Jedro

Sodišče v konkretni zadevi ugotavlja, da obstaja pravna praznina v zvezi z vrnitvijo takse po 72. členu ZPVPJN, kadar vložnik zahteve za revizijo, ki je predhodno plačal zahtevano takso, zahtevo za revizijo umakne, in to še pred odločitvijo naročnika o zahtevi. Navedena pravna praznina ni neustavna, saj se jo da rešiti in napolniti s pravnimi pravili, ki urejajo podobna družbena razmerja.

Gre za primerljiva pravna položaja obravnavane situacije in zakonsko urejene v drugem odstavku 72. člena ZPVPJN, zato je zaradi bistvenih podobnosti samih situacij treba uporabiti pravilo vračila polovice takse po umiku zahteve za revizijo pred odločitvijo DKOM.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločbe DKOM št. 700-14/2019-3 z dne 20. 12. 2019, št. 700-14/2019-5 z dne 24. 12. 2019 in št. 700-14/2019-7 z dne 30. 1. 2020 se odpravijo in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

**Glede upravnega postopka in bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

1. Tožnica je kot neizbrana ponudnica v postopku javnega naročila za izvedbo GOI del "Blok neprofitnih stanovanj Polje" naročnika Mestne občine Slovenj Gradec 12. 12. 2019 vložila zahtevek za revizijo po Zakonu o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (v nadaljevanju ZPVPJN). Za ta postopek je ob vložitvi zahtevka po 71. členu ZPVPJN plačala takso v višini 25.000,00 EUR. Pred odločitvijo naročnika o njenem zahtevku za revizijo je tožnica navedeni zahtevek 16. 12. 2019 umaknila. Hkrati pa je zaprosila za vračilo že plačane takse po 72. členu ZPVPJN. Naročnik je 18. 12. 2019 sklenil, da se predrevizijski postopek ustavi. Glede zahtevka tožnice na vračilo takse pa je tožnico napotil na DKOM. Ta je njen predlog zavrnila (sicer z dopisom z dne 20. 12. 2019, z dne 24. 12. 2019 in z dne 30. 1. 2020, ki jih sodišče šteje za izpodbijani akt v tej zadevi, več v nadaljevanju). Meni namreč, da v konkretni zadevi ne gre ne za preveč vplačano takso (2. alineja četrtega odstavka 72. člena ZPVPJN), ne za primer, ko bi o umiku odločala DKOM (drugi odstavek 72. člena ZPVPJN).

2. Ker tožnica meni, da je odločitev DKOM (glede na razloge za zavrnitev njenega zahtevka za vračilo takse za revizijo) napačna in je upravičena do vračila takse, je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero je predlagala, naj sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter s sodbo samo odloči o stvari tako, da ugodi zahtevku tožnice za vračilo takse za zahtevek za revizijo, podrejeno pa, naj po odpravi odločbe vrne zadevo DKOM v ponovno odločanje. V tožbi in v vlogah z dne 11. 9. 2020, 10. 11. 2020 ter 11. 1. 2021 uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka s strani toženke. Navaja, da 72. člen ZPVPJN res ne ureja izrecno situacije, ko vlagatelj umakne zahtevek za revizijo, preden naročnik sprejme odločitev o njej in ko naročnik izda sklep o ustavitvi predrevizijskega postopka. Vendar pa, upoštevajoč 18. člen ZPVPJN, ki dopušča umik zahtevka za revizijo kadarkoli med predrevizijskim in revizijskim postopkom, ter naravo takse, gre v tem primeru za klasično pravno praznino, ki jo je treba zapolniti ob uporabi zakonske analogije. Po ustaljeni ustavnosodni presoji morata namreč med višino takse in storitvijo, za katero se taksa zaračunava, obstajati neposredna zveza in razumno razmerje. Taksa, ki ne bi bila odmerjena v takem razmerju s storitvijo, bi lahko pravnim subjektom omejila dostop do pravic; s tem pa bi bilo prekršeno načelo pravne države iz 2. člena Ustave RS (tako v odločbah Ustavnega sodišča št. U-I-287/95 z dne 14. 11. 1996, št. U-I-213/03 z dne 12. 1. 2006, in št. U-I-238/07- 52 z dne 2. 4. 2009). Namen takse je plačilo konkretne storitve in torej v tem, da stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom državnega organa (podobno odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-112/98, št. U-I-213/03 in št. U-I-238/07-52). Določanje višine obvezne dajatve, torej tudi takse za vložitev zahtevka za revizijo, sodi v polje zakonodajalčeve proste presoje. Praviloma je treba upoštevati, da mora med takso in storitvijo, za katero se ta plačuje, obstajati neko razumno razmerje. (Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-112/98 z dne 7. 5. 1998). Stališče DKOM v izpodbijani odločbi2, da tožnica ni upravičena niti do povračila polovice plačane takse, ker je zahtevek za revizijo umaknila nemudoma po vložitvi in preden je o njem odločal naročnik v predrevizijskem postopku, je v nasprotju z opisano ustavnosodno prakso in posledično v neskladju z ustavnopravno varovanim načelom pravne države, vsebovanim v 2. členu Ustave RS. DKOM je v izpodbijani odločbi tako napačno uporabila 72. člen ZPVPJN. Opisano stališče DKOM v izpodbijani odločbi namreč tožnico omejuje v dostopu do svojih pravic, saj jo sili, da zahtevka sploh ne vloži, ali pa, da ga ne umakne, dokler o njem ne odloči naročnik, da si tako zagotovi povračilo vsaj polovice plačane takse. Poleg tega je ob takem stališču toženke taksa plačana za dejanje, odločanje o zahtevku za revizijo, kar sploh ni bilo opravljeno. Med takso in storitvijo, za katero se ta plačuje, je v takem primeru očitno nerazumno razmerje. Tudi, če ima vlagatelj možnost, da kadarkoli umakne zahtevek za revizijo, ga stališče, kot ga je zavzela toženka, pri izbiri trenutka umika omejuje. Če si vlagatelj želi zagotoviti vračilo (vsaj polovične) takse, mora glede na stališče toženke umik vložiti šele, ko je o zahtevku že odločil naročnik in ko je ta ter izbrani ponudnik že obravnaval zahtevek za revizijo. Zakonska analogija je dopustna, če so tipski znaki pravno neurejenega primera tako tesno podobni tipskim znakom urejenega abstraktnega dejanskega stanu, da se z njimi ujemajo v bistvenih lastnostih. Uporabnik zakona mora namreč uporabljati isto merilo za primere, ki imajo iste skupne značilnosti. Ne naročnik ne DKOM o zahtevku tožnice za revizijo nista odločala. Ta bistvena lastnost pravno neposredno neurejenega primera pa se ujema s tipskimi znaki pravno urejenega primera iz prve alineje prvega odstavka 72. člena ZPVPJN, ko ne naročnik ne DKOM o zahtevku nista odločala. Posledično je tudi v konkretnem primeru tožnica upravičena do vračila plačane takse; dejanje, za katerega je bila plačana, namreč tako kot v primeru iz prve alineje prvega odstavka 72. člena ZPVPJN sploh ni bilo opravljeno. Bistveno enake lastnosti so podane tudi med konkretnim primerom zahtevka za vračila takse in pravno urejenim primerom v drugem odstavku 72. člena ZPVPJN. V konkretnem primeru je tožnica: 1. vložila zahtevek za revizijo, o katerem naj odloči naročnik oz. DKOM; 2. še pred odločitvijo o njem je tožnica svoj zahtevek umaknila in o njem DKOM ni odločala. Ena od razlagalnih metod je tudi t.i. metoda argumentum a fortiori, s katero se ugotavlja, da določena pravna posledica velja tem bolj v primeru, ki ima še v večjem obsegu lastnosti, ki so pogoj za pravno posledico, kakor neposredno pravno/normativno urejeni primer. Skladno s tem argumentom velja vračilo (vsaj polovice) plačane takse za zahtevek za revizijo še toliko bolj v konkretnem primeru, ko je tožnica zahtevek za revizijo umaknila nemudoma po vložitvi, kot v zakonsko urejenem primeru v drugem odstavku 72. člena ZPVPJN, ko je o zahtevku za revizijo že odločal naročnik. Z drugimi besedami: če bi tožnici pripadlo vračilo polovice plačane takse, ko bi naročnik že odločal o njenem zahtevku za revizijo in tega zavrnil, tožnici še toliko bolj pripada vračilo, ko ne naročnik ne DKOM o zahtevku sploh nista odločala. Toženka je napačno spregledala pravno praznino ter obveznost razlage te preko zakonske analogije in metod razlage ter posledično napačno uporabila 72. člen ZPVPJN in napačno zavrnila zahtevek tožnice za vračilo takse. Tako pri pravno urejeni kot pravno neurejeni situaciji gre za primer, ko organu, ki mu je bila plačana odmena za delo, tega ni bilo treba opraviti (zaradi umika), zato je bil plačnik upravičen do vračila vplačanega denarja. Ker gre v bistvu za enaki situaciji, ju je treba enako obravnavati. Toženka se v izpodbijani odločbi do navedb tožnice glede pravne praznine in pravilne razlage ter uporabe 72. člena ZPVPJN sploh ni opredelila. Tožnici tako ni bila dana možnost, da se seznani z razlogi za neupoštevanje teh navedb. Izpodbijane odločbe se tako v tem delu sploh ne da preizkusiti in je kršena tudi pravica tožnice do izjave, zaradi česar je podan tudi tožbeni razlog po 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v povezavi s 3. in 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnica pa sicer meni, da je pristojno sodišče za odločanje v zadevi naslovno sodišče. 3. V odgovoru na tožbo in v vlogah z dne 5. 10. 2020, 6. 10. 2020, 23. 11. 2020 in 26. 1. 2021 toženka navaja, da vsebinsko tožnica izpodbija le akt z dne 20. 12. 2019, zato tožba z dne 3. 3. 2020 ni bila vložena pravočasno. Z drugima dvema dopisoma ni dopolnjevala prvega dopisa, temveč je pojasnjevala, da je o zadevi že odločila. Meni tudi, da je upravni spor subsidiarni postopek in ne primarni sodni postopek za uveljavljanje navedene takse, pristojno bi bilo pravdno sodišče, zato bi bilo tožbo treba zavreči. Navaja, da je iz zakonodajnega gradiva3 razvidno, da je zakon nameraval urediti le določene položaje. Vračilo polovice takse je mogoče šele zaradi Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPVPJN, ki je začel veljati 10. 8. 2013 (ZPVPJN-A).4 Položaj, v katerem se je znašla tožnica zaradi umika zahtevka za revizijo, ni položaj, ki ga ureja drugi odstavek 72. člena ZPVPJN in ga pojasnjuje zakonodajno gradivo.5 Vendar je tožnica zatrjevala obstoj pravne praznine, čemur pa glede na zakonodajno gradivo ni mogoče pritrditi. Pravne praznine glede na voljo zakonodajalca namreč ni. Tožena stranka je ravnala v skladu z ureditvijo iz drugega odstavka 72. člena ZPVPJN in namenom zakonodajalca. Dodaja še, da ni povezave med umikom zahteve in vračilom takse. Vlagatelj po ZPVPJN se samostojno odloči, ali bo zahtevek za revizijo sploh vložil ali ne, vlagatelj po ZPVPJN pa lahko kadar koli med predrevizijskim in revizijskim postopkom umakne zahtevek za revizijo (prvi odstavek 18. člena ZPVPJN), pri čemer je možnost umika zahtevka za revizijo neodvisna od ureditve vračila (polovice) takse. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže zaradi nepristojnosti oz. nepravočasne vložitve, podrejeno pa naj jo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša tudi stroške postopka.

**O pristojnosti upravnega sodišča za odločanje v predmetni zadevi**

4. Stranki se nista strinjali glede tega, ali obstaja sodno varstvo v obliki upravnega spora zoper odločitev DKOM glede ne/vrnitve takse za vložitev zahtevka za revizijo po ZPVPJN.

5. Odgovor na to vprašanje je podalo že Vrhovno sodišče, ki ugotavlja, da vprašanje taks po ZPVPJN ne sodi na področje javnega naročanja po pravu Evropske unije, temveč na področje stroškov postopka, ki je v pristojnosti držav članic. DKOM o vračilu takse v skladu s 72. členom ZPVPJN tako odloča samostojno. Glede na pravno naravo te odločitve pa mora biti zoper to odločitev zagotovljeno sodno varstvo. Ker ZPVPJN ne vsebuje določb o sodnem varstvu zoper to odločitev, je zaradi pravne narave te odločitve treba upoštevati prvi odstavek 157. člena Ustave RS, ki določa, da o zakonitostih takih aktov odloča v upravnem sporu pristojno sodišče. Skladno s tem pa je to odločitev mogoče opredeliti tudi kot drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Ker po navedenem odločitev o pravici do vračila plačane takse za postopek po ZPVPJN pomeni odločitev z upravnim aktom v smislu 2. člena ZUS-1, je po stališču Vrhovnega sodišča, ki mu sledi tudi naslovno sodišče, pristojno za odločanje glede pravice do vračila plačane takse po ZPVPJN Upravno sodišče RS.6 Zato sodišče tožbe zaradi navedenega tožbe ni zavrglo.

**O pravočasnosti vložene tožbe v upravnem sporu**

6. Z dopisi z dne 20. 12. 2019, z dne 24. 12. 2019 in z dne 30. 1. 2020 je toženka zavrnila zahtevo tožnice po vrnitvi plačane takse za vloženo zahtevo za revizijo. Sodišče navedene dopise šteje za izpodbijani akt v tej zadevi, saj jih je izdala DKOM kot organ pri odločanju o vrnitvi sicer obvezne javnopravne dajatve tožnice - plačane takse za vložitev tožničine zahteve za revizijo po ZPVPJN, zato vsi predstavljajo tako javnopravni kot enostranski in oblastveni posamični akt po 2. členu ZUS-1. Sodišče pa je v korist tožnice upoštevalo vse tri dopise kot izpodbijani akt, saj se namreč vsi nanašajo na isto zadevo - vrnitev zahtevane plačane takse tožnice za vložitev zadevnega zahtevka za revizijo, toženka je po vlogi in ugovoru tožnice zoper dopis izdala še nova dopisa, v katerih se je opredeljevala do tožničinih navedb.

7. Tožnica sicer meni, da ji rok za vložitev tožbe teče od zadnjega dopisa. Sodišče skladno s šestim odstavkom 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) njenemu stališču pritrjuje. V nobenem od teh treh dopisov namreč toženka ni opredelila roka za vložitev upravnega spora. Odsotnost pravnega pouka (že v prvem dopisu) zato skladno s petim odstavkom 215. člena ZUP ne more iti v škodo tožnici, tako da bi sodišče štelo, da s tem, ko ni vložila upravnega spora že zoper prvi dopis, da bi zamudila 30 dnevni rok za vložitev upravnega spora. Smiselno bi tožnica namreč po šestem odstavku 215. člena ZUP od toženke tudi po tretjem dopisu lahko zahtevala dopolnitev dopisa s pravnim poukom, šele od vročitve dopolnjenega akta (dopisa) pa bi ji začel teči rok za vložitev upravnega spora. Tožnica toženke sicer ni pozivala dopolnitev akta s pravnim poukom, je pa v 30 dneh od dneva prejema tretjega dopisa vložila upravni akt. Sodišče zato šteje, da je tožnica vložila konkretno tožbo zoper izpodbijani akt (vse tri dopise toženke) pravočasno.

**O odločanju na seji**

8. V postopku sta obe stranki na poziv sodišča izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. Tako je sodišče v sporu odločilo na seji, in sicer na podlagi pisnih vlog strank in njunih pisnih dokazih (prvi odstavek 279.a člena ZPP).

**K I. točki izreka**

9. Tožba je utemeljena.

10. Prvi odstavek 72. člena ZPVPJN določa, da je vlagatelj upravičen do vračila celotne takse, če ne vloži zahtevka za revizijo, čeprav je plačal takso za predrevizijski in revizijski postopek (prva alineja), ali če se zahtevek za revizijo nanaša na postopek, ki nima narave postopka oddaje javnega naročila (druga alineja). V drugem odstavku pa 72. člen ZPVPJN ureja vračilo polovice plačane takse, do katerega je vlagatelj upravičen, če zahtevek za revizijo umakne po prejemu naročnikove odločitve, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za revizijo, in preden sprejme DKOM odločitev iz prvega odstavka 39. člena ZPVPJN. Navedeni člen pa vračila takse v primeru, ko vlagatelj umakne zahtevek za revizijo, preden naročnik sprejme odločitev iz tretjega ali četrtega odstavka 26. člena ali iz prvega odstavka 28. člena ZPVPJN in ko naročnik izda sklep o ustavitvi predrevizijskega postopka, izrecno ne ureja.

11. Med strankama ni sporno, da je tožnica plačala takso v višini 25.000,00 EUR in vložila zahtevek za revizijo, ki se nanaša na postopek, ki ima naravo postopka oddaje javnega naročila, ter da je pred odločitvijo naročnika o njenem zahtevku za revizijo tožnica navedeni zahtevek 16. 12. 2019 umaknila. Spora med njima tudi ni o tem, da navedene situacije 72. člen ZPVPJN ne ureja.

12. Med strankama pa je spor, ali glede konkretne situacije obstaja v zvezi z 72. členom ZPVPJN pravna praznina, glede katere bi bilo treba uporabiti analogijo v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka oz. z drugim odstavkom 72. člen ZPVPJN, kot sicer zatrjuje tožnica.

13. Vrhovno sodišče je tudi v upravnih zadevah, predvsem v davčnih zadevah (glede predvidene možnosti vračila plačanega davka), ki so tudi po svojem predmetu podobne obravnavani zadevi vrnitve takse kot obvezne javnopravne dajatve v postopkih javnega naročanja, ugotovilo, da analogija načeloma ni prepovedana7. Tudi teorija dopušča analogijo in favorem, torej kadar je ta v korist (davčnim) zavezancem. Da sodišče lahko uporabi analogijo, mora najprej ugotoviti obstoj pravne praznine v predpisu. Ta je podana, ko za pravno relevanten življenjski primer ni mogoče najti zakonsko vnaprej predvidenega pravnega pravila. Gre torej za primer, ko zakonodajalec določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ni uredil.8 Obstoj pravnih praznin v pravnem redu sam po sebi ni v neskladju z Ustavo. V primerih pravne neurejenosti je naloga sodišča, da z metodami razlage najde ustrezno pravno pravilo za rešitev konkretnega spora. Sodišče mora torej odgovoriti na vprašanje, ali je mogoče pravno neurejen življenjski primer rešiti s pravnimi pravili, ki urejajo podobna družbena razmerja (zakonska oz. pravna analogija oz. sklepanje po podobnosti). Uveljavljene metode zapolnjevanja pravnih praznin v izhodišču temeljijo na načelu enakosti, po katerem je treba na primere, ki so v pravno bistvenih prvinah enaki, navezovati enake pravne posledice; primere, ki so v bistvenih pravnih prvinah različni, pa je treba nasprotno, ustrezno drugače obravnavati. S takšnim načinom zapolnjevanja pravnih praznin je zadoščeno tudi argumentu notranje povezanosti in celovitosti pravnega reda (argumentum a coherentia), ki je sestavni del načela pravne države (2. člen Ustave RS).9 Za neustavno pravno praznino gre šele, če sodišče z ustaljenimi metodami razlage ne more zapolniti pravne praznine, obstajajo pa ustavnopravni razlogi, zaradi katerih bi moral zakonodajalec sprejeti zakonsko ureditev, ki bi izrecno uredila tudi ta življenjski primer. V takem primeru mora sodišče na podlagi 156. člena Ustave RS prekiniti postopek in začeti postopek za oceno ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem.10 Vrhovno sodišče še v obravnavani reviziji meni, da bi moral zakon predvideti možnost vračila plačanega davka, saj je v nasprotnem primeru država, kot ena od strank davčnega javnopravnega razmerja, neupravičeno obogatena na račun druge stranke, tj. davčnega zavezanca.

14. Sodišče v konkretni zadevi ugotavlja, da obstaja pravna praznina v zvezi z vrnitvijo takse po 72. členu ZPVPJN, kadar vložnik zahteve za revizijo (ki se nanaša na postopek, ki ima naravo postopka oddaje javnega naročila), ki je predhodno plačal zahtevano takso, zahtevo za revizijo umakne, in to še pred odločitvijo naročnika o zahtevi. Navedena določba ZPVPJN namreč opisane situacije ni uredila. Sodišče meni, da bi brez ureditve opisane situacije država kot ena od strank navedenega javnopravnega razmerja po umiku zahteve za revizijo pred odločitvijo o njej bila neupravičeno obogatena na račun druge stranke, tj. vložnika zahteve za revizijo (in plačnika takse). Vendar pa sodišče tudi meni, da navedena pravna praznina ni neustavna, saj se jo da rešiti in napolniti s pravnimi pravili, ki urejajo podobna družbena razmerja. Sodišče namreč ugotavlja, da bi bilo v nasprotju z načelom enakosti in načelom pravne države, da bi ob podanih okoliščinah situacije iz drugega odstavka 72. člena ZPVPJN vložnik zahteve za revizijo dobil nazaj pol plačane takse, če bi umaknil zahtevo za revizijo po odločitvi naročnika (in pred odločitvijo DKOM), vložnik, ki pa zahtevo za revizijo umakne celo pred odločitvijo naročnika o zahtevi (in pred odločitvijo DKOM), pa sploh ne dobi vrnjene takse, ker tega zakon ne ureja.

15. Ker sta v bistvenih pravnih prvinah situaciji enaki - tako zakonsko urejena v drugem odstavku 72. člena ZPVPJN kot iz konkretne zadeve, ju je treba po mnenju sodišča tudi obravnavati enako, še posebej, ker bi bila ureditev obravnavane situacije v skladu z drugim odstavkom 72. člena ZPVPJN tudi v korist vložnika zahteve. V obeh je namreč vložnik plačal takso za vložitev zahteve za revizijo po ZPVPJN, v obeh vložil zahtevo za revizijo po ZPVPJN in jo v obeh umaknil pred odločitvijo DKOM (pri čemer je v zakonsko urejeni situaciji umik podal celo po tem, ko je naročnik že o njegovi zahtevi odločil; tu sodišče kot primerno razlagalno metodo upošteva tudi argumentum a fortiori11). Skladno s tem argumentom velja vračilo polovice plačane takse za zahtevek za revizijo še toliko bolj v konkretni obravnavani situaciji, ko je tožnica zahtevek za revizijo umaknila po vložitvi, še pred odločitvijo naročnika; v zakonsko urejeni situaciji iz drugega odstavka 72. člena ZPVPJN pa je namreč pred umikom zahtevka o reviziji o njem že odločal naročnik.

16. Če se torej tudi konkretno obravnavano situacijo razlaga z analogijo po primerljivem druge odstavku 72. člena ZPVPJN in se šteje, da je treba tudi v takem primeru vrniti vložniku zahteve za revizijo polovico takse, se s tem upošteva tudi opisano stališče Ustavnega sodišča, da mora med takso in storitvijo, za katero se ta plačuje, obstajati neko razumno razmerje. Če je zakonodajalec ocenil, da je to razmerje vzpostavljeno v situaciji drugega odstavka 72. člena ZPVPJN, ko je naročnik o zahtevi že odločil pred umikom zahteve vložnika (in vložnik dobi nazaj pol plačane takse), potem mora takšno razumno razmerje veljati tudi, kadar vložnik umakne zahtevo, še preden o njej naročnik sploh odloči. 17. Sodišče pa ocenjuje, da v konkretni obravnavani zadevi ni podane enake situacije, kot je urejena v prvi alineji prvega odstavka 72. člena ZPVPJN. V bistvenih pravnih prvinah sta z obravnavano situaciji različni, zato ju je treba tudi ustrezno drugače obravnavati. V zakonsko urejeni situaciji sicer plačnik takse za (pred)revizijski postopek sploh ne vloži zahtevka za revizijo, zato dobi nazaj celotno takso. V obravnavani zadevi pa je po plačilu takse tožnica tudi vložila zahtevek za revizijo, kar je po oceni sodišča bistvena razlikovalna okoliščina - za organ v primeru vložitve zahtevka za revizijo namreč že nastanejo stroški, saj organ po njegovi vložitvi začne z njegovim obravnavanjem (četudi še ne odloči o njem do podaje umika).

18. Smiselno v konkretni zadevi po oceni sodišča v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 72. člena ZPVPJN tudi ni moč uporabiti instituta umika tožbe po četrtem odstavku 188. člena ZPP. ZPP se sicer uporablja po ZPVPJN subsidiarno, glede vprašanj, ki jih ta zakon ne ureja (13. člen ZPVPJN). ZPVPJN namreč ne določa, da se za zahtevek za revizijo šteje, da sploh ni bil vložen, če je bil umaknjen. ZPVPJN celo predpisuje določene pravne učinke vloženemu, a nato umaknjenemu zahtevku za revizijo (tako prvi odstavek 16. člena ZPVPJN). Vsebina morebiti ponovno vloženega zahtevka za revizijo je tako podvržena omejitvi iz prvega odstavka 16. člena ZPVPJN. S tem že zato ne pride v poštev uporaba četrtega odstavka 188. člena ZPP v zvezi s 13. členom ZPVPJN in s tem tudi ne analogna uporaba prve alineje prvega odstavka 72. člena ZPVPJN v primerljivih primerih z obravnavano situacijo, ko torej ne moremo šteti, kot da ob umiku zahtevka za revizijo ta ni bil nikoli vložen (in zato tudi ne more veljati, da naj bi se v obravnavani zadevi posledično po analogiji s 1. alinejo prvega odstavka 72. člena ZPVPJN vrnila vložniku zahtevka celotna taksa ob umiku zahtevka).

19. Po navedenem gre - do izrecne ureditve tega vprašanja v zakonu - za obstoj pravne praznine v 72. členu ZPVPJN, kadar vložnik zahtevka za revizijo tega umakne po plačilu takse in še preden o njem odloči naročnik (in DKOM). Gre pa za primerljiva pravna položaja obravnavane situacije in zakonsko urejene v drugem odstavku 72. člena ZPVPJN. V obeh primerih je zaradi bistvenih podobnosti samih situacij treba uporabiti pravilo vračila polovice takse po umiku zahteve za revizijo pred odločitvijo DKOM. To pomeni, da izpodbijani akt temelji na zmotni razlagi, da tožnica ni upravičena do vračila polovice takse, ker za to ni podlage v 72. členu ZPVPJN. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt (vse tri dopise) odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo organu v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo moral upoštevati pravna stališča iz te sodbe.

20. V tej zadevi sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagala tožnica, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1: tožnica težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretnega primera pa tudi ne zahteva odločanja sodišča. Sodišče še dodaja, da iz 2. člena ZUS-1 sledi, da odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni spor torej pomeni sodni nadzor nad akti navedenih organov, ne pa prevzemanja njihovih funkcij. Sodno odločanje o pravici lahko nadomesti upravno odločanje le v primerih, ko bi drugačen način odločanja pomenil nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva.

**K II. točki izreka**

21. Tožnica je v zadevi zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tudi odločilo, da mora toženka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je sodišče tožnici prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR, kar z 22 % DDV znaša skupaj 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnica pa je v postopku imela pooblaščenca - odvetniško družbo.

22. Prisojeni znesek stroškov mora tožnici povrniti toženka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Tožnica sicer šteje kot celoto vse tri dopise, saj meni, da je toženka šele z zadnjim odgovorila na njene ugovore in šele od zadnjega po njenem teče rok za vložitev tožbe. 2 Predlog ZPVPJN št. 00712-8/2011/20 z dne 14. 3. 2011, EPA: 1635-V, EVA: 2010-1611-0100. 3 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPVPJN št. 00712-31/2013/6 z dne 26. 3. 2013, EPA: 1302 - VI, EVA: 2013-1611-0021. 4 Komentar k 12. členu predloga ZPVPJN-A: "Glede na samodejno nadaljevanje revizijskega postopka po naročnikovi zavrnitvi zahtevka za revizijo se s tem členom ureja možnost vračila polovice takse za predrevizijski in revizijski postopek v primeru, ko vlagatelj svoj zahtevek za revizijo umakne pred odločitvijo Državne revizijske komisije. Vlagatelj lahko pri Državni revizijski komisiji zahteva vračilo polovico plačane takse v roku treh delovnih dni od prejema naročnikove odločitve o zavrnitvi zahtevka za revizijo." 5 Tako sklep Vrhovnega sodišča I Up 216/2021 z dne 23. 2. 2022, točke 11, 18 - 20 in 26 obrazložitve. 6 Tako sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 1/2021 z dne 29. 9. 2021. 7 _Ibidem_, 10. točka obrazložitve. 8 _Ibidem_, 11. točka obrazložitve. 9 _Ibidem_, 12. točka obrazložitve. 10 S tem argumentom se ugotavlja, da določena pravna posledica velja tem bolj, kadar ima še v večjem obsegu lastnosti, ki so pogoj za pravno posledico, kakor neposredno normativno urejena situacija.