Jedro

Iz vsebine pojma „varnost ljudi“ ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih kaznivih dejanj, češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena, vendar pa mora sodišče pri odločanju o odreditvi pripora zaradi ponovitvene nevarnosti ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Kpd 10657/2015 z dne 24. 4. 2015 zoper osumljenega R. V. odredila pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil kazniva dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), oderuštva po 214. členu KZ-1 in izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1. Senat Okrožnega sodišča v Kopru je pritožbo osumljenčevega zagovornika s sklepom I Ks 10657/2015 z dne 30. 4. 2015 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil osumljenčev zagovornik. Uvodoma uveljavlja kršitev ustavnega jamstva enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in načela sorazmernosti iz 2. člena Ustave, saj meni, da odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti ne predstavlja sorazmernega ukrepa. Navaja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se osumljencu očitajo težja kazniva dejanja zoper premoženje, katerih nadaljnja (in ne neposredna) posledica naj bi bilo poslabšanje zdravstvenega stanja oškodovanca R. K., in sicer naj bi pri njem prišlo do nespečnosti, nemira in nagle izgube teže. Po oceni zagovornika so tovrstne zdravstvene tegobe bolj ali manj reden pojav pri veliki večini oškodovancev katerihkoli kaznivih dejanj, še najpogosteje pri kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime. Meni tudi, da je sodišče pri presoji sorazmernosti pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti prekoračilo predlog tožilstva glede pogojev za odreditev pripora oziroma celo poskušalo odpraviti nelogičnost argumentacije državne tožilke, ki naj bi zatrjevala, da je bil oškodovančev infarkt leta 2007 posledica osumljenčevih dejanj v letu 2014 in 2015. Po stališču vlagatelja je sodišče s takšnim postopanjem negiralo koncept, po katerem je trditveno in dokazno breme na strani tožilstva. V zvezi z odreditvijo pripora iz razloga begosumnosti pa zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvo točko prvega odstavka 370. člena ZKP. Meni namreč, da so razlogi sodišča, da je pri osumljencu podana nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj zoper iste oškodovance oziroma nevarnost, da bo izvršil dejanja, s katerimi je grozil, v nasprotju z zaključkom sodišča, da bo osumljenec pobegnil oziroma se skril na ozemlju držav bivše Jugoslavije.

3. Zagovornik je vložil tudi dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da je šele po vpogledu v spis dne 15. 5. 2015 lahko ugotovil, da je preiskovalna sodnica dne 29. 4. 2015 pozvala državno tožilstvo, da zahtevo za preiskavo popravi, kar po oceni zagovornika kaže, da temeljni pogoj za odreditev pripora, to je utemeljen sum, ne obstoji (več). Vrhovno sodišče te vloge ni vsebinsko obravnavalo, saj je bila vložena po telefaksu šele 16. 5. 2015, po pošti pa dne 20. 5. 2015, torej po izteku osemdnevnega prekluzivega roka (tretji odstavek 421. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 420. člena ZKP), ki je pričel teči 5. 5. 2015 s pravilno vročitvijo drugostopenjskega sklepa zagovorniku in se iztekel 13. 5. 2015. Zagovornik sicer nakazuje, da teh kršitev ni mogel uveljavljati prej, kar pa ne drži, saj se navedbe v dopolnitvi zahteve nanašajo na obstoj utemeljenega suma, ki bi ga zagovornik lahko izpodbijal že ob vročitvi sklepa o odreditvi pripora in ga tudi je izpodbijal v pritožbi. Dejstev in dokazov, ki so nastali kasneje, pa pri presoji zakonitosti sklepa o odreditvi pripora niti ni mogoče upoštevati. Take okoliščine lahko obramba uveljavlja v predlogu za odpravo pripora oziroma v pravnih sredstvih zoper sklep o podaljšanju pripora.

4. Vrhovna državna tožilka je zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Po njenem stališču je državna tožilka v predlogu za odreditev pripora utemeljila sorazmernost pripora z zdravstveno ogroženostjo oškodovancev, pri čemer pa ni navedla, da naj bi oškodovani R. K. zaradi ravnanja osumljenca leta 2007 utrpel infarkt, temveč je le poudarila, da je bilo osumljenčevo ravnanje, glede na siceršnje zdravstveno stanje oškodovanca, zanj ogrožajoče. Argumentacijo državne tožilke sta nato v obrazložitvi povzeli preiskovalna sodnica in izvenobravnavni senat ter se tako prepričljivo opredelila do vprašanja sorazmernosti pripora. Vrhovna državna tožilka zavrača tudi stališče zagovornika, da se osumljenčeva ponovitvena nevarnost in begosumnost izključujeta, saj bi osumljenec dejanja lahko izvrševal oziroma organiziral tudi iz tujine.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljencu in njegovemu zagovorniku. Slednji se v izjavi ni opredelil do argumentov vrhovne državne tožilke, temveč je podal nadaljnjo dopolnitev zahteve. Navedel je, da državno tožilstvo z dopisom z dne 4. 5. 2015 nepravilnosti v zahtevi za preiskavo ni odpravilo ter da ta dopis ni bil pravočasno vložen v spis. Ker je tudi te navedbe zagovornika mogoče razumeti le v smislu izpodbijanja utemeljenega suma, ki pa ga zagovornik ni pravočasno izpodbijal v zahtevi za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče teh navedb ni nadalje vsebinsko presojalo.

B.

6. V zvezi z navedbami zagovornika, da odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti v obravnavanem primeru ni sorazmeren ukrep, Vrhovno sodišče opozarja, da se po ustaljeni (ustavno)sodni praksi pojem „varnost ljudi“ iz 20. člena Ustave, ki pomeni temelj za opredelitev pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, temveč lahko zajema tudi premoženjska kazniva dejanja, kadar gre za težja kazniva dejanja z elementi poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine. Iz vsebine pojma „varnost ljudi“ tako ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih kaznivih dejanj, češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena, vendar pa mora sodišče pri odločanju o odreditvi pripora zaradi ponovitvene nevarnosti ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (tako Ustavno sodišče že v zadevah Up-75/95 z dne 7. 7. 1995 ter U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996).

7. Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve in druge stopnje, da je v obravnavanem primeru zaradi ponovitvene nevarnosti osumljenca varnost ljudi ogrožena do te mere, da ji je potrebno dati prednost pred osumljenčevo pravico do osebne svobode. Odločilno je, da naj bi osumljenec po ugotovitvah sodišč izkoriščal stisko oziroma že tako slabo premoženjsko stanje treh oškodovancev in njihovih družin ter jim z očitanim dejanjem odvzel oziroma poskušal odvzeti celotno premoženje. To pa pomeni, da je s ponavljanjem tovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj lahko ogrožena tudi eksistenca ljudi. Pri presoji, ali so pričakovani učinki pripora sorazmerni s posegom v osumljenčevo pravico do osebne svobode, pa je prav tako pomembno, da se osumljencu očitajo tudi kazniva dejanja izsiljevanja, v okviru katerih naj bi vztrajno vršil pritisk na oškodovance, podan pa naj bi bil tudi utemeljen sum, da so tovrstna ravnanja osumljenca prispevala k poslabšanju zdravstvenega stanja oškodovanega R. K. (nespečnost, nemir in naglo izgubljanje teže). Gre torej za premoženjska kazniva dejanja, ki predstavljajo težak poseg v pravico drugih do varnosti.

8. Vrhovno sodišče zavrača stališče zagovornika, da naj bi sodišče prekoračilo argumentacijo predloga za odreditev pripora oziroma odpravljalo nelogičnosti le-te ter s tem prevzelo funkcijo državnega tožilca. Drži sicer, da mora državni tožilec izkazati obstoj pogojev za odreditev pripora, vendar primerjava med predlogom za odreditev pripora, ki ga je državna tožilka podala na naroku dne 24. 4. 2015, ter razlogi izpodbijanega sklepa pokaže, da sta v obravnavanem primeru tožilstvo in sodišče sorazmernost pripora utemeljevala z istimi dejanskimi okoliščinami. Tudi državna tožilka je namreč izpostavila tako izkoriščanje stiske oškodovancev, ki naj bi se zaradi osumljenčevega ravnanja znašli na robu preživetja, kot tudi izvajanje pritiska na oškodovance in zdravstveno ogroženost oškodovanega K. Navedb državne tožilke o oškodovančevem infarktu leta 2007 pa ni mogoče razumeti v smislu posledice osumljenčevih dejanj, temveč kot okoliščino, ki lahko v povezavi z osumljenčevim izvajanjem pritiska vpliva na poslabšanje zdravstvenega stanja tega oškodovanca.

9. Očitkov zagovornika, da so razlogi izpodbijanega sklepa sami s seboj v nasprotju, saj naj bi se zaključka o obstoju ponovitvene nevarnosti in begosumnosti v obravnavanem primeru izključevala, pa Vrhovno sodišče ni vsebinsko presojalo, saj obramba te kršitve ni uveljavljala v pritožbi, kar je procesna predpostavka za uveljavljanje kršitev v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

10. Ker kršitve, na katere se sklicuje osumljenčev zagovornik, niso podane, delno pa je zahteva zaradi neizčrpanega rednega pravnega sredstva nedovoljena, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za osumljenca

nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.