Jedro

V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da za tožnika obstojajo razlogi za bivanje v bivalnem prostoru s strožjim režimom prestajanja kazni zapora. Ocena, da so pri tožniku podani razlogi za namestitev pod strožjim režimom, temelji na prostem preudarku. Pri uporabi prostega preudarka je upravni organ vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu. V obravnavani zadevi je bilo pravilno uporabljeno zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, pravilno je bilo tudi takojšnje ukrepanje zaradi nujnosti ukrepa. Iz izpodbijane odločitve izhajajo razlogi, na katerih temelji ocena, da pri tožniku obstajajo razlogi za namestitev v bivalni prostor s strožjim režimom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (v nadaljevanju Zavod) kot prvostopenjski organ odločil, da se obsojenec A.A. – tožnik dne 4. 3. 2015 namesti v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, vendar najdlje do 3. 4. 2015, najpozneje 30. 3. 2015 pa bo preverjeno, če so še podani razlogi za tako namestitev (1. točka izreka). Iz 2. in 3. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe ter da posebni stroški postopka niso nastali.

Iz obrazložitve izhaja, da tožnik prestaja v Zavodu kazen zapora dveh let in enajst mesecev zapora, ter da je sodba pravnomočna. Kot pravna podlaga za izdajo navedene odločbe je naveden 98a. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki določa razloge, zaradi katerih se obsojencu določijo bivalni in drugi prostori s strožjim režimom. Tožnik je kljub strogim varnostnim ukrepom (kot je način vklepanja), na predrzen način poskusil 25. 11. 2014 pobegniti iz spremstva zunaj Zavoda. Navedeni dogodek je opisan. Pri mesečnem preverjanju obstoja razlogov za namestitev tožnika v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora je bilo ugotovljeno, da so razlogi, na katerih temelji odločitev po odločbi z dne 2. 12. 2014, še vedno podani, saj tožnik ne kaže napredka v svojem vedenju in odnosu do delavcev Zavoda in drugih obsojencev. Vsi razlogi, ki so navedeni v odločbi z dne 2. 12. 2014, so še vedno aktualni, saj se v ničemer ni spremenila nobena okoliščina. Tožnik ima odprtih sedemnajst kazenskih postopkov, vloženo ima eno zahtevo za preiskavo in en obtožni predlog. Tožnik tudi med spremstvi išče različne načine, kako bi ga pravosodni policisti odklenili, kar je dodatna okoliščina, da tožnik še vedno išče oziroma načrtuje pobeg.

Dne 20. 2. 2015 je bil tožnik zaradi slabšega psihofizičnega stanja napoten na zdravljenje v UKC Maribor, oddelek za psihiatrijo, enota za forenzično psihiatrijo, in so zaradi tega prenehali razlogi za namestitev tožnika v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora. Kot izhaja iz uradnega zaznamka z istega dne je tožnik z gestami in besedami nakazoval, da bo ubil socialno delavko in paznika z Doba. Kljub večkratnim pozivom naj se umiri, je le še stopnjeval svoje vedenje in tako je službenemu pravosodnemu policistu rekel, da je pes, pitbul, da se ga ne boji in da ga bo ubil s kulico, katero mu bo zabil v vrat. Zaradi morebitnega napada na delavca in možnost samopoškodbe, so ga morali delavci enote za forenzično psihiatrijo s pasovi omejiti. Tožnik je bil 4. 3. 2015 pripeljan iz zdravljenja, iz UKC Maribor, zato Zavod, na podlagi vsega navedenega ocenjuje, da se je tožnik s svojim vedenjem in obnašanjem izkazal za izrazito begosumnega in nepredvidljivega, s tem pa bi lahko bila ogrožana red in mir v zavodu, zato je bilo odločeno, kot izhaja iz izreka navedene odločbe.

Obrazložitev se v nadaljevanju sklicuje na drugi odstavek 236. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se lahko izvrši odločba, zoper katero pritožbeni rok še teče in odločba, zoper katero je vložena pritožba, če zakon tako določa, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati, ali če bi zaradi odložitve izvršbe nastala za kakšno stranko nepopravljiva škoda. Na podlagi 211. člena ZUP, kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu po 4. točki prvega odstavka 144. člena tega zakona, lahko pristojni organ odloči tudi ustno. Ker gre v zadevi za nujni ukrep, saj bi lahko tožnik s svojim pobegom nedvomno ogrozil javni red in mir ali celo življenje in zdravje obsojenca, je bila odločitev podana ustno dne 4. 3. 2015. Organ, ki je odločil ustno, mora stranki izdati pisno odločbo v osmih dneh od ustne odločitve. Ker gre za nujne ukrepe v javnem interesu je bilo v zadevi odločeno po skrajšanem postopku.

Ministrstvo za pravosodje kot drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe se sklicuje na uradni zaznamek z dne 20. 2. 2015, iz katerega je razvidno, da je tožnik grozil socialni delavki in pravosodnemu policistu. Po oceni pritožbenega organa je takšno obnašanje oziroma ravnanje tožnika nedvoumno moteče za delavce Zavoda in jih ovira pri izpolnjevanju njihovih delovnih nalog. Ob tem je drugostopenjski organ mnenja, da je ocena organa prve stopnje glede begosumnosti tožnika izkazana na podlagi tožnikovih odprtih kazenskih postopkov, vložene zahteve za preiskavo in obtožnega predloga. Dodatno pritožbeni organ še pojasnjuje, da dejstva, na katerih temelji odločba z dne 2. 12. 2012, v obravnavanem primeru ne morejo biti podlaga za izrek tega ukrepa, saj je bil tožniku na tej podlagi že izrečen ukrep namestitve v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora. V obravnavanem primeru je podlaga za izrečen ukrep uradni zaznamek z dne 20. 2. 2015. Pritožbeni organ je v skladu s prvim odstavkom 251. člena ZUP dopolnil postopek in na ta način odpravil pomanjkljivosti v obrazložitvi prvostopenjskega organa ter zaključil, da je izpodbijana odločitev pravilna.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. V tožbi navaja, da je deležen pristranskih obravnavanj in stalnih krivičnih odločb. Čeprav se trudi pojasniti dejansko stanje, ni nihče pripravljen prisluhniti njegovim stališčem. Sklicuje se na nezakonite metode za dosego ciljev ter navaja, da je žrtev, ker nekateri javni uslužbenci v zaporu, kjer prestaja kazen, nimajo vesti in jim ni mar za sočloveka. Govori o manipuliranem postopku, saj dejansko stanje, ki se mu očita, ni bilo raziskano in ni bila ugotovljena resnica. Za vse, kar se mu očita, ni dokazov, kar kaže na pristranskost, maščevanje, sebičnost, itd. Tožnik navaja, da se ga skuša popolnoma diskriminirati. Med drugim je iz njegovih navedb razumeti, da ni obravnavan korektno, ter da se ga skuša onemogočiti za normalno življenje za naprej. Je stalna tarča kritik, z njim ravnajo „kot s psi, počuti se kot suženj“. Meni, da si zasluži, čeprav je prekršil zakon, drugačno obravnavanje. Zaradi njegovega poskusa bega so do njega maščevalni tudi nekateri uslužbenci zapora, kar ga spravlja v depresijo. Iz izpodbijane odločbe izhaja subjektivno obravnavanje, vse tožnikove pritožbe pa so vedno zavrnjene kot neutemeljene. Iz tega zaključuje, da ni pravičnosti. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločitve tako organa prve stopnje kot organa druge stopnje strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja: V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da za tožnika obstojajo razlogi za bivanje v bivalnem prostoru s strožjim režimom prestajanja kazni zapora. Iz prvega odstavka 98a. člena ZIKS-1 izhaja, da se v zaprtem zavodu ali oddelku lahko določijo bivalni in drugi prostori s strožjim režimom, v katere se namestijo obsojenci, ki so izrazito begosumni oziroma s svojim vedenjem in obnašanjem huje motijo druge obsojence ali delavce zavoda in obsojence, ki jih ogrožajo ali jim grozijo drugi obsojenci. Namestitev lahko traja največ en mesec in se lahko podaljša vsakokrat za en mesec, če še obstajajo navedeni razlogi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhajajo razlogi za naveden ukrep, relevantne razloge za ta ukrep pa je pravilno pojasnil drugostopenjski organ. Iz uradnega zaznamka z dne 20. 2. 2015 je razvidno, da tožnik s svojim vedenjem in obnašanjem huje moti druge obsojence in delavce zavoda. To pa so razlogi za namestitev tožnika v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, pokazatelj begosumnosti pa so tožnikovi odprti kazenski postopki, vložena zahteva za preiskavo ter obtožni predlog.

Iz dejanskega stanja predmetne zadeve tudi izhaja, da gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati (4. točka prvega odstavka 144. člena ZUP), saj obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi (drugi odstavek 144. člena ZUP), zaradi česar je bilo v zadevi odločeno ustno (prvi odstavek 211. člena ZUP) ter nato izdana pisna odločba.

Sodišče pa tudi ugotavlja, da ocena, da so pri tožniku podani razlogi za namestitev pod strožjim režimom, temelji na prostem preudarku. Pri uporabi prostega preudarka je upravni organ vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu (prvi odstavek prvi odstavek 98a. člena ZIKS-1). V primerih, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V konkretni zadevi po presoji sodišča taki razlogi niso podani.

Po presoji sodišča je bilo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, pravilno je bilo tudi takojšnje ukrepanje zaradi nujnosti ukrepa. Iz izpodbijane odločitve izhajajo razlogi, na katerih temelji ocena, da pri tožniku obstajajo razlogi za namestitev v bivalni prostor s strožjim režimom.

Po presoji sodišča sta prvostopenjski in drugostopenjski organ na podlagi vsega navedenega pravilno ocenila in v zadostni meri obrazložila, da so razlogi za namestitev tožnika v bivalnih prostorih s strožjim režimom prestajanja kazni podani. Upravna organa sta pri odločanju pravilno uporabila tudi zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in tudi odločila v okviru danega pooblastila. Zato na odločitev v navedeni zadevi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori, iz katerih izhaja, da izpodbijana odločitev ni pravilna. Tožnikovi ugovori pa tudi sicer niso konkretizirani, saj iz njih ne izhaja, kaj konkretno v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno pravilno. Tožnikove navedbe, ki se nanašajo na tožnikovo splošno nezadovoljstvo z razmerami v zaporu, na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.