Jedro

Dejanje, storjeno v drugem časovnem obdobju in na drugačen način, ne more konzumirati drugega istovrstnega kaznivega dejanja, čeprav storjenega zoper isto oškodovanko.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah je bil J. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Na podlagi 50. in 51. člena tega zakona mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili tudi, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno obsodilno sodbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitve procesnega in materialnega kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Glede zagovornikovega očitka, da v sodbi opisano dejanje nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja, je namreč odgovorilo že sodišče druge stopnje in zagovorniku pravilno razložilo, da opis dejanja vsebuje tudi znak prizadetosti telesne celovitosti oškodovanke. S tem je sodišče v celoti odgovorilo na relevantne navedbe pritožbe in dejstvo, da pri tem ni ničesar reklo o sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1036/2005, ne pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali o zatrjevanjih obrambe. Obramba je že v pritožbi uveljavljala kršitev načela prepovedi reformatio in peius in pritožbeno sodišče je v 7. točki svoje sodbe pravilno pojasnilo, da kaznivo dejanje grdega ravnanja ni bilo zajeto v kaznivo dejanja nasilništva, za katero je bil obsojenec pravnomočno oproščen. V tem primeru tako tudi ne gre za kršitev načela ne bis in idem. Ne drži trditev, da sodbi ne bi imeli razlogov o tem, na podlagi katerih dokazov je bil obsojenec spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Obe sodbi namreč vsebujeta potrebne razloge (sodba sodišča druge stopnje v 9., 10., 11. in 12. točki, sodba sodišča prve stopnje pa na 3. strani).

4. V izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke pa zagovornik obsojenca vztraja pri navedbah in predlogu v zahtevi za varstvo zakonitosti ter poudarja, da v izreku sodbe ni navedene prizadetosti telesne celovitosti oškodovanke, zaradi česar je edina pravilna odločitev oprostilna sodba.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo (med drugim sodba I Ips 158/2004) pomeni grdo ravnanje vsa tista ravnanja, s katerimi storilec prizadene oškodovancu telesne ali duševne bolečine manjše intenzitete, ki so več od realne injurije in manj od telesne poškodbe, posledice takšnega ravnanja pa se kažejo v prizadeti telesni (praske, odrgnine, podplutbe, bolečnost) ali duševni (strah, jeza, razburjenje) celovitosti oškodovanca. Praviloma se izvršitveno dejanje kaže v fizičnem napadu na oškodovanca, vsekakor pa se izvršitvena ravnanja, ki so lahko raznovrstna, presojajo v vsaki konkretni zadevi posebej oziroma se v vsaki konkretni zadevi presoja, ali gre za takšno dejanje storilca, ki zadošča v zakonu zahtevanim elementom.

7. V konkretni kazenski zadevi je bil obsojenec spoznan za krivega, da je z grdim ravnanjem prizadel telesno celovitost svoje žene s tem, da je v noči z 19. na 20. 10. 2008 odšel v spalnico žene M. K., prižgal luč, jo odkril ter brcnil po obrazu in telesu, odprl balkonska vrata in rekel: „ohladi se kurba“, zaradi česar je M. K. klicala na pomoč sina A. in ga prosila, naj pokliče policijo, po tem dogodku pa se je M. K. iz strahu pred njim (obsojencem) zatekla v varno hišo. 8. Kot je bilo že povedano, zagovornik v zahtevi meni, da opis ne vsebuje konkretizacije kaznivega dejanja grdega ravnanja, saj v izreku niso opisane posledice, ki se kažejo v prizadeti telesni celovitosti, kot so praske, odrgnine, podplutbe ipd.

9. Kot izvršitvena oblika grdega ravnanja je v izreku navedeno, da je obsojenec oškodovanko brcal po obrazu in telesu, kot posledice njegovega ravnanja pa je opisano, da je oškodovanka poklicala na pomoč sina in ga prosila naj pokliče policijo ter da se je po tem dogodku iz strahu pred obsojencem zatekla v varno hišo. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe pa sodišče ugotavlja še, da je oškodovanka tožila o bolečinah v območju čeljusti.

10. Višje sodišče je na podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja zagovornik v zahtevi, odgovorilo, da sam način storitve kaznivega dejanja (ko je obsojenec oškodovanko brcnil z nogo in meril v predel obraza) po naravi stvari vsebuje navedbo, da je na ta način prizadejal njeno telesno celovitost. 11. Po presoji Vrhovnega sodišča ni nobenega dvoma, da je s čimbolj konkretiziranim opisom posameznih znakov kaznivega dejanja tudi natančneje in bolj določen okvir obtožbe in da daje tak opis obdolžencu tudi primerno možnost za pripravo potrebne obrambe, to pa ne pomeni, da opis v konkretni kazenski zadevi ne predstavlja konkretizacije obravnavanega kaznivega dejanja. Pod pojmom grdega ravnanja je iz kazenskopravnega vidika, kot je bilo že pojasnjeno, potrebno razumeti ravnanja storilca, s katerim se pri oškodovancu prizadene telesno ali duševno bolečino manjše intenzitete. Obdolžencu se očita, da je s tem, ko je ležečo oškodovanko brcnil v predel glave, prizadel njeno telesno celovitost. V takem primeru, pa kot to pravilno ugotavlja že pritožbeno sodišče, so s povezavo abstraktnega in konkretnega dela izpolnjeni znaki obravnavanega kaznivega dejanja, saj storitev oziroma izvršitveno dejanje pomeni tako grob fizični napad na oškodovanko, da ni nikakršnega dvoma o prizadeti telesni celovitosti (ki je sicer lahko prizadeta že z zaušnico). Ne glede na navedeno pa so v obravnavanem primeru v izreku konkretizirane posledice, ki se kažejo v prizadeti duševni celovitosti oškodovanke, to je strah (oškodovanka je klicala na pomoč sina in se za tem v strahu pred obsojencem zatekla v varno hišo). Glede na navedeno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

12. Neutemeljen pa je tudi nadaljnji pomislek zagovornika v zahtevi, da gre za kršitev načela ne bis idem in načela prepovedi reformatio in peius. Vložnik v zahtevi poudarja, da je zoper obsojenca tekel postopek že drugič, da je bil za kaznivo dejanje nasilništva s strani pritožbenega sodišča oproščen, v preostalem pa je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker sta se obe dejanji nanašali na isto obdobje in isto oškodovanko, zagovornik meni, da je bil s tem obsojenec v celoti oproščen vseh očitkov in ne zgolj kaznivega dejanja nasilništva.

13. Kot izhaja iz podatkov v spisu je bil zoper obsojenega J. K. vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ, storjenega v času od leta 2005 do 27. 10. 2008 in kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, storjenega dne 19. 10. 2008, pri obeh dejanjih pa je bila oškodovanka M. K. Dne 24. 11. 2009 je tožilstvo po izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi spremenilo opis obdolžencu očitanih kaznivih dejanj in je storitev kaznivega dejanja nasilništva časovno omejilo na čas od leta 2005 do meseca oktobra 2008, opis kaznivega dejanja grdega ravnanja pa je nekoliko vsebinsko spremenilo (opis kaznivega dejanja po modificiranem obtožnem predlogu je identičen z opisom v izreku izpodbijane obsodilne sodbe). Na glavni obravnavni razpisani za dne 3. 12. 2009 je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženca za krivega storitve obeh očitanih mu kaznivih dejanj ter mu izreklo pogojno obsodbo. Pritožbeno sodišče je pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede dejanja nasilništva spremenilo tako, da je obtoženca tega očitka oprostilo (ker niso nastale sekundarne posledice, to je ogroženost, zgražanje ali prestrašenost v javnosti ali družini), medtem ko je sodbo glede kaznivega dejanja grdega ravnanja razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. Glede na takšno procesno situacijo Vrhovno sodišče ugotavlja, da v konkretni zadevi ne gre za že razsojeno stvar (res iudicata), saj je obtožba očitala storilcu različna kazniva dejanja (nasilništvo in grdo ravnanje), ki so bila sicer storjena zoper isto oškodovanko, vendar pa se časovno niso prekrivala. Poleg tega je pritožbeno sodišče, kot je bilo že pojasnjeno, ugotovilo, da za kaznivo dejanje nasilništva manjka zakonski znak ogroženosti, zgražanja ali prestrašenosti v javnosti, čeprav bi sicer lahko bili podani zakonski znaki kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, vendar pa bi šlo v tem primeru za predlagalni delikt, predlog za pregon pa v roku treh mesecev ni bil podan, zaradi česar ob pravilni kvalifikaciji kaznivega dejanja ravnanje obsojenca, opisano v točki 1, nikakor ni zaobseženo z dejanjem opisanim v točki 2. Gre za storitev sicer istovrstnega kaznivega dejanja, vendar ob drugi priložnosti na drugačen način. Od dogodkov v življenju, ki so predmet presoje sodišča po obtožnici, je namreč odvisno ali tožilstvo obdolžencu očita več posamičnih ločenih dogodkov, ki pomenijo vsak svojo celoto, ali pa gre za tako povezano ravnanje storilca, da je mogoče celotno njegovo ravnanje strniti pod eno samo kaznivo dejanje grdega ravnanja. V konkretnem primeru je tožilec in temu je sledilo tudi sodišče glede na zbrano dokazno gradivo, štelo obsojenčeva ravnanja kot ločena dejanja in je tak zaključek oprlo tudi na izvedene dokaze. Trditev zagovornika v zahtevi, da kaznivo dejanje nasilništva po 299. členu KZ, kot sestavljenega kaznivega dejanja, konzumira tudi kaznivo dejanje grdega ravnanja na abstraktni ravni sicer drži, vendar pa je potrebno pri tem upoštevati, da je bil obsojenec oproščen storitve tega kaznivega dejanja ravno zaradi tega, ker obsojenčevo ravnanje ni izpolnjevalo vseh elementov očitanega kaznivega dejanja, ampak le kaznivega dejanja grdega ravnanja (dejanje, opisano pod točko 1, takšno dejanje, storjeno v drugem časovnem obdobju na drugačen način, pa kot je bilo že pojasnjeno, ne more konzumirati drugega istovrstnega kaznivega dejanja, kot je bilo to v konkretni kazenski zadevi, pa čeprav storjenega zoper isto oškodovanko).

15. Očitek kršitve pravice do obrambe, ki naj bi bil storjen s tem, da je okrožni državni tožilec spremenil obtožni akt tik pred koncem obravnave, ni podana. Kot je bilo že pojasnjeno, je prišlo do spremembe obtožnice dne 24. 11. 2009, obsojenec in njegov zagovornik sta spremembo obtožnice prejela dne 27. 11. 2009, glavna obravnava pa je bila opravljena dne 3. 12. 2009, pri čemer je sodišče ugotovilo, da ni ugovorov pravne narave glede sprememb obtožnega predloga in da obdolženec ne želi podajati dodatnega zagovora, pač pa vztraja pri zagovoru, kot je bil že podan. Nadalje pa tudi ni mogoče mimo dejstva, da je bila sodba glede tega očitka kasneje razveljavljena, v ponovljenem postopku pa državni tožilec obtožnega akta ni več spreminjal. 16. Z navedbami, da je izpovedba P. neverodostojna, da je v nasprotju s podatki v spisu, da je P. sovražno nastrojena do obdolženca, da je sodišče napačno presodilo zagovor obsojenca kot neverodostojen ipd., pa zagovornik ne uveljavlja kršitve procesnega ali materialnega zakona, temveč le zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti skladno z določilom 420. člena ZKP ni mogoče vlagati.

17. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve procesnega ali materialnega zakona, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih člena 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.