Jedro

Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje, da pravna podlaga za izplačilo štipendije ni odpadla in še vedno obstaja. Res je bil v odločbi z dne 14.10.1998 naveden namen dodelitve štipendije in res je tudi, da se ta ni uresničil. Ne glede na to (tudi če bi se torej odločbo presojalo na pogodbeni podlagi) pa tožeča stranka kot močnejša pogodbena stranka ne bi mogla zahtevati od tožene stranke več, kot ima pravico na podlagi specialne določbe 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. odst. 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 147.743,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.9.2004 in povračilo pravdnih stroškov.

Proti sodbi se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Ponavlja, da svoj tožbeni zahtevek opira na pravila, ki določajo obveznost vrnitve v primeru neupravičene pridobitve. Za tovrstne zahtevke je značilno, da nimajo podlage v pogodbenem ali odškodninskem pravu, zato je stališče sodišča prve stopnje o tem, da bi pravila vračanja v primeru neupravičene pridobitve prišla v poštev le, če bi bil med pravdnima strankama predhodno sklenjen sporazum, zmotno. Iz odločbe, s katero je bila štipendija dodeljena, izhaja, da je bila dana s točno določenim namenom, to je za dokončanje šolanja. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. II Ips 367/2003. Čeprav je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek v tej zadevi gradila na podlagi sklenjene poravnave, iz citirane odločbe izhaja, da ima vrnitveni zahtevek pravno podlago v določilu 4. odst. 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Drugačna pravna razlaga, po kateri bi bili dolžni štipendijo vrniti le tisti, ki so sklenili izvensodno poravnavo, bi pomenila neenako obravnavo s štipendisti, ki izvensodne poravnave niso sklenili. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje zaradi pasivnosti tožene stranke izdati zamudno sodbo, s katero bi ugodilo tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Če tožena stranka v zakonsko določenem roku ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa 1. odst. 318. člena ZPP, med drugim, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka 1. odst. 318. člena ZPP), izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V nasprotnem primeru izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne (3. odst. 318. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje, ki ga je navedla tožeča stranka, preizkusilo s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev, nato pa materialnopravno pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Tožeča stranka zahteve po vračilu štipendije ne utemeljuje več s 35. členom Pravilnika o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 29/93 s kasnejšimi spremembami), saj je bila določba razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-10/99 z obrazložitvijo, da nima vsebinske podlage v zakonu. Prav tako zahtevka ne opira na pravni posel, vztraja pa, da utemeljenost tožbenega zahtevka, ob pravilni uporabi materialnega prava, izhaja iz določila 4. odst. 210. člena ZOR, z utemeljitvijo, da je bila štipendija dodeljena za točno določen namen (dokončanje šolanja), ki je odpadel. Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje, da pravna podlaga za izplačilo štipendije ni odpadla in še vedno obstaja. Res je bil v odločbi z dne 14.10.1998 naveden namen dodelitve štipendije in res je tudi, da se ta ni uresničil. Ne glede na to (tudi če bi se torej odločbo presojalo na pogodbeni podlagi) pa tožeča stranka kot močnejša pogodbena stranka ne bi mogla zahtevati od tožene stranke več, kot ima pravico na podlagi specialne določbe 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s kasnejšimi spremembami, ZZZPB). Iz 1. odst. citirane določbe izhaja, da ima tožeča stranka pravico zahtevati vrnitev sredstev, izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, in sredstev, namenjenih za ukrepe aktivne politike zaposlovanja, če so bila ta nenamensko uporabljena. Ker štipendiranja po nobeni določbi ZZZPB ni mogoče šteti med sredstva, namenjena za ukrepe aktivne politike zaposlovanja (tako tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-10/99), bi vrnitev štipendije v obravnavanem primeru nasprotovala kogentnemu predpisu iz 1. odst. 54. člena ZZZPB.

Pritožbeno sodišče lahko le ponovi, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da je bilo dejansko stanje v zadevi II Ips 367/2003 drugačno od dejanskega stanja v konkretnem primeru, saj je tožeča stranka obstoj obveznosti tožene stranke v zadevi opr. št. III Ips 367/2003 utemeljevala s sklenitvijo izvensodne poravnave, ki je dvostranski pravni posel. Ne drži torej, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odstopilo od ustaljene sodne prakse.

Ker niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).