Jedro

Da je obdolženčev naslov znan lahko štejemo le, če je obdolženec na njem dejansko dosegljiv.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.C. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo TS v N.M., enote v N.M. z dne 8.10.1993, je bil obsojeni B.C. spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po 1. in 2. odstavku 222. člena KZ - 77 ter mu je bila izrečena kazen 6-ih mesecev zapora. Obsojencu sodišče sodbe ni moglo vročiti, zato je vročitev opravilo z nabitjem na sodno desko. Obsojenec je nato zahteval vročitev sodbe, vendar je TS v N.M., enota v N.M., z uvodoma navedenim sklepom zahtevo zavrnilo, ker je bila navedena sodba že pravnomočna. Pritožbo zagovornika obsojenega B.C. je VSL z uvodoma navedenim sklepom zavrglo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik A.B. iz T., je dne 30.5.1995 zoper sklepa sodišča prve in druge stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavil je kršitev določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlagal je, da vrhovno sodišče odloči, da navedena sodba sodišča prve stopnje še ni postala pravnomočna ter se mora vročiti obdolžencu B.C..

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zvezi z vročanjem sodbe obsojenčev zagovornik uveljavlja, da B.C. prebiva v G., pošta M.P., ter ga je na tem naslovu mogoče dobiti, vendar pa o priporočeni pošiljki ni dobil nobenega obvestila, nikoli ni bil seznanjen, da mu nameravajo sodno pošiljko vročiti miličniki ter se jih s tem namenom ni nikoli izogibal. V tem pogledu vrhovno sodišče ne more ocenjevati poskuse vročitve sodne pošiljke, saj bi s tem posegalo v ugotovljeno dejansko stanje glede vročanja, glede na 2. odstavek 420. člena ZKP pa v postopku za varstvo zakonitosti ni možno upoštevati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri oceni, ali so kršene določbe tedaj veljavnega ZKP - 77, se torej vrhovno sodišče lahko opre le na ugotovitve v sklepih sodišča prve in druge stopnje. Iz izpodbijanih sklepov je namreč razvidno, da je bila poskušana vročitev sodbe že 28.10. in 30.10.1993, nato ponovno 16.11. in 18.11.1993 ter še 7.12. in 9.12.1993, ko je bila pošta zaprošena za pravilno vročitev sodbe in iz vrnjene povratnice izhaja, da se naslovnik izmika vročitvi sodbe, ter da je bilo obvestilo o sodni pošiljki dvakrat dano obtožencu. Sodišče prve stopnje je zato z dopisom preko Policijske postaje N.M. poskusilo obtožencu vročiti sodbo, vendar je tudi policisti niso uspeli vročiti, čeprav so ga večkrat iskali na domu, vendar je obtoženec pred policisti pobegnil v hišo, se zaklenil, prav tako pa se jim je izmikal na cesti in pobegnil z vozilom pred njimi. Po neuspeli vročitvi je sodišče nato na podlagi 4. odstavka 123. člena ZKP - 77 vročitev sodbe obtožencu opravilo z nabitjem na sodno desko, kjer je sodba visela od 19.1.1994 do 16.2.1994 in tako postala pravnomočna. Ob tem se torej zastavi vprašanje, na katerega obsojenčev zagovornik v zahtevi opozarja, da se namreč po 4. odstavku 123. člena ZKP - 77 odločba nabije na sodno desko, če je obdolžencu ni mogoče vročiti, ker njegov naslov ni znan. V obravnavani zadevi je bil naslov obsojenega B.C., G., res znan, vendar pa bi zgolj jezikovna razlaga 4. odstavka 123. člena ZKP - 77 v tem primeru onemogočila nabitje sodbe na sodno desko, z logično metodo razlage pa lahko ugotovimo, da za znani obdolženčev naslov lahko štejemo le tistega, na katerem je obdolženec dejansko dosegljiv. Ob ugotovitvi sodišča prve in druge stopnje, da se je obsojenec vročitvi sodbe izogibal in mu na znanem naslovu niti preko pošte niti preko policije sodbe ni moglo vročiti, lahko štejemo, da so bili izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 123. člena ZKP - 77 za nabitje sodbe na sodno desko. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da sodišči prve in druge stopnje z izpodbijanima sklepoma nista kršili določb ZKP, ki jih uveljavlja obsojenčev zagovornik, zato je v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.