Jedro

Vrhovno sodišče ne more samo sklepati na kršitve zakona, ki naj bi jih imel v mislih vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, ker bi s tem dopolnjevalo vsebino zahteve, kar pa ni dovoljeno.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega S.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je bil obdolženemu S.S., tako kot tudi obdolženim R.Š., M.S. in E.P., pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšan za mesec dni, to je do 25.5.2007. Zoper navedeni sklep je zagovornik obdolženega S.S. dne 26.4.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je zagovornik podal kronologijo dosedanjega dogajanja v zvezi z obdolženim S.S. in sicer njegove osebne razmere, delovanje policije v predkazenskem postopku, odločitev državnega tožilca, potek preiskave. Zagovornik meni, da ob takšnem poteku zadeve niso več podani priporni razlogi za obdolženega S.S. Po njegovem mnenju je v izpodbijanem sklepu sodišče obravnavalo zadevo kot nekakšen "kolektivni pripor", ne pa kot pripor zoper vsakega obdolženca posebej. Če bi senat proučil in obravnaval izsledke preiskave, bi ugotovil, da obdolženi S.S. ni storil kaznivega dejanja, opisanega pod točko V. zahteve za preiskavo in v tem primeru ne bi obstojali zakoniti priporni razlogi. Zagovornik je zato predlagal, da Vrhovno sodišče odpravi pripor zoper S.S. Vrhovni državni tožilec H.J. je v odgovoru na zahtevo menil, da zagovornik smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter meni, da je takšna kršitev podana. Izpodbijana odločba po njegovem mnenju nima ustreznih razlogov oziroma so ti sami s seboj v nasprotju. Iz teh razlogov je v odgovoru predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev.

Obdolženec in zagovornik na odgovor državnega tožilca nista odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejeno na tisti okvir zahteve, ki uveljavlja konkretne kršitve zakona. Iz same zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da zagovornik podaja le splošno trditev, da niso obstajali zakoniti priporni razlogi, ne da bi povedal, katere določbe kazenskega postopka ali kazenskega zakona so bile kršene. Prikaz kronologije dogajanja ne predstavlja nobene trditve o omenjenih kršitvah zakona, ki bi bile v skladu z določbo 1. odstavka 420. člena ZKP podlaga za ugoditev zahtevi. V tem delu zahteve zagovornik tudi opisuje osebne razmere obdolženca in ugotavlja dokazno oceno o ugotovitvah preiskave, kar vse pomeni uveljavljanje dejanskih okoliščin, uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP izključeno v postopku za varstvo zakonitosti.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti, ki predstavlja okvir za odločanje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, ni mogoče sklepati na kršitve zakona oziroma dopolnjevati zahtevo z domnevnimi kršitvami, ki naj bi jih imel v mislih zagovornik (kot v odgovoru na zahtevo meni državni tožilec), ker bi s tem Vrhovno sodišče samo dopolnjevalo vsebino zahteve, kar pa ni dovoljeno.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da iz vsebine zahteve ne izhajajo kršitve zakona, poleg tega pa je zahteva vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.