Jedro

Ugovor tožnice, da bo z nameravano gradnjo poseženo v njeno pravico do zdravega življenjskega okolja, v postopku izdaje gradbenega dovoljenje ni relevanten, saj se nanaša na okoliščine, ki so predmet presoje v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja. V postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja se namreč presoja, ali je zagotovljeno preprečevanje onesnaževanja okolja, preprečitev onesnaženja okolja večjega obsega, preprečevanje nastajanja odpadkov, preprečevanje nesreč in njihovih posledic itd.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim prvostopnim sklepom je prvostopni organ odločil, da se v upravni zadevi izdaje odločbe o gradbenem dovoljenju investitorju A.A. d.o.o. za novogradnjo objekta „SISTEM ZA ZAJEM EMISIJ X.“ na zemljišču s parc. št. 704/38 k. o. ... tožnici (in drugim predlagateljem, ki pa niso vložili tožbe v upravnem sporu), ne prizna lastnosti stranskega udeleženca in s tem pravica do sodelovanja kot stranski udeleženec v postopku. Iz obrazložitve izhaja, da je investitor dne 16. 6. 2010 vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za novogradnjo objekta „SISTEM ZA ZAJEM EMISIJ X.“ na zemljišču s parc. 704/38 k. o. ... Tožnica in še osem drugih zainteresiranih so dne 1. 4. 2011 vložili vlogo, s katero so zahtevali, naj se jim prizna lastnost stranke oziroma stranskega udeleženca. Upravni organ je o njihovi vlogi za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku že pred tem enkrat odločil in njihovo zahtevo zavrnil, pri tem pa se je oprl na prvi in drugi odstavek 62. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki je določal, kdo so stranke oziroma stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Ta določba pa je bila na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011 razveljavljena, zato je moral upravni organ glede določanja stranskih udeležencev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ponovno odločiti o zahtevi za priznanje statusa stranke v postopku, tokrat skladno z določbami 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in s tistimi materialnimi predpisi, ki določajo pravno korist oseb, ki bodo zatrjevale pravni interes za sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Pri pravnem interesu oziroma pravni koristi stranskega udeleženca ne gre za splošno (javno) korist temveč za osebno korist, ki je neposredna in pravna. Korist je osebna, če se nanaša neposredno na osebo, ki jo uveljavlja, in neposredna, če gre za sedanjo korist v upravnem postopku, ki obstaja v trenutku odločanja, ne pa za morebitno ali bodočo korist. Korist je pravna, če je oprta na zakon ali drug zakonski predpis. Dejanskega interesa v upravnem postopku ni mogoče uveljavljati.

Upravni organ je na podlagi grafičnega prikaza parcel, ki ga je dne 20. 4. 2011 izdala Geodetska uprava RS ugotovil, da je predvidena novogradnja od stanovanjskih hiš, katerih lastniki uveljavljajo udeležbo v postopku, oddaljena v zračni liniji od 650 do 1300 metrov. Ugotavlja, da iz predloženih dokumentov ne izhaja, da bi bilo z gradnjo objekta poseženo v njihove pravice ali pravne koristi in torej osebe, ki uveljavljajo udeležbo v postopku, pravnega interesa niso izkazale. Navedene osebe sicer izkazujejo dejanski interes, da se jim stanje zaradi novogradnje ne bi poslabšalo, ta pa še ne pomeni uveljavljanja pravnega interesa, ki je neposredna na zakon oprta osebna korist. Navedbe oseb, ki uveljavljajo udeležbo v postopku, in se nanašajo na pričakovane emisije v okolje, so bile stvar presoje v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, ki je eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Predmetni objekt se namreč glede na Uredbo o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, uvršča med naprave, ki povzročajo onesnaževanje večjega obsega. Investitor je priložil kopijo pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja Agencije RS za okolje, št. 35407-14/2010-28 z dne 2. 3. 2011. Glede na izdano okoljevarstveno dovoljenje velja sklepati, da predmetni objekt, izpolnjuje vse predpisane okoljevarstvene zahteve, hkrati pa so bili investitorju v izreku določeni pogoji v smislu izpolnjevanja določil zakonodaje varstva okolja. K predmetni gradnji je bilo pridobljeno tudi vodno soglasje Agencije RS za okolje z dne 25. 5. 2010. Tožnica se je zoper navedeni sklep pritožila skupaj z drugimi zainteresiranimi za pridobitev statusa stranskega udeleženca v postopku, Ministrstvo za okolje in prostor pa je z odločbo št. 35108-413/2010-14 RS z dne 9. 6. 2011 njihovo pritožbo zavrnilo. Tudi drugostopni organ ugotavlja, da tožnica (skupaj z drugimi zainteresiranimi) pravnega interesa v postopku ni izkazala. Tožnica sicer izkazuje dejanski interes, da se ji stanje zaradi novogradnje ne bi poslabšalo, vendar pa to še ne pomeni uveljavljanja pravnega interesa, ki je neposredna na zakon oprta osebna korist. Vsi ugovori, s katerimi zainteresirani uveljavljajo svoj pravni interes, se namreč nanašajo na varstvo okolja, kar pa ne predstavlja pravnega interesa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, saj se ti interesi varujejo v postopkih, ki se vodijo na podlagi Zakona o varstvu okolja. V konkretni zadevi je bilo pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje, v katerem so bili ugovori javnosti obravnavani, enake ugovore pa je imela tudi stranka v postopku C.C. Iz obrazložitve tega dovoljenja izhaja, da upravljalec zagotavlja preprečevanje onesnaževanja okolja večjega obsega, preprečevanje nastajanja odpadkov skladno s predpisi, ki urejajo ravnanje z odpadki, učinkovito rabo energije, preprečevanje nesreč in omejevanje njihovih posledic. Tovrstni ugovori se torej obravnavajo v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, ne more pa zaradi pavšalnih navedb o pravici do zdravega življenjskega okolja tožnica pridobiti statusa stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Gradbeno dovoljenje je namreč v skladu s 6. točko 2. člena ZGO-1 odločba, s katero pristojni organ dovoli gradnjo in s katero določi konkretne pogoje, ki jih je treba pri gradnji upoštevati. Pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja so določeni v 66. členu ZGO-1. Pritožniki svojega pravnega interesa ne utemeljujejo z osebnimi okoliščinami, ki bi se nanašale na v citiranem členu določene pogoje, razen okoljevarstvenih pogojev, ki pa so bili, kot je že zgoraj navedeno, obravnavani in upoštevani v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja.

Tožnica v vloženi tožbi zatrjuje, da drugostopna odločba ni obrazložena, da se drugostopni organ ni izrekel o njenih pritožbenih navedbah, da se napačno prikazuje dejansko stanje in da se pravni interes ne nanaša na varovanje okolja, ampak na varovanje zdravja pritožnikov. Navaja, da če nima priznanega statusa stranke nima nobene pravne možnosti, da opozarja na nepravilnosti v postopku. Po njenem mnenju je zlasti sporno izdano okoljevarstveno dovoljenje za sporni objekt, saj ni bil upoštevan vpliv farm, ki se nahajajo na isti lokaciji. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so navedeni v njeni obrazložitvi.

Tožba ni utemeljena.

Kot stranki udeleženec se ima pravico udeleževati postopka oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drugi predpis oprta osebna korist. Stranski udeleženec ima v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače. Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes (43. člen ZUP). Če zahteva vstop v postopek med postopkom nekdo, ki doslej ni bil stranka, in zahteva, da se mu prizna lastnost stranke, preizkusi uradna oseba, ki vodi postopek, ali ima pravico biti stranka, in izda o tem pisni sklep. Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi določno navesti, v čem je njen pravni interes, in če je mogoče predložiti tudi dokaze. Oseba lahko zahteva vstop v postopek kot stranka kadarkoli med postopkom (142. člen ZUP).

To so določila, ki so podlaga za odločitev o tem, kdo je lahko stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, potem ko je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011 razveljavilo prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74. b. člen ZGO-1, ki so do takrat določali, kdo je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Upravni organ mora torej o zahtevi za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku odločiti ob uporabi 43. člena ZUP, kar pomeni, da mora ugotoviti ali je oseba, ki želi, da se ji prizna lastnost stranke, izkazala pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, to je zaradi neposredne na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Tudi sodišče se strinja s presojo obeh upravnih organov, da tožeča stranka v predmetni zadevi obstoja takšne neposredne na zakon ali drug predpis oprte osebne pravne koristi in s tem pravnega interesa ni izkazala. Tožeča stranka zatrjuje, da bo z nameravano gradnjo poseženo v njeno pravico do zdravega življenjskega okolja, iz njenih navedb tako v postopku izdaje gradbenega dovoljenje kot v tožbi, vloženi v tem upravnem sporu, pa izhaja, da se sklicuje na okoliščine, ki so predmet presoje v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja. V postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja se namreč presoja ali je zagotovljeno preprečevanje onesnaževanja okolja, preprečitev onesnaženja okolja večjega obsega, preprečevanje nastajanja odpadkov, preprečevanje nesreč in njihovih posledic itd. (70. člen Zakona o varstvu okolja – v nadaljevanju ZVO-1). Pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje je tudi pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 69. člena ZVO-1).

V postopku izdaje gradbenega dovoljenja pa upravni organ presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, ki jih določa 66. člen ZGO-1, med njimi pa ni okoliščin, s katerimi bi se posegalo na neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist tožnice, zato je upravni organ tožničino vlogo za priznanje statusa stranke pravilno zavrnil (43. in 142. člen ZUP).

Tožnica tudi s tožbenimi navedbami ne more pripeljati do drugačne odločitve. Oba upravna organa sta v svojih odločbah ugotovila vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev v predmetni zadevi, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabila določila ZUP in zaključila, da tožnica pogojev za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku ni izkazala. Okoliščin, ki so predmet presoje v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja (vpliv farm na okolje, ki se potrditvi tožeče stranke nahajajo na istem območju), pa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni mogoče upoštevati.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).