Jedro

Prisilno (s sredstvi izvršbe) se dejansko zarubi in prenese terjatev pogojno - če obstoji in v obsegu kot obstoji; to izhaja bodisi iz izjave dolžnikovega dolžnika, če obstoj terjatve prizna (po prvem odstavku 111. členu ZIZ) - kar ni primer v tej zadevi, sicer se o tem razpravlja v pravdnem postopku po vloženi tožbi, ki jo upnik po pravnomočnosti sklepa o prenosu terjatve lahko vloži zoper dolžnikovega dolžnika (s tem namreč pridobi procesno aktivno legitimacijo). Upnik (cesionar) lahko pridobi terjatev samo, če ta v resnici obstaja in v sodelovanju s dolžnikom (pravnim prednikom glede na terjatev). Če terjatve ni, obveznost dolžnika ne bo zmanjšana. Izvršilni postopek ni namenjen ugotavljanju obstoja terjatve dolžnika do njegovega dolžnika. Izvršilno sredstvo prenosa terjatve nadomešča le pomanjkanje voljne komponente cesije na dolžnikovi strani.

Izrek

I. Pritožba dolžnikovega dolžnika se zavrže. II. Pritožbi upnika in dolžnika se zavrneta in sklep potrdi.

III. Pritožniki krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi pravnomočnega sklepa o nadaljevanju izvršbe z novim sredstvom In 99/2013 z dne 4. 2. 2014, ki je postal pravnomočen 5. 6. 2015, o rubežu denarne terjatve, ki jo ima dolžnik iz naslova najemnine za nepremičnine parc. št. 10/9, parc. št. 15/2 in parc. št. 15/3, vse k. o. ..., iz pogodbe o najemu poslovnih prostorov z dne 7. 1. 2013, sklenjene z dolžnikovim dolžnikom A. d.o.o., ki jo ima do svojega dolžnika A. d.o.o., do višine celotne izvršljive terjatve s pripadki, dovolilo prenos zarubljene terjatve upniku z učinkom odplačnega odstopa terjatve.

2. Zoper sklep identični pritožbi vlagata dolžnik in dolžnikov dolžnik, ki navajata, da se zarubi lahko le terjatev, ki je konkretno opredeljena, le tako zarubljena terjatev pa se lahko nato prenese upniku bodisi v izterjavo bodisi namesto plačila. Terjatev je treba identificirati, ker je že s samim prenosom terjatve z učinkom odplačnega prenosa upnik poplačan toliko, kolikor znaša prenesena terjatev. Višje sodišče je v sklepu I Ip 1406/2014 z dne 23. 5. 2014 zavzelo stališče, da v primeru, ko ni jasno, katera oziroma kolikšna terjatev je bila zarubljena, njen prenos ni mogoč. Skladno s sodno prakso je izpodbijani sklep le posledica pravnomočnega sklepa o rubežu terjatve oziroma je le naslednje procesno dejanje sodišča, ki sledi pravnomočnemu sklepu o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom (II Ip 4300/2010 z dne 13. 4. 2011). V konkretnem primeru terjatev ni natančno opredeljena, ker iz opisa ne izhaja njen znesek, temveč le pravna podlaga, zato terjatev ni identificirana. Ker njen prenos ni mogoč, dolžnik in dolžnikov dolžnik predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in zavrnitev predloga za prenos zarubljene terjatve. Priglašata tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Smiselno podobno v pritožbi navaja upnik, ki se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da more biti v sklepu o prenosu terjatve jasno navedeno, katera terjatev in v kakšni višini je bila prenesena. Tudi on se sklicuje na razloge višjega sodišča v sklepu VSL I Ip 1406/2014 z dne 23. 5. 2014. 4. Pritožba dolžnikovega dolžnika ni dovoljena, pritožbi upnika in dolžnika nista utemeljeni.

O pritožbi dolžnikovega dolžnika:

5. Po določbi tretjega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je pritožba med drugim nedovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa zanjo. Osnovna predpostavka vsake pritožbe je pravovarstvena potreba oziroma pravni interes. Ta je podan le tedaj, če gre za odločitev, ki je pritožniku v škodo, ali, povedano drugače, če je s pritožbo mogoče doseči za pritožnika ugodnejšo rešitev.

6. Višje sodišče ugotavlja, da dolžnikov dolžnik nima pravnega interesa za vložitev obravnavane pritožbe. Dolžnikov dolžnik ni stranka izvršilnega postopka, z izpodbijanim sklepom pa tudi ni bilo vsebinsko odločeno o preneseni terjatvi (terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika), ampak je sodišče prve stopnje v skladu z določbami ZIZ, ki urejajo izvršbo na denarno terjatev dolžnika, izdalo sklep o prenosu zarubljene terjatve na upnika, kar je zgolj naslednje procesno dejanje sodišča, ki sledi pravnomočnemu sklepu o rubežu terjatve. Dolžnikovemu dolžniku je z določbo četrtega odstavka 107. člena ZIZ izrecno odvzeta pravica do pritožbe zoper sklep o rubežu terjatve, s katerim je dolžnikovemu dolžniku prepovedano poravnati zarubljeno terjatev dolžniku.

7. Sklep o prenosu terjatve namesto plačila (127. člen ZIZ) je zgolj izvršilno sredstvo, ki nadomešča voljno dejanje dolžnika. Dolžnikovemu dolžniku je zaradi določbe 421. člena Obligacijskega zakonika – OZ zagotovljena nevtralnost njegovega pravnega položaja tudi zoper pridobitelja(1) (upnika v tem postopku). ZIZ ureja zgolj procesna pravila (prisilne) cesije, v ostale institute materialnopravne narave, ki jih določa OZ, pa ZIZ ne posega oziroma ji ne spreminja. Zato mu ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep o prenosu terjatve namesto plačila.

8. Ker je pritožba dolžnikovega dolžnika zaradi pomanjkanja pravnega interesa nedovoljena, jo je višje sodišče v skladu s 1. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrglo, ne da bi jo vsebinsko obravnavalo.

O pritožbi upnika in dolžnika:

9. Sodišče prve stopnje je po pravnomočnosti sklepa o rubežu terjatve z dne 4. 2. 2014 (pravnomočen 9. 6. 2015; prvi odstavek 115. člena ZIZ) na predlog upnika zarubljeno terjatev preneslo upniku z učinkom odplačnega odstopa terjatve (127. člen ZIZ).

10. Ne drži, da bi moral upnik v predlogu denarno terjatev, ki naj bi bila predmet rubeža in prenosa, (vselej) natančno opredeliti, kot se to zahteva za opredelitev terjatve, ki jo upnik izterjuje od dolžnika. Kolikor namreč upnik ne razpolaga s točnimi podatki o višini terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika, zadošča, da je le-ta opredeljena tako, da jo je mogoče individualizirati. Terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika mora biti opredeljena tako, da je (vsaj) določljiva(2). Kot izhaja iz prvega odstavka 105. člena ZIZ, pa je rubež in prenos denarne terjatve mogoče dovoliti (in opraviti) samo za znesek, ki je potreben za poplačilo upnikove terjatve. Navedenim pogojem je upnik z navedbami v predlogu za nadaljevanje izvršbe in v predlogu za prenos zarubljene terjatve zadostil, saj je določno navedel in opredelil, za katero denarno terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika gre (terjatev iz naslova najemnine za nepremičnine parc. št. 10/9, parc. št. 15/2 in parc. št. 15/3, vse k. o. ..., po pogodbi o najemu poslovnih prostorov z dne 7. 1. 2013), priložil je pogodbo, iz katere izhaja sama terjatev iz naslova najemnine in njena višina (priloga A6), prav tako je opredelil višino svoje terjatve, za poplačilo katere je predlagal nadaljevanje izvršbe še s tem sredstvom in na ta predmet izvršbe. S tem je upnik tudi po oceni višjega sodišča terjatev opredelil do te mere, da je določljiva, in s tem izpolnil vse zahteve za izdajo sklepa o njenem prenosu (prim. VSC Sklep I Ip 200/2013 z dne 20. 6. 2013).

11. Upnik navaja, da ni jasno, kolikšen del terjatve je bil prenesen namesto plačila - v sklepu ni določen znesek prenesene terjatve. Višje sodišče odgovarja, da to niti ni potrebno. Sodišče ni kršilo pravila določb izvršilnega postopka. Za dovolitev izvršbe na denarno terjatev zadošča upnikovo zatrjevanje, da ima dolžnik rubljivo terjatev zoper dolžnikovega dolžnika. Prisilno (s sredstvi izvršbe) se dejansko zarubi in prenese terjatev pogojno - če obstoji in v obsegu kot obstoji; to izhaja bodisi iz izjave dolžnikovega dolžnika, če obstoj terjatve prizna (po prvem odstavku 111. členu ZIZ) - kar ni primer v tej zadevi, sicer se o tem razpravlja v pravdnem postopku po vloženi tožbi, ki jo upnik po pravnomočnosti sklepa o prenosu terjatve lahko vloži zoper dolžnikovega dolžnika (s tem namreč pridobi procesno aktivno legitimacijo). Upnik (cesionar) lahko pridobi terjatev samo, če ta v resnici obstaja in v sodelovanju s dolžnikom (pravnim prednikom glede na terjatev)(3). Če terjatve ni, obveznost dolžnika ne bo zmanjšana. Izvršilni postopek ni namenjen ugotavljanju obstoja terjatve dolžnika do njegovega dolžnika. Izvršilno sredstvo prenosa terjatve nadomešča le pomanjkanje voljne komponente cesije na dolžnikovi strani.

12. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na odločbo VSL Sklep I Ip 1406/2014 z dne 23. 5. 2014 višje sodišče pojasnjuje, da je bila odločitev v tisti zadevi sprejeta na podlagi drugačnega in neprimerljivega dejanskega stanja, saj je bila terjatev tam opredeljena pavšalno in povsem nekonkretizirano le kot „terjatev, ki jo ima dolžnik do svojega dolžnika“, zato v konkretni zadevi, kjer je terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika dovolj opredeljena, da je določljiva, navedena odločba ne pride v poštev.

13. Ker je pritožba neutemeljena in ker tudi uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere višje sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo, je višje sodišče dolžnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka:

14. Pritožniki s pritožbami niso uspeli, zato sami krijejo pritožbene stroške (38. člen ZIZ).

Op. št. (1): Miha Juhart et al., Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 589. Op. št. (2): Ibidem, strani 573 in 574. Op. št. (3): Primerjaj tudi ibidem, stran 572, in Dika Mihajlo, Građansko ovršno pravo, I. knjiga, Narodne novine, stran 533 in naslednje.