Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniku pripada regres za letni dopust v bruto znesku. Vendar je glede na to ugotovitev napačno oblikovalo izrek sodbe v delu, ko je toženi stranki naložilo plačilo bruto zneskov in po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj je tožena stranka dolžna obračunati bruto zneska regresa in po plačilu akontacije dohodnine tožniku izplačati neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik je pri toženi stranki v spornem letu pridobil pravico do koriščenja letnega dopusta v višini 27 delovnih dni, ker pa je bil pri njej zaposlen do 31. 7. 2012, je imel pravico izkoristiti 16 dni (7/12). Izkoristil je 11 dni, ostalo pa mu je 5 dni neizkoriščenih po krivdi tožene stranke. Skladno z 2. odstavkom 162. člena ZDR je imel tožnik pravico izkoristiti letni dopust tudi pri drugem delodajalcu v sorazmernem trajanju 5/12, za ta del neizkoriščenega letnega dopusta pa tožena stranka ni solidarno odgovorna, saj je solidarna odgovornost delodajalca prenosnika (po 3. in 4. odst. 73. člena ZDR) določena le za terjatve, ko delavec odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi objektivnega poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi. Zato tožnik od tožene stranke utemeljeno zahteva nadomestilo le za 5 dni neizkoriščenega letnega dopusta, ni pa upravičen do nadomestila za preostali neporabljeni dopust.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 600,00 EUR in regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 800,00 EUR, od teh zneskov odvesti akontacijo dohodnine in tožeči stranki izplačati neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v letu za znesek iz tekočega leta dalje do plačila. Zahtevek za plačilo razlike med bruto in neto zneskoma in plačilo prispevkov se zavrne.

2. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki obračunati delo preko polnega delovnega časa v bruto znesku 1.935,96 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek za plačilo razlike med bruto in neto zneskom pa se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki obračunati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v bruto višini 292,00 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2012 dalje do plačila, zahtevek za plačilo razlike med bruto in neto zneskom se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki plačati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 600,00 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila in regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 800,00 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo prispevkov od bruto zneskov regresov (točka I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki plačati delo preko polnega delovnega časa v bruto znesku 1.935,96 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki plačati preostali neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2012 dalje do plačila (točka II izreka) in da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki plačati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v bruto višini 292,00 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, ter tožeči stranki plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2012 dalje do plačila, zavrnilo pa je za 642,40 EUR višji znesek iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust (točka III izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 377,98 EUR na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ..., odprtega pri A., Izpostava B., sklic ... v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje (točka IV izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Sodbo izpodbija v celoti in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zavrne tožbeni zahtevek oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, sodišču prve stopnje pa naloži, da v zadevi razpiše narok za obravnavo, o katerem naj pravdni stranki pravočasno obvesti ter jima omogoči udeležbo. Ker stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbija le ugodilni del sodbe. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki onemogočilo sodno varstvo ter ji kršilo pravico do dostopa do sodišča (1. odstavek 23. člena Ustave RS), ko je kljub opravičilu tožene stranke, ker se njena pooblaščenka zaradi težav z zdravjem naroka ni mogla udeležiti, zakoniti zastopnik pa je bil tudi zaseden in na narok ni mogel pristopiti, opravilo narok za glavno obravnavo v njeni nenavzočnosti. S tem je storilo več kršitev, saj toženi stranki ni omogočilo prisotnosti na naroku, v postopku ni bila zaslišana in tudi ni dobila možnosti izjaviti se o vseh relevantnih dejstvih. To sta vsekakor kršitvi načela kontradiktornosti in kršitev pravice do izjave. Kršilo pa je tudi načelo obojestranskega zaslišanja in načelo neposrednosti, kar je nedvomno vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker teh dokazov ni izvajalo, pa je nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je ves čas izpodbijala tako višino kot tudi temelj dolga, vendar se sodišče prve stopnje do njenih navedb ni opredelilo. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka za svoje trditve ni ponudila nobenega dokaza, saj so bile njene navedbe zadostno konkretizirane, a jih sodišča prve stopnje ni upoštevalo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku /Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP/). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi v pritožbi očitanih ne. Dejansko stanje je pravilno ugotovilo, vendar je naj delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje pravnomočno zavrnjen s sklepom opr. št. Pd 100/2013 z dne 19. 2. 2014 (potrjen s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 405/2013 z dne 14. 4. 2014). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je bil neutemeljen, saj tožena stranka ni izkazala upravičene odsotnosti z naroka za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je tako zakonito opravilo narok v nenavzočnosti pravilno vabljene tožene stranke, ki je bila z vabilom tudi ustrezno poučena o posledicah izostanka z naroka (4. odstavek 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). S tem, ko je sodišče prve stopnje opravilno obravnavo v nenavzočnosti pravilno vabljene tožene stranke, ji ni kršilo niti ustavne pravice do dostopa do sodišča, saj ji je bila prisotnost na naroku omogočena. Prav tako pa s tem ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti ali njena pravica do izjave. Tožena stranka bi se naroka lahko udeležila, vedela pa je tudi, kakšne so posledice, če se naroka ne udeleži brez opravičenega razloga. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe o nezakoniti izvedbe naroka za glavno obravnavo v nenavzočnosti tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pasivno legitimirana za vtoževane terjatve iz naslova regresa za letni dopust za leti 2011 in 2012, iz naslova nadomestila za neizkoriščeni letni dopust za leto 2012 v sorazmernem delu in plačilom nadur opravljenih pri toženi stranki. Pravilno je upoštevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen do 31. 7. 2012, ko je bil prevzet k družbi C. d.o.o..

Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravna podlaga za izplačilo regresa za letni dopust 1. in 2. odstavek 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) ter Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 1/2005 in 100/2005), ki velja za toženo stranko in v Tarifni prilogi 2011 h kolektivni pogodbi (Ur. l. RS, št. 62/201) določa, da se uporablja Tarifna priloga 2009 h kolektivni pogodbi (Ur. l. RS, št. 64/2009), ki določa regres za letni dopust v znesku 800,00 EUR bruto. Ker je ureditev po kolektivni pogodbi ugodnejša, je uporabilo to določbo. Pravilno je tudi ugotovilo, da se dogovor z dne 30. 7. 2012, ki je bil sklenjen med vodstvom tožene stranke in sindikatom, organiziranim pri toženi stranki o tem, da delavcem pripada regres za letni dopust za leto 2012 v skladu z zakonskim določilom o višini regresa za podjetja z izgubo, ne more upoštevati, saj je bil sklenjen po dospelosti regresa za letni dopust v plačilo in da tožena stranka svojih navedb o nelikvidnosti ni izkazala. Iz tega razloga tudi ni upoštevalo določb Tarifne priloge, kjer je določeno, da v podjetjih z izgubo v preteklem letu pripada delavcu regres najmanj v višini zakonsko določene minimalne plače na dan izplačila regresa in se izplača v skladu z zakonom.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniku pripada regres za letni dopust v bruto zneskih 800,00 EUR, in se tudi pravilno sklicevalo na določbe Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/1996 in naslednji), da tožena stranka prispevkov od bruto zneskov regresov ni dolžna odvesti, ker ne presega meje določene v tem zakonu. Pravilna je tudi ugotovitev, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati tudi zakonske zamudne obresti od 2. 7. v letu za regres iz tekočega leta, saj se regres izplača do 1. julija koledarskega leta (2. odstavek 131. člena ZDR) in je tožena po 299. in 378. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) v zamudi. Vendar je glede na te ugotovitve napačno oblikovalo izrek sodbe v točki I, ko je toženi stranki naložilo plačilo bruto zneskov in po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj je tožena stranka dolžna obračunati bruto zneska regresa in po plačilu akontacije dohodnine tožniku izplačati neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik verjetno ni pravilno postavil zahtevka za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2011. V tožbi navaja, da je prejel na račun plačila regresa za letni dopust v tem letu vrednostne bone v višini 200,00 EUR in je za ta znesek zmanjšal vtoževani bruto znesek regresa. Iz spisa ni razvidno, ali gre za neto znesek teh vrednostnih bonov in ali je tožena stranka na ta znesek že plačala akontacijo dohodnine. Ker pa se je pritožila le tožena stranka, bi bila razveljavitev sodbe v tem delu v njeno škodo (če bi se ugotovilo, da akontacije dohodnine ni plačana), kar je v nasprotju s 359. členom ZPP, poleg tega pa bi sodišče kršilo 1. odstavek 2. člena ZPP, saj bi odločilo izven postavljenega zahtevka.

Prav tako je sodišča prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen do plačila nadurnega dela, ki sicer ni bilo pisno odrejeno, bilo pa je odrejeno ustno. Evidenco števila opravljenih ur je vodila tožena stranka, podatki pa so bili evidentirani tudi na tožnikovih plačilnih listah in sicer kot „ure na rezervo“ z navedbami „stanje PDČ po 1. 4.“ in „stanje PDČ do 31. 3.“. Skupen seštevek teh ur je 204 in je zato tožnik upravičen do plačila v bruto znesku 1.935,96 EUR. Sodišče prve stopnje je odločilo po pravilni pravni podlagi za plačilo dela preko polnega delovnega časa, in sicer po 42. členu ZDR - ustrezno plačilo za opravljeno delo, 127. členu ZDR mesečno plačilo plače za opravljeno delo, 128. členu - dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, višina je določena v kolektivni pogodbi in 143. členu ZDR - dolžnost opravljanja dela preko polnega delovnega časa. Vendar pa je tudi izrek sodbe v točki II oblikovalo napačno, saj je toženi stranki naložilo plačilo bruto in neto zneskov, namesto obračuna bruto zneska in izplačilo neto zneska.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z vtoževanim nadomestilom za neizkoriščen letni dopust. Tožnik je pri toženi stranki v letu 2012 pridobil pravico do koriščenja letnega dopusta v višini 27 delovnih dni, ker pa je bil pri njej zaposlen do 31. 7. 2012, je imel pravico izkoristiti 16 dni. Izkoristil je 11 dni, ostalo pa mu je 5 dni neizkoriščenih po krivdi tožene stranke. Skladno z 2. odstavkom 162. člena ZDR je imel tožnik pravico izkoristiti letni dopust tudi pri drugem delodajalcu v sorazmernem trajanju 5/12, za ta del neizkoriščenega letnega dopusta pa tožena stranka ni solidarno odgovorna, saj je solidarna odgovornost prenosnika določena le za terjatve, ko delavec odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi objektivnega poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi tega je pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust v višini 292,00 EUR bruto in do zakonskih zamudnih obrestmi od 1. 8. 2012, ko je bil prevzet k drugemu delodajalcu, dalje. Vendar pa je sodišča prve stopnje tudi izrek sodbe pod točki III oblikovalo napačno, saj je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati bruto znesek in po odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožene stranke delno utemeljena, zato je na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo kot izhaja iz točke 1 izreka te sodbe, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijane delu skladno s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, vendar v tako majhnem delu, da je pritožbeno sodišča skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške.