz z zaslišanjem prič).

9. Po stališču pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, kljub temu pravilna, ker tožeča stranka kot tista stranka, ki bi morala zatrjevati in dokazati relevantna dejstva, ki bi potrjevala zamudo tožene stranke s plačilom zadržanega zneska varščine v višini 261.825,35 EUR po Podizvajalski pogodbi št. 3/2012, tega ni zmogla. Med pravdnima strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da predstavlja znesek 261.825,35 EUR od vsake začasne situacije po Podizvajalski pogodbi št. 3/2012 v dogovorjeni višini zadržani znesek kot dodatno varščino za dobro in pravočasno izvedbo del (8. člen pogodbe). Prav tako med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so bili v pogodbi dogovorjeni pogoji za sprostitev varščine in da tožeča stranka pogojev za sprostitev varščine ni izpolnila do vložitve tožbe, pač pa pozneje. Za presojo, ali je bila tožena stranka v zamudi z vračilom varščine, so pomembna naslednja dejstva: kdaj so se izpolnili pogoji za sprostitev varščine, in kakšen rok je bil toženi stranki določen za izpolnitev pogodbene obveznosti, da denarni znesek sproščene varščine vrne tožeči stranki, oziroma, ali je bil ta rok s pogodbo sploh določen.

10. Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarnih obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ).

11. Tožeča stranka kljub ugovorom tožene stranke, da terjatev za plačilo varščine v Podizvajalski pogodbi št. 3/2012 ni zapadla že s trenutkom njene sprostitve, ni v zvezi s tem podala nobenih trditev, ves čas je vztrajala le pri trditvah, da so se pogoji za sprostitev varščine izpolnili. V pritožbi zmotno trdi, da je med pravdnima strankama nesporno, da je zapadlost glavnice nastopila 11. 6. 2014, saj je zapadlost terjatve vezana na potek roka za izpolnitev, glede tega pa je tožena stranka trdila, da je bil pogodbeno odložen do izpolnitve pogoja - prejema kupnine za prodana stanovanja, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

12. Na podlagi dejstva, da je tožeča stranka obračunala zakonske zamudne obresti od (celotne) glavnice za čas od 1. 12. 2012 do 29. 12. 2015, kar izhaja iz obračuna obresti (A14), je mogoče sklepati, da je tožeča stranka štela, da je bila tožena stranka v zamudi s plačilom zadržane varščine že od 1. 12. 2012. Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine navedla, da višina zneska zadržanih sredstev varščine ni sporna, da pa terjatev še ni zapadla, ker je v skladu z dogovorom iz Podizvajalske pogodbe tožena stranka dolžna varščino tožeči stranki postopno poplačevati iz kupnin za prodana stanovanja, ko bodo za to izpolnjeni pogoji iz 7. in 8. člena Podizvajalske pogodbe za sprostitev varščine, ki pa niti ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, niti ob vložitvi ugovora še niso bili izpolnjeni. Podizvajalska pogodba je bila sklenjena 16. 11. 2012, rok za dokončanje vseh del je bil določen do 7. 5. 2013, plačilo, ki se nanaša na zadržane varščine pa je bilo pogojeno: s podpisom Zapisnika o prevzemu del, z 90 dnevnim rokom po odpravi vseh pomanjkljivosti in z bančnimi garancijami za odpravo napak. Na slednje trditve je tožeča stranka odgovorila v IV. točki dopolnitve tožbe "zapadlost terjatve po Podizvajalski pogodbi št. 3/2012 z dne 16. 11. 2012" in sicer, da je izpolnila vse obveznosti nasproti toženi stranki, kar dokazuje s predloženimi listinami, in sicer: (1) dopisom z dne 26. 6. 2014, ki vsebuje izvršnico z dne 16. 6. 2014 ter tri bianko menice z menično izjavo in pooblastilom za izpolnitev menice z dne 16. 6. 2014 in (2) Zapisnik o prevzemu in dokončnem obračunu izvršenih del z dne 10. 6. 2014. Relevantna dejstva, ki izhajajo iz navedenih trditev ne potrjujejo zamude plačila glavnice 261.825,35 EUR po Podizvajalski pogodbi št. 3/2012 že od 1. 12. 2012 dalje. V tem delu tožba z zahtevkom za plačilo obračunanih zamudnih obresti torej ni bila sklepčna.

13. Na podlagi dejstva, da se je varščina sprostila junija 2014, sodišče prve stopnje še ni imelo podlage za sklepanje, da se je istočasno iztekel tudi rok za plačilo te terjatve tožeči stranki, ker se je tožena stranka v vsaki vlogi vztrajno sklicevala na dogovor o odlogu plačila in ga tudi dokazala, saj ga potrjujeta določbi petega in šestega odstavka 8. člena Podizvajalske pogodbe št. 3/2012, iz katerih izhaja, da bo tožena stranka tožeči stranki plačevala zadržana sredstva postopoma, iz prejetih kupnin (7%), do 10. v mesecu za prilive iz kupnin prejšnjega meseca. Na podlagi navedene pogodbene določbe, ki pa je tožena stranka ni zanikala, ali jo razlagala drugače kot se glasi, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da je bila tožeča stranka v zamudi od 11. 6. 2014 (ta datum kot datum zapadlosti terjatve navaja tožeča stranka v pritožbi) in za obračunanje zamudnih obresti od glavnice 261.825,35 EUR za čas od 11. 6. 2014 do prenehanja obveznosti.

14. Stališče tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da terjatev še vedno ni zapadla v plačilo, je sicer zmotno. Tožena stranka ne more doseči nezapadlosti terjatve z neizpolnitvijo določenega pogoja, niti ne more z izpolnitvijo odlašati v nedogled, drugačno stališče je v nasprotju z načelom dolžnosti izpolnitve obveznosti in ga zato sodišče ne upošteva. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da dolžnik svojih obveznosti, četudi so odložene, ne namerava ali ne more izpolniti, je treba šteti, kot da čas izpolnitve ni določen. V takem primeru je dolžnik v zamudi, ko poteče rok, ki mu ga za izpolnitev postavi upnik, oziroma v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena OZ.

15. Sporna terjatev (kolikor se nanaša na glavnico) je bila zajeta v Pogodbi o pobotu terjatev z dne 28. 12. 2015 (A12), iz katere pa izhaja, da stranke Pogodbe o pobotu terjatev niso mogle doseči rešitve spora po mirni poti glede zamudnih obresti. Očitno je, da je med njima ostalo sporno vprašanje zapadlosti terjatve. Tožeča stranka ni podala trditev, kdaj je toženo stranko pozvala, da ji plača obračunane obresti od sporne terjatve, ki je predmet pritožbe. Zato sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da bi lahko brez ustreznih trditev samo od sebe ugotovilo, kdaj je postalo jasno, da tožena stranka ne bo izpolnila denarne obveznosti toženi stranki in kateri rok naj upošteva za izpolnitev obveznosti. V konkretnem primeru dneva vložitve tožbe kot dneva, od katerega dalje naj bi bila tožena stranka v zamudi, po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče upoštevati, ker se ob vložitvi tožbe 12. 2. 2014 varščina še niti ni sprostila, zato od tega dneva tožena stranka ni mogla biti v zamudi. Prav tako pa za določitev roka plačila med 11. 6. 2014 in 29. 12. 2015 sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne podlage v trditvah tožeče stranke.

16. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava glede razlogov, ki se nanašajo na vprašanje zamude dolžnika pri izpolnitvi denarne obveznosti, ni utemeljen. V posledici pa so postali za odločitev o pritožbi nerelavantni pritožbeni razlogi, ki jih je tožeča stranka uveljavljala proti zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka sporno terjatev tudi prenesla na banko in da zato ni aktivno legitimirana v tem sporu. To pa prav tako pomeni, da so s tem postale nerelevantne za presojo tudi trditve tožene stranke, ki jih je podala v odgovoru na tožbo in sicer, da je po izpolnitvi pogojev za začetek sproščanja zadržanih sredstev na račun banke, kot fiduciarne prevzemnice terjatev, že izvedla prva izplačila iz naslova delitve 7% kupnin iz prodaje objekta S., za kar je predlagala tudi ustrezne dokaze.

17. Ker pritožnica ni uspela uveljaviti nobenega pritožbenega razloga, sodišču prve stopnje pa tudi ni mogoče očitati nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu 4. točke izreka sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. V stroškovnem delu izreka pa je na podlagi utemeljene pritožbe tožeče stranke pritožbeno sodišče odločitev spremenilo. Sodišče prve stopnje je stroške, ki so nastali do delnega umika tožbe, naložilo v plačilo tožeči stranki. Podlaga za takšno odločitev izhaja iz določbe 158. člena ZPP, po kateri mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Tožeča stranka utemeljeno vztraja pri stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati drugo določbo istega člena, po kateri pa tožeči stranki ni treba povrniti pravdnih stroškov nasprotne stranke, če umakne tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožeča stranka je tožbo v delu zahtevka, ki se je nanašal na glavnico, umaknila takoj, ko je v tem delu prenehala njena terjatev na podlagi Pogodbe o pobotu terjatev. Navedena pogodba po svoji vsebini v delu, ki se nanaša na umaknjeni del zahtevka, ne predstavlja le odpusta dolga, h kakršni razlagi pogodbe se zavzema tožena stranka v odgovoru na pritožbo, pač pa gre za sestavljeno pogodbo, ki vsebuje tudi elemente poravnave. S to pogodbo se je tožeča stranka odpovedala uveljavljanju zahtevkov zoper toženo stranko, razen v obrestnem delu in se zavezala tudi umakniti tožbo v tem sporu (razen v obrestnem delu), kar je tudi takoj storila. Za poravnavo velja pravilo, da v kolikor ni drugače dogovorjeno, vsaka stranka poravnave nosi svoje stroške postopka. Tožena stranka ne trdi, da si je v pogodbi, v kateri se je tožeča stranka na podlagi dogovora zavezala tožbo umakniti za celotno glavnico, izgovorila, da ji tožeča stranka plača pravdne stroške. Ob odsotnosti dogovora o pravdnih stroških pritožbeno sodišče ocenjuje, da prenehanje obveznosti s poravnavo, v kateri se tožeča stranka zaveže umakniti tožbo in jo tudi takoj umakne, predstavlja razlog za uporabo izjeme od pravila, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki njene pravdne stroške. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, ki so nastali tožeči stranki do sklenitve Pogodbe o poravnavi, oziroma do umika tožbe, zmotna, pritožba v tem delu pa utemeljena.

19. Upravičeno pa je sodišče prve stopnje toženi stranki v zvezi s postopkom, ki se je nadaljeval le glede zamudnih obresti od umaknjene glavnice, priznalo stroške za prvi narok, ki je bil opravljen po delnem umiku tožbe, po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 2.089,20 EUR, pavšalni znesek 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZodvT, 22% DDV 464,00 EUR, in 55,00 EUR za ugovor, skupaj 2.628,20 EUR. Zato je bilo treba odločitev o pravdnih stroških spremeniti tako, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

20. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka uspela. Zato ji je bilo treba priznati nagrado za pritožbo zoper druge odločbe 50,00 EUR po tar. št. 3220 ZodvT z 22% DDV, ostalih stroškov, ki se nanašajo na pritožbo zoper odločbo o glavni stvari pa ne, ker v tem delu s pritožbo ni uspela. Ni pa ji pritožbeno sodišče naložilo v plačilo stroškov tožene stranke, ker so bile navedbe v odgovoru na pritožbo nepomembne za odločitev, nekatere pa je bilo treba tudi kot neutemeljene zavrniti (prvi odstavek 155. člena ZPP).