Jedro

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je namreč v obravnavanem primeru podan razlog iz 4. alineje 55. člena ZMZ, saj iz celotnega dosedanjega tožnikovega ravnanja in iz njegovih navedb izhaja sum, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 2.6.2008. Z navedenim sklepom je tožena stranka tožniku na podlagi druge alinee prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) v povezavi s četrto alineo 55. člena ZMZ začasno omejila gibanje na prostore Centra za tujce A. do prenehanja razlogov oziroma do izvršljivosti odločitve v postopku mednarodne zaščite, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od 31.5.2008 do 31.8.2008. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema sklep tožene stranke in tožbene navedbe ter navaja, da tožnik na glavni obravnavi, na kateri je bil v skladu s četrtim odstavkom 51. člena ZMZ zaslišan, ni z ničemer pojasnil razlogov, zaradi katerih je dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, od tega prvič v letu 2006 in drugič v letu 2008. Tega ni pojasnil niti na posebno vprašanje, zato je sodišče prve stopnje na tej podlagi in po vpogledu v spis sledilo zaključku tožene stranke, da je v konkretnem primeru podan sum zavajanja in zlorabe postopka iz razloga po četrti alinei 55. člena ZMZ, s tem pa je podana podlaga za omejitev gibanja tožniku po drugi alinei prvega odstavka 51. člena ZMZ.

Tožnik se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ponavlja tožbene navedbe in dodaja, da je majhne razlike v njegovih izjavah glede razlogov za zapustitev matične države in glede služenja vojaškega roka pojasnil s tem, da so najbrž nastale zaradi pomote v razumevanju in pri prevajanju. Homoseksualnosti pa ni navajal že v prvem postopku zaradi tega, ker je to za njega intimen razlog. Tega, da ni obširneje pojasnil preganjanja zaradi pripadnosti družbeni skupini, pa mu sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti v škodo, saj je vendar razumljivo, da človek, ki prihaja iz tako konzervativne in zaprte države, ne zna in ne more pred predstavniki oblasti sproščeno govoriti o tako intimnih stvareh, kot je istospolna usmerjenost. Obstoj zanj velike nevarnosti, če bi se vrnil v Iran, pa izkazuje s tem, da bi in tudi je poskušal narediti vse, samo da se tja ne bi vrnil. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po drugi alinei prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu za mednarodno zaščito začasno omeji gibanje, če je to potrebno med drugim zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov iz četrte do desete, dvanajste, petnajste in šestnajste alinee 55. člena ZMZ. Po četrti alinei 55. člena ZMZ pa pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz osme alinee 23. člena ZMZ.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je v obravnavanem primeru podan sum zavajanja in zlorabe postopka iz druge alinee prvega odstavka 51. člena ZMZ in da je zato tožena stranka tožniku pravilno in zakonito ter upravičeno začasno omejila gibanje na prostore Centra za tujce. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je namreč v obravnavanem primeru podan razlog iz četrte alinee 55. člena ZMZ, saj iz celotnega dosedanjega tožnikovega ravnanja in iz njegovih navedb izhaja sum, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje.

Po presoji pritožbenega sodišča tudi niso utemeljene tožbene in pritožbene navedbe, da je tožena stranka pri izdaji izpodbijanega sklepa nezakonito vodila postopek, s tem ko naj bi nepravilno uporabila navedene določbe ZMZ. Zaradi tega, ker se prosilcu na podlagi druge alinee 51. člena ZMZ lahko začasno omeji gibanje že na podlagi suma zavajanja in zlorabe postopka, pa tudi ni utemeljena tožbena in pritožbena navedba, da sta tožena stranka in sodišče prve stopnje že v postopku za omejitev gibanja preuranjeno in nelogično odločila, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, in s tem že odločila o vsebini postopka mednarodne zaščite.

Pritožbeno sodišče se tudi pridružuje sodišču prve stopnje, da tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni prekoračila meje prostega preudarka in da je obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče v smislu tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 oceniti, da je bil prosti preudarek v obravnavanem primeru uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen.

Ker tako niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).