Jedro

V času, ko je bila toženi stranki odobrena specializacija, ZZdrS ni določal obveznosti povrnitve stroškov specializacije za primer zavrnitve zaposlitve v regijo, za katero je bila specializacija odobrena. Med trajanjem toženkine specializacije je bil zakon spremenjen tako, da je za takšne situacije uzakonil dolžnost povrnitve stroškov specializacije. Bistvo spora v konkretni zadevi torej je, ali naj sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka odloči na podlagi določil zakona, kot so veljale v trenutku, ko je bila toženi stranki specializacija odobrena, ali na podlagi določil zakona, ki je bil medtem, ko je opravljala specializacijo spremenjen.

Specializant, ki se je specializiral za potrebe javnega zdravstva, je pridobil pravico, da se stroški plačujejo iz javnih sredstev na podlagi zakona, ko mu je zbornica specializacijo odobrila. Zato je tožena stranka s trenutkom odobritve specializacije pridobila tudi pravico do „brezplačne“ specializacije. Z odločbo zbornice je bila toženi stranki priznana pravica do plačila stroškov specializacije za celoten čas trajanja specializacije, zato bi bilo z uporabo novele ZZdrS - D, ki je nastopila kasneje, poseženo v načelo zaupanja v pravo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki 439,02 EUR stroškov za odgovor na pritožbo, od izteka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 9.126,61 EUR s pripadki in tožeči stranki naložilo, da toženi povrne stroške pravdnega postopka v znesku 652,57 EUR

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. Iz obrazložitve sledi, da je zaključek sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za retroaktivno učinkovanje zakonske norme, napačen. V konkretnem primeru je zakonska norma posegla v pravno razmerje, ki je bilo v teku in še ni bilo zaključeno, zato bi sodišče to pravno vprašanje moralo obravnavati kot nepravo retroaktivnost, ki je načeloma dopustna, ker zakonodajalec pravnega položaja subjekta ne poslabša brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Tožena stranka je dolžna povrniti del stroškov, ki so nastali v zvezi z njeno specializacijo po uveljavitvi novele D, čeprav ji je bila odobrena pred uveljavitvijo novele. Tožnica zahteva le povrnitev stroškov, ki so nastali po uveljavitvi novele in bili plačani iz javnih sredstev ob pričakovanju zaposlitve pri ustreznem regijskem izvajalcu zdravstvenih storitev, ker v nasprotnem primeru specializacija ne bi bila odobrena, posledično tudi ne financirana. Zdravniki lahko opravljajo specializacijo tudi samoplačniško, takrat jim zaposlitvene izjave ni potrebno podati. Zaključuje, da tožena stranka ni pridobila pravice brez nasprotne obveznosti oziroma z upravičenjem, da ji stroškov specializacije ne bo potrebno povrniti, če ne bo izpolnila svoje nasprotne zaposlitvene obveznosti. Najmanj od uveljavitve novele D 24. 5. 2006 dalje tožena stranka ni mogla več pričakovati, da ji stroškov, ki so nastali v zvezi s financiranjem njene specializacije od tega dne dalje ne bo potrebno povrniti. Tožbeni zahtevek je utemeljen najmanj na določilih Obligacijskega zakonika o neupravičeni obogatitvi. Zaradi kršitve zaposlitvene zaveze tožena stranka nima pravice obdržati prejete vrednosti iz naslova specializacije financiranje iz javnih sredstev.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

Dejansko ozadje spora in pravna podlaga zanj

5. Zavod za zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju ZZZS) upravlja sredstva obveznega zdravstvenega zavarovanja. Iz teh sredstev je skladno z Zakonom o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS) financiral tudi specializacijo tožene stranke, ki ji je Zdravniška zbornica (v nadaljevanju zbornica) izdala odločbo o odobritvi specializacije iz radiologije 13. 4. 2006 za regijo X, za potrebe javne zdravstvene mreže. Specializacijo je zaključila z izpitom 28. 3. 2013 in se 1. 4. 2011 zaposlila v regiji X, in sicer v Splošni bolnišnici ..., nato pa 12. 6. 2013 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi in 26. 7. 2013 s svojim delodajalcem sklenila Sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2013. 1. 9. 2013 se je zaposlila v Zdravstvenem domu ... V regiji X je bila zaposlena 884 dni, glede na izjavo, ki jo je podpisala in odločbo o odobritvi specializacije, pa bi morala biti zaposlena v regiji 1823 dni. Zato tožeča stranka od tožene s tožbo zahteva, da povrne stroške specializacije v višini 9.126,61 EUR, torej stroške, ki so nastali po uveljavitvi novele ZZdrS-D, ki je stopila v veljavi 24. 5. 2006. Tožbeni zahtevek temelji na določilu četrtega odstavka 25. člena ZZdrS-D, na podlagi katerega mora specializant po končani specializaciji, ki odkloni sklenitev delovnega razmerja v mreži javne zdravstvene službe za enkratno časovno obdobje trajanja specializacije v regiji, za katero mu je bila specializacija odobrena, ZZZS povrniti vse stroške nastale v zvezi s specializacijo. Odločitev sodišča prve stopnje ni pravna podlaga zanjo.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker v času, ko je bila toženi stranki odobrena specializacija, ZZdrS ni določal obveznosti povrnitve stroškov specializacije za primer zavrnitve zaposlitve v regijo, za katero je bila specializacija odobrena. Takšna obveznost je dobila podlago v zakonu šele z novelo D, ki velja od 24. 5. 2006 dalje, kar je v skladu z uveljavljeno sodno prakso višjih sodišč, na katere se je sklicevalo v obrazložitvi svoje odločbe, pa tudi s stališčem Vrhovnega sodišča v reviziji pod opr. št. II Ips 51/2017 z 8. 11. 2018. Dejansko stanje

7. V pritožbenem postopku ni sporno, da je zbornica toženi stranki odobrila specializacijo iz radiologije za potrebe mreže javnega zdravstva potem, ko je podpisala izjavo, da se bo po zaključku zaposlila v regiji X. Specializacija je bila odobrena v času, ko ZZdrS še ni določal, da bi specializant, ki se ne zaposli v regiji, za katero mu je bila odobrena specializacija, bil dolžan povrniti stroške specializacije. Med trajanjem toženkine specializacije je bil zakon spremenjen tako, da je za takšne situacije uzakonil dolžnost povrnitve stroškov specializacije. Bistvo spora v konkretni zadevi torej je, ali naj sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka odloči na podlagi določil zakona, kot so veljale v trenutku, ko je bila toženi stranki specializacija odobrena, ali na podlagi določil zakona, ki je bil medtem, ko je opravljala specializacijo spremenjen.

O uporabi materialnega prava

8. Kot je navedlo že Vrhovno sodišče v zgoraj citirani odločbi, novela D ne vsebuje prehodnih določb, ki bi reševale vprašanje uporabe vračila stroškov specializacij, ki so se začele in se še niso končale pred njegovo uveljavitvijo. Vendar nov predpis tudi ne določa, da se uporaba prej veljavnega besedila zakona podaljša v obdobje po njegovi uveljavitvi. Nov predpis praviloma res učinkuje takoj in ga je ob predpostavki, da ni v nadaljevanju navedenih zadržkov mogoče uporabiti za vse tudi že prej nastale, vendar še nerazsojene primere oziroma pravna razmerja. Zadržek za takojšnjo uporabo novega predpisa pa utemeljuje določilo prvega odstavka 155. člena Ustave, po katerem zakon, drugi predpisi in splošni akti praviloma ne smejo imeti učinka za nazaj. Povratno veljavo zakona Ustava dopušča le, če sta hkrati izpolnjena pogoja: da to terja javna korist in da spremenjena ureditev ne posega v že pridobljene pravice. V praksi Ustavnega sodišča je povratna veljava dopustna še ob pogoju iz tretjega odstavka 15. člena Ustave: prestati mora test sorazmernosti.

9. Pravno razmerje, ki je predmet presoje, je bilo dokončno urejeno najpozneje z začetkom izvajanja specializacije, kar je bilo pred uveljavitvijo novele D. Specializant, ki se je specializiral za potrebe javnega zdravstva, je pridobil pravico, da se stroški plačujejo iz javnih sredstev na podlagi zakona, ko mu je zbornica specializacijo odobrila. Zato je tožena stranka s trenutkom odobritve specializacije pridobila tudi pravico do „brezplačne“ specializacije. Z odločbo zbornice je bila toženi stranki priznana pravica do plačila stroškov specializacije za celoten čas trajanja specializacije, zato bi bilo z uporabo novele D, ki je nastopila kasneje, poseženo v načelo zaupanja v pravo.

10. Pritožbeno sodišče se pridružuje sodišču prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na podlagi splošnih določb Obligacijskega prava o neupravičeni obogatitvi. Ena izmed predpostavk neupravičene obogatitve je namreč odsotnost pravnega temelja, obveznost nadomestitve vrednosti pa lahko nastane tudi kadar nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. V konkretnem primeru je bila tožnica dolžna plačati stroške specializacije iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja na podlagi določil že citiranega zakona, obveznosti tožene stranke pa so bile individualizirane z odločbo zbornice. A. A. je s specializacijo uspešno zaključila in delo radiologinje opravlja v javni zdravstveni ustanovi – Zdravstveni dom ... Zato ni v ničemer oškodovala zdravstvene blagajne in ne gre za neupravičeno porabo javnih sredstev, da saj je specializacijo opravila in se zaposlila v javni zdravstveni službi.

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP kršitev ne ugotavlja, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka v pritožbenem postopku propadla, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna povrniti toženi stranki stroške za odgovor na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).