Jedro

Subjekt, ki je pravdo pravnomočno izgubil in je bila sodba izvršena, ne more zahtevati odtujenih sredstev nazaj z argumentacijo, da jih je tožnik iz prvotne pravde "neupravičeno pridobil".

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo 2.134.656,86 SIT spp (1.točka izreka), ugodilo nasprotni tožbi in tožeči stranki naložilo izročitev akceptnega naloga št. A 5808721 (2.točka izreka) ter tožeči strani naložilo povrnitev pravdnih stroškov (3.točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil znesek 2.134.656,86 SIT res prenešen z računa tožnika na toženčev račun na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi opr.št. V Ig 2473/93. Vendar pa je bil s tem izpolnjen dolg, ki ga v resnici ni bilo. Tožeča stranka lahko tako odtujena sredstva zahteva na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi, osnovo za njen zahtevek pa ji daje tudi pravilo iz 212.čl. ZOR. Napačna je tudi odločitev o nasprotni tožbi. Akceptni nalog je sredstvo zavarovanja, s katerim upnik doseže poplačilo svoje terjatve brez dokazovanja poslovnega razmerja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje soglaša z razlogovanjem, ki ga je v zvezi z zahtevkom po tožbi podalo prvostopno sodišče. Institut pravnomočnosti sodne odločbe ne pomeni zgolj tega, da tožnik ne more ponovno uveljavljati tožbenega zahtevka, ki je bil (o istem predmetu spora in med istima strankama) že pravnomočno zavrnjen. Učinki so lahko tudi obratni. Subjekt, ki je pravdo pravnomočno izgubil in je bila sodba izvršena, ne more zahtevati odtujenih sredstev nazaj z argumentacijo, da jih je tožnik iz prvotne pravde "neupravičeno pridobil". Ali je bil (glede na prvotno pravdo kasnejši) prenos upravičen ali ne, se je pravnomočno ugotovilo v prvotni pravdi. Principa po oceni pritožbenega sodišča ne spreminja okoliščina, da pravnomočna sodna odločba v konkretnem primeru ni bila sodba, temveč sklep o izvršbi. Čeprav se v postopku V Ig 2473/93 o terjatvi (toženca v predmetnem postopku) ni razpravljalo vsebinsko, to statusa pravnomočno prisojene terjatve ne negira. Tožeča stranka ne trdi, da naj bi ji bila pravica do vsebinskega obravnavanja v postopku V Ig 2473/93 kakorkoli odvzeta. Zoper sklep o izvršbi tožnik (sam) pač ni vložil ugovora.

Končni rezultat sodnega postopka je pravnomočna odločba, ki (čeprav je morda s stališča ene od strank "napačna") pomeni dokončno avtoritativno ureditev pravnega razmerja. S pravili o neupravičeni obogatitvi v takšno ureditev ni mogoče posegati. Tovrstnega posega ne dopušča niti določba 212.čl. ZOR, ki se nanaša zgolj na korekcijo dvojnega plačila iste terjatve. Da naj bi dolg plačala dvakrat, pa tožeča stranka v tem postopku ne trdi. Pritožnikovo široko interpretacijo 212.čl. ZOR, ki v bistvu pomeni odprto pot za korekcijo (enkratnega) učinka pravnomočne sodne odločbe (izven postopka, v katerem je ta odločba nastala), pritožbeno sodišče zavrača. V svojih pritožbenih izvajanjih glede 2.točke izpodbijane sodbe tožeča stranka akceptni nalog očitno razume kot abstraktni vrednostni papir. Stališče je napačno, saj obravnavani instrument zavarovanja terjatev pomeni nalog izdajatelja upravičencu, da pod določenimi predpostavkami akceptni nalog predloži v realizacijo. Razmerje med strankama je zaupno (751.čl. ZOR). Postopek na prvi stopnji je po oceni pritožbenega sodišča jasno pokazal, da sporni akceptni nalog tožeči stranki ni bil izročen za zavarovanje tiste terjatve, ki si jo je tožnik z njim želel poplačati. To sledi že iz dejstva, da je bil akceptni nalog izročen v letu 1992, tožnikova domnevna terjatev pa naj bi nastala šele v letu 1994. Znesek 2.134.656,90 SIT, na katerega je tožeča stranka akceptni nalog izpolnila, kaže na to, da si tožnik z nalogom želi poplačati prav tisto (domnevno) terjatev, za katero je postavil tudi dajatveni zahtevek iz 1.točke izpodbijane sodbe. Možnost, da bi tožena stranka izročila akceptni nalog za zavarovanje te tožnikove terjatve - torej na vrnitev sredstev, ki so mu bila odtegnjena v posledici sodne odločbe - je treba oceniti kot povsem nelogično. Tožeča stranka v pravdi na izročitev akceptnega naloga česa dodatnega pravzaprav niti ne bi bila dolžna dokazovati. Zato sodišče druge stopnje nima pomislekov zoper postopanje prvostopnega sodišča, ki je kot zavezano za dokazovanje nasprotnega štelo tožečo stranko. Ker tožnik tega ni dokazal, je bilo toženčevemu zahtevku na izročitev akceptnega naloga ugodeno pravilno. Ob tem pa vendarle velja dodati, da je tožena stranka o "izvoru" spornega akceptnega naloga postavila trditve in dokaze, katerim tožnik konkretneje niti ni oporekal. Glede na vse to pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo po 368.čl. ZPP/77 zavrniti in izpodbijano sodbo v celoti potrditi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1.odst. 166.čl. ZPP/77.