Jedro

Tožnica z ustnim povpraševanjem po prostih delovnih mestih na enem sodišču v času, ko to sodišče ni imelo odprtega nobenega javnega razpisa za zasedbo primernega delovnega mesta ter ob dejstvu, da je tožnica na predmetnem sodišču ustno povpraševala o prostem delovnem mestu le prva dva meseca v tri letnem obdobju po opravljenem PDI, ni mogoče šteti, da je s tem na primeren način izrazila voljo skleniti delovno razmerje v organih iz 11.a člena ZPDI. Sodišče je pri tem upoštevalo tudi dejstvo, da je bilo v relevantnem obdobju več razpisanih delovnih mest, čemur tožnica ne oporeka, vendar se ni na nobenega prijavila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi z 19.b členom Zakona o pravniškem državnem izpitu (Ur. l. št. 83/03-upb1, 111/07, ZPDI) odločila, da se vloga tožnice za oprostitev plačila stroškov opravljanja pravniškega državnega izpita, določenih v odločbi št. 604-86/2011/5 z dne 18. 2. 2011, zavrne (1. točka izreka), da mora tožnica prejeti račun št. 203010-14-00309 z dne 22. 9. 2014 v višini 588,00 EUR poravnati v 15 dneh od prejema te odločbe (2. točka izreka) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka). V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica 7. 3. 2011 in 8. 3. 2011 opravljala pisni del pravniškega državnega izpita in nato 6. 4. 2011 uspešno opravila še ustni del pravniškega državnega izpita. Z odločbo št. 604-86/2011/5 z dne 18. 2. 2011, s katero je bil tožnici dovoljen pristop k opravljanju pravniškega državnega izpita, so ji bili v 4. točki izreka odločbe odmerjeni stroški izpita v višini 588,00 EUR. Po poteku triletnega roka od opravljenega pravniškega državnega izpita je bil tožnici poslan račun za plačilo stroškov izpita skupaj s pojasnilom, da so vrnitve stroškov opravičeni posamezniki, ki Ministrstvu za pravosodje v 60 dneh po izstavitvi računa izkažejo, da so izpolnili obveznost iz drugega odstavka 19.b člena ZPDI. Ministrstvo za pravosodje je dne 18. 11. 2014 prejelo vlogo tožnice za oprostitev plačila stroškov opravljanja pravniškega državnega izpita. V vlogi navaja, da se je na Okrožnem sodišču v Krškem, kjer je opravljala pripravništvo kot volonterska pripravnica, po opravljenem pravniškem državnem izpitu osebno pozanimala za možnost zaposlitve, vendar med aprilom in majem 2011 ni bilo razpisanega prostega delovnega mesta, na katerega bi se lahko prijavila. Vlogi je priložila dopis Okrožnega sodišča v Krškem z dne 6. 11. 2014, ki to potrjuje. V obrazložitvi organ citira določbe 19. b člena ZPDI in 29. člena Pravilnika o programu sodniškega pripravništva in pravniškem izpitu (Pravilnik). Pojasnjuje, da ima posameznik, ki je dolžan vrniti stroške izpita na voljo 3 letno obdobje, v katerem se lahko aktivno zavzema za zaposlitev v določenih organih, svojo zavzetost za zaposlitev v teh organih pa izkaže s prijavami na javne natečaje za razpisana prosta delovna mesta, ki jih objavijo organi iz 11.a člena ZPDI, oziroma s sklepi o (ne)izbiri. Za oprostitev plačila stroškov opravljanja pravniškega državnega izpita samo zanimanje za prosta delovna mesta ne zadostuje, ampak se je v postopkih javnih natečajev treba na prosta delovna mesta tudi uradno prijaviti. V spornem triletnem obdobju od opravljenega pravniškega državnega izpita je bilo, kljub zmanjšanju zaposlovanja v pravosodnih organih, razpisanih kar nekaj prostih delovnih mest v organih iz 11.a člena ZPDI (npr. Okrožnem sodišču v Krškem: javni natečaj za prosto uradniško delovno mesto Višji pravosodni svetovalec (PDI) - strokovni sodelavec za nedoločen čas na Okrajnem sodišču v Brežicah, ki je organizacijska enota Okrožnega sodišča v Krškem, objavljen 19. 9. 2011 (št. objave GG79467); javni natečaj za prosto uradniško delovno mesto Višji pravosodni svetovalec (PDI) -strokovni sodelavec na Okrajnem sodišču v Krškem, ki je organizacijska enota Okrožnega sodišča v Krškem, objavljen 27. 12. 2012, javni natečaj za prosto uradniško delovno mesto Višji pravosodni svetovalec (PDI) - strokovni sodelavec za nedoločen čas na Okrožnem sodišču v Krškem, objavljen 1. 3. 2013 (št. objave GV54497)). Iz navedenega je organ zaključil, da tožnica ni izkazala izpolnitve obveznosti iz 19.b člena ZPDI, zato ni podana podlaga za oprostitev plačila stroškov.

2. Tožnica vlaga tožbo, ker meni, da je ministrstvo v postopku zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in so dejanske okoliščine v nasprotju s podatki v spisu, da je napačno uporabilo materialno pravo ter iz ugotovljenih dejstev napravilo napačni sklep o dejanskem stanju. Sodišču predlaga, da po opravljeni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži, da ji plača stroške upravnega spora v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V tožbi navaja, da je v vlogi za oprostitev plačila stroškov pravniškega državnega izpita navedla, da je izkazala voljo se zaposliti v mesecu aprilu in maju 2011, ko se je pri Okrožnem sodišču v Krškem pozanimala ali je kakšno prosto delovno mesto v okrožju Okrožnega sodišča v Krškem. Odgovor je bil negativen. V tistem času ni bilo prostega delovnega mesta, kar je ugotovila tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tožnica je to naredila zaradi tega, ker je imela v svoji sedanji službi 3 mesečno poskusno delo od 7. 4. 2011 do 6. 7. 2011 in takrat še ni vedela ali jo bo njen delodajalec vzel v službo za nedoločen čas. Tožnica se je morala preživljati in ko je uspešno zaključila poskusno delo, tudi naprej ni več iskala zaposlitve. Tako je tožnica izkazala voljo, da bi se zaposlila, vendar je v vmesnem času pridobila službo za nedoločen čas. Meni, da tožena stranka preozko razlaga, da bi morala tožnica svojo voljo izkazati s sklepom o ne izbiri na prosto delovno mesto. Tožnica je izkazala voljo, kar je tudi potrdilo Okrožno sodišče v Krškem z dopisom z dne 6. 11. 2014. Tožnica pa ne mora biti kriva, če v tistem času ni bilo prostega delovnega mesta in ji zato tožena stranka ne bi smela naprtiti stroške državnega pravniškega izpita. Dodaja, da je opravila volontersko pripravništvo 9 mesecev za kar ni dobila nobenega plačila. V devetih mesecih je opravila za toženo stranko več kot pa sedaj znašajo stroški državnega pravniškega izpita, zato meni, da bi se lahko že iz tega naslova terjatvi pobotali.

3. V odgovoru na tožbo tožena navaja, da so pravila postopka izbire v pravosodnih organih natančno določena in zaposlitev zgolj na podlagi ustnega povpraševanja po prostih delovnih mestih ni možna. O tem, da se bo tožeča stranka morala zavzemati za zaposlitev v organih iz 11. a člena ZPDI, če bo želela biti oproščena plačila stroškov opravljanja pravniškega državnega izpita, ki jih je zanjo založilo ministrstvo, je bila seznanjena že z odločbo, s katero ji je bil dovoljen pristop k pravniškemu državnemu izpitu. Zato se od posameznika pričakuje določeno aktivno ravnanje v smeri pridobitve zaposlitve. Tožeča stranka se je, povsem legitimno, odločila za delo v gospodarski družbi, posledično pa mora povrniti stroške izpita, ki ga je opravila. Oprostitev stroškov izpita je namenjena spodbujanju kandidatov za zaposlitev v pravosodju, zato ministrstvo oprosti plačila izpita le tiste posameznike, ki se po opravljenem izpitu dejansko zaposlijo v pravosodnih organih ali vsaj izkažejo resen namen in željo zaposliti se v pravosodju, pa jim to kljub njihovi zavzetosti ne uspe. Tožena stranka še dodaja, da oblika, v kateri je bilo opravljeno pripravništvo, v zvezi s plačilom stroškov pravniškega državnega izpita ni bistvena. Zakon o pravniškem državnem izpitu ločeno obravnava obveznost zaposlitve za sodniške pripravnike in obveznost plačila samega izpita (11. a člen ZPDI). Ločeno pa je urejeno plačilo stroškov pravniškega državnega izpita; stroški izpita nastanejo s pripravo in izvedbo izpita. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

4. Tožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnice za oprostitev plačila stroškov opravljanja pravniškega državnega izpita, določenih v odločbi št. 604-86/2011/5 z dne 18. 2. 2011 in odločila, da mora tožnica prejeti račun št. 203010-14-00309 z dne 22. 9. 2014 v višini 588,00 EUR poravnati v 15 dneh od prejema predmetne odločbe. V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da je bil tožnici dovoljen pristop k opravljanju pravniškega državnega izpita z odločbo št. 604-86/2011/5 z dne 18. 2. 2011 in da so ji bili v 4. točki izreka te odločbe odmerjeni tudi stroški izpita v višini 588,00 EUR. Hkrati je bilo v isti točki izreka tožnici pojasnjeno, da stroške izpita krije kandidat, da pa stroške izpita za kandidata založi ministrstvo, pristojno za pravosodje ter da je posameznik, ki v treh letih po opravljenem izpitu po svoji volji ne sklene delovnega razmerja v organih iz prvega odstavka 11. a člena ZPDI, dolžan vrniti stroške izpita, ki jih je predhodno založilo ministrstvo. Predmetno besedilo 4. točke izreka odločbe z dne 18. 2. 2011 je povzetek takrat veljavnega prvega in drugega odstavka 19.b člena ZPDI. Med strankama tudi ni sporno, da je tožnica aprila in maja 2011 na Okrožnem sodišču v Krškem ustno spraševala za zaposlitev, vendar takrat na navedem sodišču ni bilo nobenega razpisanega primernega prostega delovnega mesta. Niti ni sporno, da v preostalem delu triletnega obdobja tožnica ni poskušala najti zaposlitve pri organu iz 11. a člena ZPDI.

6. Med strankama pa ostaja sporno vprašanje, ali je tožnica s tem, ko je aprila in maja 2011 pri Okrožnem sodišču v Krškem (le) spraševala za zaposlitev, izkazala, da ni po svoji volji ne sklenila delovnega razmerja v organu iz prvega odstavka 11.a člena ZPDI in je posledično izpolnila obveznost ugotovljeno s 4. točko izreka odločbe št. 604-86/2011/5 z dne 18. 2. 2011 in ji iz tega razloga ni treba vrniti s strani ministrstva založenih stroškov opravljanja pravniškega državnega izpita (PDI).

7. Glede navedenega sodišče meni, da je zakonsko določbo 19.b člena ZPDI, ki je veljal v času izdaje odločbe št. 604-86/2011/5 z dne 18. 2. 2011, s katero se je tožnici dovolil pristop k PDI in s katero so bili odmerjeni stroški PDI, in ki se v konkretnem primeru uporablja na podlagi prehodne določbe 234. člena ZUJF, treba razlagati na način, da besedna zveza „po svoji volji“ predpostavlja, da oseba svojo voljo izrazi na določen primeren način. To pomeni, da zakon od osebe terja določeno stopnjo in na temelju zakona aktivnega delovanja v smeri iskanja/sklenitve delovnega razmerja v organih iz 11.a člena ZPDI. Kot primerno izraženo voljo za sklenitev delovnega razmerja v teh organih je mogoče šteti le prijavo na dejanski obstoječi razpis prostega delovnega mesta in posledično izdan sklep o (ne)izbiri na razpisano delovno mesto, če je bilo prosto mesto razpisano. Po mnenju sodišča pomeni dejanska prijava na razpis tako stopnjo primernega aktivnega ravnanja osebe, da se zadosti standardu na primeren način izkazane volje skleniti delovno razmerje v organu, ki je določen v drugem odstavku 19.b člena ZPDI. Nenazadnje tudi iz Predloga ZPDI-D (Poročevalec z dne 7. 6. 2007) izhaja, da je zakonodajalec želel z oprostitvijo plačila stroškov opravljanja PDI stimulirati zaposlovanje univerzitetnih diplomiranih pravnikov z opravljenim PDI v pravosodnih organih, kjer je taka usposobljenost nujna. V konkretnem primeru sodišče tako ugotavlja, da tožnica z ustnim povpraševanjem po prostih delovnih mestih na enem sodišču v času, ko to sodišče ni imelo odprtega nobenega javnega razpisa za zasedbo primernega delovnega mesta ter ob dejstvu, da je tožnica na predmetnem sodišču ustno povpraševala o prostem delovnem mestu le prva dva meseca v tri letnem obdobju po opravljenem PDI, pa ni mogoče šteti, da je s tem na primeren način izrazila voljo skleniti delovno razmerje v organih iz 11.a člena ZPDI. Upoštevajoč dejstvo, da je bilo v relevantnem obdobju več razpisanih delovnih mest, čemur tožnica ne oporeka, vendar se ni na nobenega prijavila.

8. Hkrati v zvezi z ugovorom pobota stroškov opravljanja državnega pravniškega izpita z „plačilom“ za opravljeno 9 mesečno tožničino volontersko pripravništvo (za katerega ni dobila nobenega plačila), sodišče pripominja, da gre za tožbeno novoto, ki je sodišče pri odločanju ne more upoštevati, saj tožeča stranka ni obrazložila, zakaj teh dejstev in dokazov ni mogla navesti že v upravnem postopku (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Je pa pomembno, da je takrat veljavni ZPDI omogočal opravljanje PDI tudi osebam, ki niso opravljale pripravništvo po ZPDI, temveč so ga opravljale na druge v zakonu določene načine (19.a člen ZPDI). Odločitev, na kakšen način pridobiti pravico opravljati PDI, je torej bila na strani vsakega posameznika. Če se je nekdo odločil opravljati volontersko pripravništvo, je to posledica njegove odločitve.

9. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 in tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. V upravnem sporu je sodišče, kljub drugačnemu predlogu tožeče stranke, odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo upravnega akta med strankama dejansko ni sporno. Dokazi, pomembni za odločitev, so bili namreč izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku.

K II. točki izreka:

10. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže ali zavrne ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.