Jedro

Tožena stranka odgovarja za škodo, ki jo utrpi pacient na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice zaradi skoka čez okno bodisi zaradi nestrokovnega dela oziroma namestitve neustreznosti oken.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 24.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2008 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 1.071,66 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da ni odškodninsko odgovorna, čeprav je predlagala dokaze, ki jih je sodišče zavrnilo in sploh ni ugotavljalo na kakšen način je tožniku uspelo odpreti okno. Zgolj zaključek, da je imel tožnik dostop do odprtega okna za odškodninsko odgovornost ne zadostuje. Nadalje navaja, da je bilo kritično okno zaprto in zaklenjeno in so zaposleni tožene stranke v danih okoliščinah ravnali tako kot je bilo potrebno, prav tako tožena stranka ni mogla pričakovati, da bo tožnik na silo odprl okno in skočil skozenj. Ravnanje tožnika je bilo nepredvidljivo in ga ni bilo mogoče pričakovati. Tudi odškodnina je tožniku prisojena v previsokem znesku odškodnina za strah pa tožniku ne pripada, saj se ni zavedal svojega stanja, strah je tožnik trpel zaradi bolezenskega stanja in ne zaradi poškodbe.

3. Tožnik izpodbija sodbo v zavrnilnem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče zviša odškodnino za telesne bolečine za 2.000,00 EUR in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 8.000,00 EUR. V pritožbi navaja, da so glede na ugotovitve izvedenca dr. F. in zaslišanje tožnika ter upoštevaje sodno prakso prisojena zneska iz naslova nepremoženjske škode premajhna.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. O podlagi (temelju) odškodninske odgovornosti Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bil tožnik 28. 8. 2007 (devetič) pripeljan na zdravljenje na zaprti oddelek tožene stranke zaradi paranoidne shizofrenije - da je med zdravljenjem na zaprtem oddelku skočil skozi okno v globino 4 m in si poškodoval obe petnici - tožnik je tako ravnal zaradi tedanjega stanja bolezni in se ni mogel zavedati svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje.

6. Ob takih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki imajo podlago v izvedenih dokazih tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti nobenega dvoma, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik, krivdno po določbi člena 131 Obligacijskega zakonika (kdor povzroči drugemu škodo jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde). Tožena stranka se svoje odškodninske odgovornosti ni razbremenila.

7. Za odškodninsko odgovornosti tožene stranke ni ključno, kako je skočil tožnik skozi okno, kot trdi tožena stranka, ko očita sodišču prve stopnje, da tega ni ugotavljalo, temveč, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi sfere na njeni strani bodisi zaradi odprtega okna, ki bi moralo biti zaprto ali zaradi neustreznega okna, ki je omogočilo tožniku odprtje. Zmotno in pravno napačno je stališče tožene stranke, da bi moral tožnik dokazovati, da je bilo okno odprto, ko pa je bil zaradi neprištevnosti in bolezenskega stanja pri toženi stranki na zdravljenju. Za odškodninsko odgovornosti tožene stranke zadostuje že to, da je izkazano, da se je tožnik poškodoval med zdravljenjem pri toženi stranki. Na kakšen način pa je tožnik skočil skozi okno in ali so zaposleni delavci ravnali v skladu s stroko, na razbremenitev odškodninske odgovornosti tožene stranke ne vpliva kot neutemeljeno trdi tožena stranka v pritožbi. Ravnanje tožnika za toženo stranko ni bilo nepredvidljivo in ga je bilo mogoče pričakovati kot trdi tožena stranka v pritožbi, saj tožena stranka spregleda, da je njena odgovornost profesionalna, vsakodnevno se ukvarja z bolniki, ki se ne zavedajo svojega ravnanja in so nepredvidljivi in se zaradi tega kot že omenjeno ne more sklicevati na nepredvidljivost in nepričakovano9st ravnanja tožnika.

O višini nepremoženjske škode

8. Predmet preizkusa je tudi primernost prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj tožena stranka smatra, da je prisojena odškodnina prenizka v vseh postavkah, tožnik pa smatra, da je prenizka za telesne bolečine (zahteva še 2.000,00 EUR) in za dosežene bolečine zaradi aktivnosti (zahteva še 8.000,00 EUR).

9. Ob ugotovitvi poškodb, ki jih je utrpel tožnik (zlom obeh petnic) ter trajanju bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje je sodišče odmerilo odškodnino za vso nepremoženjsko škodo v skladu s kriteriji iz člena 179 OZ in sodno prakso v podobnih primerih tako, da sta obe pritožbi tako tožene, kakor tudi tožeče stranke neutemeljeni in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na razloge izpodbijane sodbe in se jim pridružuje.

10. Glede na navedeno je bilo obe pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).