Jedro

Tožena stranka je enostransko sklenila, da zaradi prisotnosti finančne krize in rezultatov poslovanja vsem zaposlenim znižala plače za 10 %. Takšna odločitev (in posledično nižje izplačilo plač) ni zakonita. Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači do plače, kot je bila dogovorjena med strankama, je utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku 1. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati razlike v plači za obdobje od februarja 2009 do junija 2009 in od novembra 2009 do septembra 2010 v višini, kot izhaja iz prvega odstavka 1. točke izreka in ji po odvodu predpisanih dajatev izplačati ustrezne neto zneske razlik v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh, pod izvršbo. V drugem odstavku 1. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je v preostalem tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo razlike v plači (za znesek 215,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrnilo. V 2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici iz naslova regresa za letni dopust za leto 2010 plačati zakonske zamudne obresti od zneska 616,51 EUR (ki so se natekle od 2. 7. 2010 dalje do 18. 11. 2011) v višini 21,13 EUR, v 8 dneh in pod izvršbo. V prvem odstavku 3. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici izplačati razliko v odpravnini v višini 835,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2011 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti v višini 259,42 EUR, vse v 8 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku 3. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je višji tožbeni zahtevek tožnice za plačilo razlike v odpravnini v višini 128,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2011 dalje do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti v višini 102,14 EUR, zavrnilo.

S sklepom, ki prav tako ni pod pritožbo je postopek ustavilo v delu zahtevka za regres za letni dopust v višini 734,15 EUR bruto, za plačilo davkov in prispevkov in izplačilo neto zneskov v višini 616,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 18. 11. 2010 dalje, za izplačilo zneska odpravnine v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2010 dalje, v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2010 dalje, v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2010 dalje, v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2011 dalje, v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2011 dalje, v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2011 dalje, v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2011 dalje, v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2011 dalje in v višini 586,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2011 dalje. Poleg tega je v tem sklepu odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in sodbo v celoti spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v času, ko bi morala tožnici izplačati regres za letni dopust za leto 2010, ni bila nelikvidna. Iz AJPES-ovega izkaza poslovnega izida za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2009 izhaja, da je imela toženka v tem obdobju poslovno izgubo v višini 9.475,00 EUR. V zvezi s finančnim stanjem tožene stranke bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati tudi zakonitega zastopnika tožene stranke in vodjo finančne službe, česar pa ni storilo. Postaviti bi moralo tudi izvedenca finančne stroke, kar je tožena stranka predlagala na naroku dne 9. 11. 2010 (pravilno 9. 11. 2011). Ker teh dokazov ni izvedlo, je kršilo 8. člen ZPP in 287. člen ZPP, storilo pa je tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnici je bila v spornem obdobju kljub znižanju za 10 % izplačana plača, ki je bila za višja od pogodbeno določene. Tožena stranka tožnici dodatnega dela ni naložila, zato ji plačilo za to delo ne pripada (Pdp 8/2010 z dne 8. 7. 2010). Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila tožničina višja plača posledica dodatnega dela. Tožena stranka je pri izplačilu tožničine plače spoštovala 126. člen ZDR, saj je bila tožničina znižana plača še vedno višja od plače, določene s pogodbo o zaposlitvi in višja od plače, ki jo je za VI. tarifni razred (v katerega je spadala tožnica) določala panožna kolektivna pogodba. Pogodba o zaposlitvi oziroma aneks, s katerima je bila določena tožničina plača, sta sicer iz leta 1991 in 1992. V njih je plača določena še v dinarjih, vendar je po preračunu v EUR ta znatno nižja. To bi lahko potrdil tudi izvedenec finančne stroke, ki pa ga sodišče prve stopnje ni postavilo. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja tudi sodbo VDSS opr. št. Pdp 412/2011 z dne 1. 9. 2011 z obrazložitvijo, da je bilo v podobnem primeru zavzeto stališče, da tožnik v obdobju od novembra 2006 do avgusta 2009 ni bil prikrajšan pri plači, ker je tožena stranka upoštevala člena 126/1 ZDR, saj mu je obračunavala višjo plačo od plače po pogodbi o zaposlitvi in višjo plačo od minimalne plače po branžni kolektivni pogodbi. Direktor tožene stranke je tožnici (in ostalim delavcem) plačo znižal skladno z 263. členom ZGD-1 in 265. členom ZGD-1, saj je bilo to v korist tožene stranke in delavcev. Če tega ne bi storil, bi tožena stranka poslovala z izgubo, to pa bi privedlo do odpuščanja večjega števila delavcev. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, s katerim očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšne pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj jo je mogoče v celoti preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako jasno izhaja, iz katerih razlogov je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice po vsakem posameznem pravnem naslovu (razlika v plači, razlika v odpravnini, zakonske zamudne obresti od prepozno izplačanega regresa za letni dopust za leto 2010).

S pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. člen ZPP in 287. člen ZPP (ker ni izvedlo predlaganih dokazov), tožena stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. To kršitev mora stranka glede na 286. b člen ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 9. 11. 2011 (zadeva je bila na tem naroku tudi zaključena) izhaja, da je sodišče prve stopnje druge dokazne predloge (ki jih ni izvedlo) kot nepotrebne zavrnilo, tožena stranka pa v zvezi s tem na naroku ni ugovarjala relativne bistvene kršitve določb postopka iz 8. člena ZPP in 287. člena ZPP. Ker je ta ugovor podala šele v pritožbi, pri čemer pa ni navedla nikakršnih razlogov, zakaj te kršitve ni ugovarjala takoj, ko je bilo to mogoče (torej na samem naroku) je glede na že omenjeni 286. b člen ZPP potrebno ugotoviti, da je bila tožena stranka s temi pritožbenimi ugovori prekludirana. V pritožbi namreč ni pojasnila razlogov, zaradi katerih teh kršitev brez svoje krivde ni mogla navesti (podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 196/2011 z dne 16. 4. 2012).

V postopku je bilo ugotovljeno, da je zakoniti zastopnik tožene stranke dne 3. 3. 2009 sprejel sklep št. ... (B3) o tem, da se zaradi prisotnosti finančne krize in rezultatov poslovanja (ki so dosti nižji od planiranih), za nedoločen čas zmanjšajo za 10 % osnovne bruto plače vseh zaposlenih pri toženi stranki. Iz tega sklepa še izhaja, da stopi v veljavo takoj, da se višje plače prvič obračunajo pri izplačilu plače za februar 2009 in da ta sklep ostane v veljavi do trenutka, ko bo poslovanje družbe doseglo planirane rezultate. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je tožena stranka tožnici v vtoževanem obdobju dejansko izplačala nižjo plačo, kot pa jo je imela dogovorjeno s toženo stranko. Iz tožničinih plačilnih list (A5) izhaja, da je tožena stranka pri obračunu in izplačilu tožničine plače upoštevala 10 % znižanje po sklepu št. ....

Delavcu pripada plača v višini, kot jo dogovori z delodajalcem v pogodbi o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi se delavec in delodajalec dogovorita o višini osnovne plače, ki ne more biti nižja od izhodiščne plače, ki jo za posamezni tarifni razred (v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katero je sklenil delavec pogodbo o zaposlitvi) določa kolektivna pogodba. Poleg osnovne plače pripadajo delavcu tudi del plače iz naslova delovne uspešnosti in dodatki (člen 126/2 Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Po členu 127/1 ZDR se osnovna plača določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega delavec sklene pogodbo o zaposlitvi. Delodajalec je dolžan delavcu izplačati dogovorjeno plačo, izplačevanje pripadajoče plače pa lahko delodajalec zadrži samo v zakonsko določenih primerih (člen 136/1 ZDR), prav tako pa delodajalec svoje terjatve brez pisnega soglasja delavca ne more pobotati s svojo obveznostjo plačila. S to določbo je zakonodajalec preprečil, da bi delodajalec delavcu brez ustrezne zakonske pravne podlage zadržal izplačevanje plače ali dela plače (celo kljub morebitnemu drugačnemu dogovoru v pogodbi o zaposlitvi). V tem delu je zakonodajalec dal prednost socialni funkciji plače (kot bistvenemu ali pogosto edinemu sredstvu delavca, s katerim preživlja sebe in svoje družinske člane) pred pogodbeno svobodo strank, na kateri sicer temelji delovno razmerje in dogovor o pravicah in obveznostih, ki iz tega razmerja izhajajo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila tožničina osnovna plača takšna, kot je bila navedena v njenih plačilnih listah (ki jih je izdala tožena stranka in na verodostojnost katerih tožena stranka ni imela pripomb), saj drugih relevantnih dokazov, iz katerih naj bi izhajala tožničina osnovna plača v vtoževanem obdobju, tožena stranka ni predložila. Tožena stranka se v zvezi z višino tožničine osnovne plače sicer sklicuje na pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 2. 1991 in aneks z dne 15. 12. 1992 (A1, A2), ki pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nista odločilna za ugotovitev osnovne plače, do katere je bila tožnica upravičena v spornem obdobju (torej v letu 2009 in 2010). Iz omenjene pogodbe o zaposlitvi (A1) izhaja, da je osnovni osebni dohodek tožnice na dan sklenitve pogodbe o zaposlitvi (torej 15. 2. 1991) znašal bruto 9.533,00 din na mesec (aneks k tej pogodbi v višino dogovorjene plače ni posegel), tega podatka kot podlage za ugotovitev višine tožničine osnovne plače sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno ni upoštevalo, saj je že iz sklepa o razporeditvi in določitvi plače za tožnico z dne 1. 7. 2001 (B4) razvidno, da je bila tožnici za delovno mesto „pomočnik vodje/skladišče“ določena plača v višini 115.320,00 SIT bruto. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da je bilo tožničino dotedanje delovno mesto ukinjeno, s tem sklepom pa je bila tožnica razporejena na novo delovno mesto, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim. Z ozirom na to, da je iz preračuna vrednosti tožničine osnovne plače, določene v sklepu z dne 1. 7. 2001 (B4), razvidno, da je ta znašala 481,22 EUR, sodišče prve stopnje utemeljeno tudi te osnovne plače ni štelo kot osnovne plače, ki je bila dogovorjena med tožnico in toženo stranko in je veljala v vtoževanem obdobju. Plača, določena v citiranem sklepu, znaša, preračunana v EUR, 481,22 EUR, ta znesek pa je nižji od minimalne plače, ki je bila določena z Zakonom o določitvi minimalne plače (Ur. l. RS, št. 114/6 in nadalj.) in ki je v obdobju od februarja 2009 do vključno 23. 2. 2010 znašala 598,19 EUR bruto. Prav tako je ta plača nižja od minimalne plače za obdobje od 23. 2. 2010 dalje, ki je znašala 734,15 EUR bruto (Zakon o minimalni plači, Ur. l. RS, št. 13/2010 in nadalj.). Ob že ugotovljenem dejstvu, da osnovna plača ne more biti nižja od minimalne plače, je sodišče prve stopnje zato utemeljeno kot pravilen podatek o višini osnovne plače tožnice v spornem obdobju upoštevalo podatek, ki izhaja iz tožničinih plačilnih list (A5). V teh plačilnih listah je navedeno, da je bila tožnica v obdobju od februarja 2009 do vključno junija 2009 za 174 ur rednega dela upravičena do bruto plače za redno delo v višini 733,74 EUR (primer obračun plače za mesec marec 2009), v obdobju od novembra 2009 do septembra 2010 pa za 174 ur rednega dela do bruto plače za redno delo v znesku 1.078,52 EUR (primer obračun plače za mesec marec 2010). Iz teh plačilnih list nadalje izhaja, da je tožena stranka tožnici od njene plače (izrecno sklicujoč se na sklep št. 004/2009) odtegovala mesečno 10 % zgoraj omenjenih zneskov in ji tako znižano plačo (ob upoštevanju minulega dela in bonitete nezgodnega zavarovanja na eni strani ter dodatkov in prispevkov na drugi strani) tudi izplačala. Ker tudi po prepričanju pritožbenega sodišča za takšno znižanje plače ni bilo izpolnjenih zakonskih pogojev, je sodišče prve stopnje tožnici iz naslova vtoževane razlike v plači utemeljeno prisodilo pripadajoče zneske teh razlik. Pri tem je pravilno upoštevalo znižanje tožničine plače, kot je to izhajalo iz tožničinih plačilnih list in zavrnilo del njenega tožbenega zahtevka, kjer je zahtevala obračun in izplačilo višjih razlik v plači. Tožena stranka v postopku zatrjevanega dejstva, da je tožnica prejemala višjo plačo od dogovorjene, ni dokazala, zato so njene pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da je tožena stranka tožnici za njeno delo (tožnica je opravljala svoje naloge, poleg tega pa je opravljala tudi naloge delavke, ki so ji bile dodeljene po odhodu te delavke v pokoj) obračunavala plačo za redno delo 174 ur. Posledično so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da je tožnica prejemala višjo plačo od pripadajoče in da je tožena stranka s posegom v tožničino plačo le – to le uskladila s plačo, do katere bi bila (potrditvi tožene stranke) tožnica upravičena. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožene stranke, da je tožnici plačo lahko znižala zato, ker je tožnica kljub znižanju prejemala višjo plačo, kot pa bi znašala izhodiščna plača za VI. tarifni razred po panožni kolektivni pogodbi. Pravno veljavne podlage za znižanje tožničine plače ni bilo.

Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 8/2010 z dne 8. 7. 2010 in opr. št. Pdp 412/2011 z dne 1. 9. 2011, saj ti odločitvi temeljita na drugačni dejanski situaciji. V zadevi opr. št. Pdp je bilo sporno vprašanje, ali pripada tožnici plačilo za delo, ki ga je ta poleg prejete plače vtoževala zato, ker je poleg svojega dela opravljala drugo delo, ki ji ni bilo odrejeno s strani nadrejenih delavcev. V tem individualnem delovnem sporu pa je bila tožnici za opravljeno delo (za svoje delo in delo, ki ga je opravila namesto upokojene sodelavke) plača obračunana, vendar ni bila izplačana v celoti (zaradi sklepa zakonitega zastopnika tožene stranke o 10 % znižanju osnovnih bruto plač vseh zaposlenih delavcev tožene stranke). Drugačno dejansko stanje je nudilo podlago tudi za odločitev pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 412/2011, kjer je bilo ugotovljeno, da je imela tožena stranka na podlagi Akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pravico, da je delavcem zvišala ali znižala plačo in da je delavki kljub znižanju bruto urne postavke še vedno izplačevala višjo plačo, kot pa jo je imela dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi. Pri tem je tožena stranka spoštovala tudi določbe tarifne priloge (z dodatki) k panožni kolektivni pogodbi. V citiranem primeru torej ni prišlo do posega delodajalca v dogovorjeno osnovno plačo delavca (v konkretnem individualnem delovnem sporu pa je prišlo do 10 % znižanja tožničine osnovne plače).

Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na to, da je zakoniti zastopnik tožene stranka sporni sklep z dne 3. 3. 2009 sprejel na podlagi 263. oziroma 265. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.). Nobeden od navedenih členov ZGD-1, ki sicer obravnavata skrbnost in odgovornost člana organa vodenja ali nadzora in samostojnost, odgovornost ter sestavo uprave, zakonitemu zastopniku ne dajeta podlage za znižanje osnovne plače tožnici na način, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru.

Sodišče prve stopnje je tožnici povsem pravilno prisodilo tudi vtoževane zakonske zamudne obresti od prepozno izplačanega regresa za letni dopust za leto 2010 in sicer od 2. 7. 2010 dalje do dneva, ko je bil ta regres tožnici izplačan. Tožena stranka namreč v postopku ni dokazala, da je bila v spornem obdobju nelikvidna, kar predstavlja temeljni pogoj za uporabo določbe tretjega odstavka 131. člena ZDR. Na podlagi te določbe se lahko rok za izplačilo regresa določi najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta v primeru, da je to dogovorjeno s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti in če je delodajalec nelikviden. Tožena stranka je v spis vložila podatke iz izkaza poslovnega izida, kjer je sicer zares navedeno, da je v letu 2009 znašala njena izguba iz poslovanja 9.475,00 EUR, vendar pa je iz istega dokumenta prav tako razvidno, da je znašal celotni dobiček tožene stranke v tem letu 3.100,00 EUR, čisti dobiček obračunskega obdobja pa 1.698,00 EUR, medtem ko celotne izgube niti čiste izgube obračunskega obdobja ni bilo zabeležene. Ob upoštevanju navedenega podatka je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožena stranka svoje zatrjevane nelikvidnosti ni izkazala, zaradi česar je tožnici zakonske zamudne obresti od pripadajočega regresa za letni dopust za leto 2010 prisodilo skladno z določbo drugega odstavka 131. člena ZDR.

Ker tožena stranka v pritožbi odločitev sodišča prve stopnje o prisojeni razliki v odpravnini skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi izpodbija le pavšalno in povsem neobrazloženo, je v tem delu sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradi dolžnosti, ni storilo in da je pravilno uporabilo tudi določbo 109. člena ZDR. Tožnici je glede na dejstvo, da ji je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in da je bila pri toženi stranki zaposlena 23 let, tožnici prisodilo še preostali del odpravnine v znesku 835,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki (30. 6. 2011), kot tudi zakonske zamudne obresti od prepozno izplačanih zneskov odpravnine.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker tožnica stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.