Jedro

Pri uporabi drugega odstavka 34. člena ZGO ni potrebno upoštevati 36. člena Uredbe o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku Krška vas - Obrežje, saj določbi ne urejata istega pravnega vprašanja. Določba drugega odstavka 34. člena ZGO se namreč nanaša na izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo infrastrukturnega objekta. Nasprotno se določba 36. člena Uredbe nanaša na vsebino prostorskega izvedbenega načrta, v katerem se med drugim razčlenijo in prikažejo etape izvajanja načrta (zadnja alinea 3. odstavka 29. člena ZUN v povezavi s 3. točko 2. odstavka 27. člena ZUN). Torej se sporna določba 36. člena Uredbe pri presoji 2. odstavka 34. člena ZGO ne upošteva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 6.3.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka investitorju izdala delno enotno dovoljenje za gradnjo objektov za veterinarski in fitosanitarni pregled na mejnem prehodu Obrežje na Avtocesti A2 Krška vas - Obrežje, na zemljiščih parc. št..., vse k.o..., ob tam navedenih pogojih.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 33. a člena in 34. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in nasl. ter Uradni list RS, št. 29/95 - ZGO), ki določata pogoje za izdajo delnega enotnega dovoljenja za gradnjo. Na podlagi 1. odstavka 34. člena ZGO se gradbeno dovoljenje daje za celoten objekt ali pa le za njegov del, ki pomeni tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in se da tak samostojno uporabljati, če se objekt zgradi po delih. Na glede na 1. odstavek 34. člena ZGO pa se v skladu z 2. odstavkom 34. člena ZGO lahko da gradbeno dovoljenje tudi za del objekta oziroma za izvedbo posameznih del, če gre za graditev infrastrukturnih objektov. Iz določbe 1. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo objektov na mejnih prehodih (Uradni list RS, št. 111/01 - ZDVGOMP) jasno izhaja, da je mejni prehod, skupaj z objekti na območju mejnega prehoda, infrastrukturni objekt državnega pomena in kot tak javna infrastruktura. Zato je v danem primeru možna uporaba določbe 2. odstavka 34. člena ZGO, da za objekt oziroma del objekta, za katerega se izdaja dovoljenje, ni potrebno, da pomeni tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in da se da kot tak samostojno uporabljati. Za avtocesto na odseku Krška vas - Obrežje., vključno z mednarodnim mejnim prehodom Obrežje, je bila sprejeta Uredba o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku Krška vas - Obrežje (Uradni list RS, št. 34/01 - Uredba), ki celovito ureja gradnjo avtoceste spremljajočih objektov in mejnega prehoda Obrežje. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da dostop do gradbišča poteka po regionalni cesti po zemljišču tožeče stranke. Iz projektne dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da dostop do gradbišča ne poteka po nobeni od tožnikovih parcel, ki jih navaja v tožbi, netočna pa je tudi trditev tožeče stranke, da vsa zemljišča s parc. št... k.o..., mejijo na zemljišča, na katerih je predvidena in dovoljena gradnja objektov za veterinarski in fitosanitarni pregled po izdanem delnem enotnem dovoljenju z dne 6.3.2002. Iz povratnice v upravnem spisu je razvidno, da je bila tožeča stranka o ustni obravnavi dne 6.2.2002 pravočasno obveščena, saj je vabilo prejela 9.1.2002. Iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 18.1.2002 pa ni razvidna trditev tožeče stranke, da naj se obravnava dne 6.2.2002 ne bi opravila. Prav tako ni utemeljen ugovor tožeče stranke, da se v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne navajajo njene pripombe, ki jih je dala na obravnavi 18.1.2002 in nato pisno posredovala dne 22.1.2002, saj je iz obrazložitve izpodbijane odločbe (stran 7, 4. odstavek) razvidno, da temu ni tako.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in odpravi delno enotno dovoljenje za gradnjo tožene stranke. Podrejeno predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri ugotovitvi, da se gradbeno dovoljenje na podlagi 2. odstavka 34. člena ZGO izda tudi za del infrastrukturnega objekta, popolnoma zanemarilo določbo 36. člena Uredbe, ki določa, da se etape izvajanja lokacijskega načrta lahko izvajajo posamezno ali skupaj, predstavljati pa morajo posamezne zaključene funkcionalne enote. Etapnost se prouči in določi v posebnem elaboratu. Ker morajo posamezne etape predstavljati zaključene funkcionalne enote, kar mora biti določeno v posebnem elaboratu, je delno enotno dovoljenje za gradnjo v nasprotju s samo vsebino 36. člena Uredbe. Ker niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista presojala, ali je izdano delno enotno dovoljenje za gradnjo v skladu s 36. členom Uredbe, je bilo dejansko stanje nepravilno in nepravilno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi odločbe prihaja samo s sabo v nasprotje, saj po eni strani navaja, da tožeča stranka ne bi bila neposredni mejaš parcel, na katerih naj bi se po delnem enotnem dovoljenju za gradnjo izvajala gradnja, po drugi strani pa ugotavlja, da je tožeča stranka lastnik parc. št... k.o.... Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Tožeča stranka je sicer res prejela vabilo na obravnavo dne 6.2.2002, vendar ji je bilo na obravnavi dne 18.1.2002 izrecno rečeno, da se obravnave dne 6.2.2002 ni potrebno udeležiti, ker naj bi jo v celoti nadomestila obravnava dne 18.1.2002. Pravo dejansko stanje glede okoliščin vabljenja na razpisane obravnave bi sodišče lahko ugotovilo le z zaslišanjem pristojne delavke Upravne enote Brežice, ki je predstavnikom tožeče stranke takšno navodilo izrecno podala. Zato je tudi v tem delu dejansko stanje vsaj nepopolno ugotovljeno, če že ne nepravilno.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa nista odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali sta bili tožena stranka in sodišče prve stopnje pri presoji, ali je bilo pravilno izdano delno enotno dovoljenje za gradnjo na podlagi 2. odstavka 34. člena ZGO, dolžni upoštevati tudi določbo 36. člena Uredbe, ki določa etapnost izvedbe lokacijskega načrta. In sicer 1. odstavek 36. člena Uredbe našteva etape izvajanja lokacijskega načrta, med drugim tudi pripravo platojev za mednarodni mejni prehod. Določba 2. odstavka 36. člena Uredbe pa določa, da se posamezne etape iz prejšnjega odstavka, lahko izvajajo posamezno ali skupaj, predstavljati pa morajo posamezne zaključene funkcionalne enote. Etapnost se prouči in določi v posebnem elaboratu.

Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka in sodišče prve stopnje pri uporabi 2. odstavka 34. člena ZGO nista bila dolžna upoštevati 36. člena Uredbe, saj določbi ne urejata istega pravnega vprašanja. Določba 2. odstavka 34. člena ZGO se namreč nanaša na izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo infrastrukturnega objekta - v obravnavanem primeru objekta za veterinarski in fitosanitarni pregled na mednarodnem mejnem prehodu. Nasprotno se določba 36. člena Uredbe nanaša na vsebino prostorskega izvedbenega načrta, v katerem se med drugim razčlenijo in prikažejo etape izvajanja načrta (zadnja alinea 3. odstavka 29. člena ZUN v povezavi s 3. točko 2. odstavka 27. člena ZUN) - v obravnavani zadevi se lokacijski načrt nanaša na celotno območje avtoceste na odseku Krška vas - Obrežje, vključno z mednarodnim mejnim prehodom ter na lego, potek, zmogljivost, velikost in oblikovanje objektov, naprav in ureditev (1. odstavek 2. člena Uredbe). Ker se torej sporna določba 36. člena Uredbe pri presoji 2. odstavka 34. člena ZGO ne upošteva, pritožbeni ugovor tožeče stranke ni utemeljen.

Tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor v zvezi z neskladji v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede meje zemljišč tožeče stranke z zemljišči investitorja, na katerih je predvidena in dovoljena gradnja spornih objektov. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje namreč zgolj zavrne trditev tožeče stranke, da na gradbeno parcelo meji samo parcela ..., ne pa vsa zemljišča s parc. št... k.o..., kar je nepravilno trdila tožeča stranka.

Pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - v obravnavanem primeru ga tožeča stranka uveljavlja glede okoliščin iz 36. člena Uredbe in glede okoliščin vabljenja na razpisane obravnave - je možno uveljavljati le, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je ugotovljeno v sodnem postopku (5. odstavek 72. člena ZUS). V konkretnem primeru ne gre za tak primer, saj je sodišče odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku (1. odstavek 51. člena ZUS), zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih ugovorov ni presojalo.

Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.