Jedro

Za preklic darila ne zadostuje vsako obdarjenčevo ravnanje, ki ga označuje pojem nehvaležnosti. Ravnanje mora biti tako zavržno, da ga označi pojem hude nehvaležnosti oziroma velike nehvaležnosti po ODZ. Vsebino pravnega standarda hude (velike) nehvaležnosti mora pri argumentaciji svoje odločitve v vsakem obravnavanem življenjskem primeru določiti sodišče. Da pa to lahko stori, mora tudi tožeča stranka v tožbi podati trditve, na podlagi katerih lahko sodišče argumentira svojo odločitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo darilno pogodbo, ki sta jo sklenila tožeča in tožena stranka ter naložilo tožencu naj izroči tožniku v last in posest pritlično stanovanje, ki ga zaseda na podlagi darilne pogodbe ter mu izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo lahko tožnik vpisal lastninsko pravico do ¼ njemu solastnega deleža. Tožencu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika v višini 1.333,20 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo določbe 318. člena ZPP in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Odločitev je obrazložilo s tem, da je tožena stranka kot tudi njegova partnerka, ki sploh ni stranka tega postopka, s svojimi dejanji pokazala do tožnika veliko nehvaležnost, kar je eden izmed razlogov za preklic darila. Uveljavlja kršitev določb 98. člena ZPP, saj je pooblastilo, ki ga je predložila tožeča stranka nepopolno in ne vsebuje vseh potrebnih identifikacijskih znakov tožnika. Podaja ugovor prekluzije, saj je tožnikova pravica zahtevati razveljavitev darilne pogodbe, ugasnila. Tožnik tudi napačno uveljavlja razveljavitev darilne pogodbe po 99. členu OZ. Zaradi velike nehvaležnosti ima darovalec pravico preklicati darilo, vendar ta razlog nima za posledico razveljavitve pogodbe, pač pa vrnitev darovane stvari. Tudi pravica tožnika preklicati darilo zaradi domnevne velike nehvaležnosti je prekludirana. 543. člen OZ določa, da se lahko darilna pogodba prekliče v enem letu od dneva, ko je darovalec izvedel za razlog za preklic. Tudi ODZ v paragrafu 1487 določa triletni zastaralni rok. To pa pomeni, da je tožba vložena prepozno. Ravnanja tožene stranke, ki jih zatrjuje tožnik, naj bi izkazovala domnevno hudo nehvaležnost, vendar ne dosegajo tega pravnega standarda oziroma razloga za preklic darila. Za veliko nehvaležnost je mogoče šteti le ravnanja, ki so po pomembnosti taka, da razumno opravičujejo preklic darila (sodba VS RS II Ips 1207/2008 z dne 8. 12. 2010). Sodišče ni presojalo tožnikovih trditev oziroma dokazov, saj iz njih ne izhaja velika nehvaležnost tožene stranke. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z opr. št. II P 2351/2007, list. št. A4, se ne nanaša na ravnanje tožene stranke, ampak na njegovo ženo – I. K.. Sodišče bi moralo glede presoje pravnega standarda velike nehvaležnosti uporabiti pravila ODZ in ne 540. člena OZ. Stranki sta namreč sklenili darilno pogodbo 11. 2. 1991, ko je veljal ZOR, ki darilne pogodbe ni urejal, ampak so veljala pravila ODZ. Sodišče tudi ni presojalo neresničnih trditev glede onemogočanja ogrevanja, saj tožnik za te trditve ni predložil nobenih dokazov. Tožnik se pokuša pokazati kot žrtev napada tožene stranke in njegove partnerke, vendar iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 1311/2006 izhaja ravno nasprotno. Tožnik je v letu 2006 samovoljno odklopil varovalke v stanovanjskih prostorih tožene stranke in s tem toženi stranki onemogočil uporabo električne energije. Tožnik tudi po izdanem sklepu ni upošteval zahtev sodišča in je nadaljeval z motenjem (izklapljanjem varovalk) zaradi česar je morala tožena stranka vložiti izvršbo. Sodišče je v izvršilnem postopku predlagano izvršbo potrdilo, kar je razvidno iz priloženega sklepa In 548/2008 Okrajnega sodišča v Ljubljani. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV 1841/2010 je razvidno, da je 16. 8. 2009 prišlo do prerivanja med tožnikom in ženo toženca, pri čemer je slednja utrpela poškodbe s strani tožnika. Tožena stranka je po tem dogodku prišla branit svojo ženo pred napadom tožnika, zaradi česar je prišlo do tožnikovega padca in je ta utrpel le manjše odrgnine.

3. Zahtevek tožnika je tudi nesklepčen in neizvršljiv. Ker tožnik ni postavil pravilno oblikovanega zahtevka, ni pravne podlage za zahtevek dajatvene narave. Kondikcijski zahtevek, kot ga je postavil tožnik, pa ni mogoč, saj so v zemljiški knjigi vknjiženi idealni solastninski deleži nepremičnine. Fizične razdružitve stranki nista izvedli s pogodbo, postopek razdružitve solastnine, ki teče pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, pa je bil zaradi predmetne tožbe prekinjen. Tožnik bi moral poleg pravilno oblikovanega zahtevka na razvezo darilne pogodbe postaviti tudi zahtevek na vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja pred daritvijo (izbrisna tožba).

4. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pri obravnavanju razlogov za preklic darilne pogodbe je treba upoštevati, da obdarjencu temeljna moralna načela nalagajo, da mora biti darovalcu hvaležen za darilo. Vendar za preklic darila ne zadostuje vsako obdarjenčevo ravnanje, ki ga označuje pojem nehvaležnosti. Ravnanje mora biti tako zavržno, da ga označi pojem hude nehvaležnosti oziroma velike nehvaležnosti po ODZ. Vsebino pravnega standarda hude (velike) nehvaležnosti mora pri argumentaciji svoje odločitve v vsakem obravnavanem življenjskem primeru določiti sodišče. Da pa to lahko stori, mora tudi tožeča stranka v tožbi podati trditve, na podlagi katerih lahko sodišče argumentira svojo odločitev. Tožeča stranka v tožbi podaja navedbe s katerimi utemeljuje svoje trditve, da so podani razlogi za vračilo darila, saj gre za veliko nehvaležnost, ki jo je pokazal toženec in njegova partnerka.

7. Tožeča stranka v tožbi podaja zgolj splošne navedbe o obstoju nasilja zoper tožnika kot tudi zoper toženčevega brata in njegovo družino. Pri tem tožeča stranka ne poda konkretnih navedb in trditev o tem, katero konkretno toženčevo ravnanje označuje pojem nehvaležnosti. Jasno je, da med pravdnima strankama obstajajo spori, ni pa moč iz tožbenih navedb razbrati, katera konkretna ravnanja tožene stranke zadostujejo ravnanju, ki ga je moč označiti pod pojem nehvaležnosti.

8. Kadar tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe) sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne (četrti odstavek 318. člena Zakona o pravdnem postopku (1)). Ker utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ne izhaja, bi moralo sodišče prve stopnje ravnati v skladu z citiranim določilom, česar pa ni storilo. Izdalo je zamudno sodbo, s takim postopanjem pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ko naj sodišče prve stopnje postopa v skladu z določilom 318. člena ZPP in tožečo stranko pozove na odpravo nesklepčnosti s pozivnim postopkom.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.