Jedro

Tožbene navedbe v postopku pridobivanja vodnega soglasja in gradbenega dovoljenja ne morejo vplivati na odločitev v konkretni zadevi. Le v primeru, če bi slednjega pridobila pred izdajo izpodbijane odločbe, bi prenehal razlog za nadaljnje vodenje postopka zaradi neskladne gradnje. Morebitno pridobljeno gradbeno dovoljenje bo tako imelo vpliv le na vodenje izvršilnega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi določbe 2. odstavka 153. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in tožnikoma naložila, da morata v roku enega meseca po prejemu odločbe odstraniti neskladno zgrajeni del objekta – prizidka govejega hleva in molzišča na zemljišču parc. št. 428 k.o. ... v tam navedenih dimenzijah in vzpostaviti stanje, kot je določeno v gradbenem dovoljenju z dne 29. 1. 2004. Za neskladni del objekta je izrekla tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bila tožnikoma 16. 4. 2008 po uradni dolžnosti izdana inšpekcijska odločba zaradi gradnje v nasprotju z omenjenim gradbenim dovoljenjem, ki jima je bila vročena 21. 4. 2008, in v kateri jima je bilo naloženo, da ustavita gradnjo ter v roku enega meseca od vročitve zaprosita za spremembo gradbenega dovoljenja. Gradbeni inšpektor je na podlagi dopisa Upravne enote Domžale z dne 5. 9. 2009 ugotovil, da ta tožnikoma ni izdala novega ali spremenjenega gradbenega dovoljenja, prav tako pa ne vodi postopka za njegovo izdajo. Ker tožnika nista v odrejenem roku niti kasneje zaprosila za spremembo gradbenega dovoljenja, sta dolžna odstraniti neskladno zgrajeni del objekta in vzpostaviti stanje iz gradbenega dovoljenja.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil. V obrazložitvi se v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, glede roka za odstranitev spornega dela objekta pa poudarja, da ta ni vezan na čas, ki ga pritožnika potrebujeta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Dolžina roka je odvisna od narave in obsega obveznosti v posameznem primeru, pri čemer pritožbeni upravni organ nima pomislekov, da se glede na velikost, konstrukcijo in lego spornega dela objekta tega ne bi dalo odstraniti v 30 dneh, saj ne gre za zahteven objekt. Poudarja, da pritožnika tudi sicer ne navajata okoliščin, zaradi katerih ne bi mogla v tem roku opraviti naložene obveznosti.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata. V tožbi navajata, da sta po izdaji prve inšpekcijske odločbe začela z aktivnostmi za pridobitev gradbenega dovoljenja in opisujeta težave s pridobivanjem vodnega soglasja, saj hlev leži na zemljišču, ki sodi v ogroženo območje v skladu z določbami Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1). Kljub temu da je bila vloga na Agenciji RS za okolje vložena že 28. 1. 2010, vodnega soglasja še niso izdali (tožba je bila vložena 28. 6. 2010 – opomba sodišča). Ker so vsi roki potekli, menita, da je glede na 5. odstavek 153. člena ZV-1 soglasje dano in bi tudi upravna enota morala izdati gradbeno dovoljenje. V zaključku opozarjata, da 30-dnevni rok ne zadostuje za vzpostavitev prvotnega stanja na parceli, saj ne zadostuje za rušitev zahtevnega objekta. Poleg tega nelegalni del objekta nujno potrebujeta za opravljanje kmetijske dejavnosti, ki jima z družino predstavlja edini vir dohodka. Že tako so zaradi trenutnih razmer v kmetijski panogi na robu finančnega preživetja. Kršena jima je bila tudi pravica, da bi se lahko izjavila o v tožbi opisanih dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, saj nista bila prisotna pri inšpekcijskem pregledu 14. 11. 2010 (verjetno mišljeno 4. 11. 2009 – opomba sodišča). Prisostvoval je sin, ki ni imel pooblastila za zastopanje. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da nista dolžna porušiti objekta, ki je zgrajen v skladu z vsemi predpisi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu je odločba, izdana na podlagi 2. odstavka 153. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji), po katerem gradbeni inšpektor v primeru neskladne gradnje, glede katere investitor ni zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja v enem mesecu po izrečenem ukrepu, ali če pristojni upravni organ za gradbene zadeve njegovo zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavrne ali zavrže, odredi, da se tisti del objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, na investitorjeve stroške odstrani in vzpostavi stanje, določeno v gradbenem dovoljenju.

V zadevi ni sporno, da tožnika v roku, ki jima je bil določen z inšpekcijsko odločbo z dne 16. 4. 2008, izdano zaradi neskladne gradnje, nista zaprosila za spremembo gradbenega dovoljenja. Prav tako ni sporno, da tega nista storila niti kasneje oz. nista pridobila spremenjenega gradbenega dovoljenja. Teh ugotovitev prvostopenjskega organa v tožbi namreč ne izpodbijata, zato je sodišče na te ugotovitve vezano (1. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1). Upravni organ je zato ravnal pravilno, ko jima je v skladu z navedeno določbo 153. člena ZGO-1 izdal izpodbijano odločbo in jima z njo naložil odstranitev neskladno zgrajenega objekta in vzpostavitev stanja, kakršno je bilo določeno z gradbenim dovoljenjem z dne 29. 1. 2004. Glede na navedeno na odločitev v zadevi ne morejo vplivati tožbene navedbe o postopku pridobivanja vodnega soglasja in gradbenega dovoljenja. Le v primeru, če bi slednjega pridobila pred izdajo izpodbijane odločbe, bi prenehal razlog za nadaljnje vodenje postopka zaradi neskladne gradnje, kot je predviden v 2. odstavku 153. člena ZGO-1. Morebitno pridobljeno gradbeno dovoljenje bo tako imelo vpliv le na vodenje izvršilnega postopka.

Tožbena trditev o neprimernosti 30-dnevnega roka za odstranitev neskladno zgrajenega objekta in vzpostavitve v prejšnje stanje ni obrazložena, saj niso navedene okoliščine, zakaj zahtevnega objekta v tem roku ni mogoče odstraniti - to dejstvo samo po sebi namreč še ne pomeni, da je postavljeni rok prekratek. Tudi sicer je trditev, da gre za zahtevni objekt, nedovoljena tožbena novota. V skladu z določbo 3. odstavka 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Sodišče po vpogledu v upravne spise namreč ugotavlja, da sta tožnika v pritožbi zatrjevala nesprejemljivost tega roka zaradi dejstva, da sta pri pridobivanju gradbenega dovoljenja v zaključni fazi.

V skladu z določbo 1. odstavka 146. člena ZGO-1 se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb, šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, zato se odločbe lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Navedena zakonska določba daje podlago za odstop od procesnih jamstev, ki jih sicer zagotavlja ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji), med drugim v 1. odstavku 9. člena, ki določa, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Zato zgolj dejstvo, da tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe nista imela možnosti, da se v zadevi izjavita, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Ob tem sodišče dodaja, da v tožbi zatrjevana dejstva glede na predhodno navedene razloge za odločitev niso pomembna, zato tudi odsotnost možnosti, da jih stranka navede že v postopku pred izdajo prvostopenjske odločbe, na pravilnost odločitve ni mogla vplivati.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.