Jedro

Tožnica zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi protipravnega ravnanja sedaj že pokojnega A.A. Odškodnino zahteva od mladoletne toženke kot njegove edine zakonite dedinje.

Ker tožnica ni dokazala obstoja zatrjevanega škodnega dogodka, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca travmatologa, ki bi se po mnenju pritožnice edini lahko opredelil do tega, ali udarec z dlanjo po desnem licu predstavlja ustrezno silo, ki bi lahko povzročila zatrjevane težave z zobmi.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožene stranke za plačilo odškodnine v višini 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in ji naložilo, da mora v 15 dneh toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.528,05 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožnica in najprej navedla, ki se ne strinja, da ni uspela izkazati niti nedopustnega ravnanja niti vzročne zveze. Če je sodišče menilo, da tožnica ni izkazala nedopustnega ravnanja, je povsem nepotrebno izvajalo dokazni postopek z izvedencem medicinske stroke. Pritožnica se nadalje ne strinja z obrazložitvijo iz 7. do 10. točke, kjer sodišče navaja razloge, zakaj naj ne bi izkazala nedopustnosti ravnanja. Meni, da je povsem nerelevantno, kdaj bi lahko vložila kazensko ovadbo zoper pokojnega A. A. in zakaj je ni vložila, zato se je sodišče povsem po nepotrebnem spuščalo v pravno presojo teh okoliščin. Odločitev je oprlo tudi na pričanje B. B., pri čemer je pravno zmotno štelo, da slednja nima interesov za odločitev sodišča, saj je toženka njena vnukinja, pokojni povzročitelj škode pa njen sin. Sodišče je zmotno ocenilo pričo kot verodostojno in resnicoljubno in bi moralo slediti izpovedi tožnice oziroma dati večjo težo izvedenskemu mnenju, ki ga je sodišče tudi napačno povzemalo. Tožnica je ves čas vztrajala pri zaslišanju izvedenca, saj na določena vprašanja v mnenju ni odgovoril. Tožnica je večkrat podala argumentirane pripombe in zatrjevala, da izvedenec svojega mnenja ni podal objektivno, prepričljivo in jasno in se ni opredelil do zatrjevane endodontije. Tožnica je vztrajala pri postavitvi izvedenca travmatologa, ki bi se edini lahko opredelil do sile, ki je potrebna za nastanek prizadejanih poškodb, ne pa izvedenec stomatolog, ki ne razpolaga z zadostnim znanjem. Izvedenec se je tudi nedoločno opredelil do zdravljenja zoba 11 in 13 in do vzročne zveze glede zdravljenja navedenih zob. Ni določno pojasnil, v čem naj bi bilo zanemarljivo zdravljenje, zaradi česar je tožnica tudi pravočasno vztrajala pri postavitvi novega izvedenca. Nadalje se izvedenec ni opredelil do tega, da naj bi tožnica zdravstveno stanje zob v celoti sanirala pred samim škodnim dogodkom in s tem izkazala neobstoj vzročne zveze z njenimi zdravstvenimi težavami z zobmi pred samim škodnim dogodkom. Ker sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje izvedenca, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in je v nasprotju s stanjem v spisu in z listinami. Izvedenec je tudi napačno povzemal datume o tem, kdaj naj bi tožnica odstranila protetične nadomestke. Izvedenec ni z zadostno stopnjo verjetnosti zavrnil obstoj vzročne zveze in se tudi ni opredelil do motenj hranjenja, ki jih je izpostavila tožnica. Izvedenec bi moral presoditi, ali je moč motnjo prehranjevanja pripisati prizadejani poškodbi. Izvedensko mnenje, na katero je sodišče oprlo odločitev, temelji na domnevah in predpostavkah, brez dejanske osnove v stanju spisa.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi protipravnega ravnanja sedaj že pokojnega A.A. Odškodnino zahteva od mladoletne toženke kot njegove edine zakonite dedinje. Trdi, da jo je pokojni udaril po desni strani obraza in ji s tem povzročil poškodbe zob. Imela je zobne vsadke, ki so se razmajali, prišlo je do vnetja in bolezni dlesni, tako, da je bila potrebna sanacija. Ker ni mogla jesti, je shujšala, zapadla v bulimijo in depresijo in ima nasploh številne težave, ki trajajo še danes. Toženka trditvam nasprotuje tako glede obstoja škodnega dogodka kot vzročne zveze.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo predpostavke odškodninske odgovornosti v skladu z določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Podano mora protipravno ravnanje, odgovornost toženke, obstoj škode in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem odgovorne osebe in nastalo škodo. Če že ena predpostavka odškodninske odgovornosti ni podana, je treba tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrniti.

7. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni podan že prvi element civilnega delikta (nedopustno ravnanje), s katerim se pritožbeno sodišče v celoti strinja, temelji na skrbi in prepričljivi dokazni oceni vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ni relevantno, kdaj je oziroma kdaj bi lahko tožnica vložila kazensko ovadbo zoper odgovorno osebo. Po izpovedbi tožnice naj bi do škodnega dogodka prišlo med 5. in 15. majem 2008, kazensko ovadbo pa je vložila šele 1. 9. 2010, to je po smrti A. A. (umrl je ... 7. 2010). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je nenavadno, da tožnica (še zlasti glede na zatrjevane poškodbe) ni poklicala policije takoj po škodnem dogodku, saj naj bi ji A. A. že dalj časa grozil. Še bolj nenavadno je, da je kazensko ovadbo vložila več kot dve leti po zatrjevanem škodnem dogodku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je tožnica med postopkom spreminjala trditve, našlo nasprotja v njenih izjavah pred različnimi organi in vse natančno in analitično obrazložilo (točka 9 obrazložitve). Pritožba dejanskih ugotovitev (ki potrjujejo zaključek sodišča, da se tožnica spreneveda) ne izpodbija, vse ugotovljene nedoslednosti pa so logično vplivale na oceno (ne)prepričljivosti njene izpovedbe. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti izpovedi tožnice, kot tudi, da priče B. B. zaradi sorodstvenega razmerja (toženkina babica in mati pokojnega) ne bi smelo oceniti za verodostojno in resnicoljubno. Gre za vtis, ki si ga je sodišče ustvarilo ob neposrednem zaslišanju, posledične dokazne ocene pa pritožnica s pavšalnim očitkom sorodstvenih razmerij ne more uspešno izpodbiti.

8. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je sploh prišlo do zatrjevanega škodnega dogodka (udarca) je po presoji pritožbenega sodišča glede na povedano povsem pravilen in je že zato tožbeni zahtevek neutemeljen. Ker tožnica ni dokazala obstoja zatrjevanega škodnega dogodka, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca travmatologa, ki bi se po mnenju pritožnice edini lahko opredelil do tega, ali udarec z dlanjo po desnem licu predstavlja ustrezno silo, ki bi lahko povzročila zatrjevane težave z zobmi. Iz istih razlogov pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na pritožbene razloge, ki se nanašajo na mnenje izvedenca in (ne)obstoj vzročne zveze.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).