Jedro

Solastnik stvari - enodružinske hiše lahko s tožbo zahteva od drugega solastnika, ki jo poseduje in uporablja, da mu jo izroči v posest in uporabo le, če je glede tega stvar razdeljena. Šele tedaj lahko zahteva posest in uporabo dela stvari, ki mu pripada, prej pa ne.

V primeru, ko toženki uporabljata nepremičnino in tako izključujeta iz uporabe tožnika, je položaj rešljiv le v postopku za delitev stvari po določbah trinajstega poglavja ZNP, v katerem se določi, če je fizična delitev možna, da mora udeleženec postopka, ki ima stvar v svoji posesti, izročiti njen del tistemu udeležencu, ki mu po delitvi stvari pripada (prvi odstavek 124. člena ZNP).

Izrek

Pritožba se zavrne ter se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je najprej sklenilo, da se ne dovoli sprememba tožbe, nato pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni tožniku izročiti ključe vhodnih vrat stanovanjske stavbe na naslovu T. 25 (parc. št. 3662/2, k.o. D.) in mu omogočiti nemoteno uporabo te nepremičnine. Obenem je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženkama nerazdelno pravdne stroške v višini 282,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Proti takšni odločitvi se pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sklep in sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sklep, s katerim sodišče ni dovolilo spremembe tožbe nima nobenih razlogov, zaradi česar se ga ne da preizkusiti, zato je nezakonit. Meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da kot solastnik nima zahtevka proti toženkama, ki imata stvar v soposesti in jo uporabljata, ker solastna stvar med solastniki ni razdeljena. Poudarja, da je v nemogočem položaju in je njegova lastninska pravica grobo kršena, saj svoje nepremičnine že vrsto let ne more uporabljati. Toženki mu preprečujeta uporabo nepremičnine parc. št. 3662/2, k.o. D., katere večinski lastnik je. Pravdne stranke so solastniki in kot solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo uporabljati skupaj z drugimi solastniki sorazmerno svojemu idealnemu deležu. To lastninsko upravičenje izhaja iz 1. odstavka 66. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ). Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da ima solastnik proti solastniku na voljo vindikacijsko tožbo za varovanje dela solastne stvari na podlagi 100. člena SPZ le, če je stvar razdeljena med solastnike glede njene uporabe in posesti. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo zahtevka nepravilno uporabilo navedeno določbo, ki določa, da imata solastnik in skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. Sodišče bi moralo tožniku dopustiti uporabo njemu lastne nepremičnine, upoštevajoč njegov solastninski delež na njej. Tožnik nadalje opozarja, da med pravdnima stranka poteka nepravdni postopek zaradi delitve nepremičnine pod opr. št. N 26/2006 (ki je bil prekinjen do odločitve Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 2983/2007- II), s čemer je bilo sodišče seznanjeno. Če drži stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ne more uveljaviti sodnega varstva, dokler nepremičnina med solastniki ni razdeljena, bi moralo ta postopek prekiniti do rešitve vprašanja v postopku delitve nepremičnine, ali pa to predhodno vprašanje samo rešiti.

Pritožba je bila vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Glede pritožbe proti sklepu, s katerim sodišče prve stopnje ni dovolilo spremembe tožbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB3). Sodišče prve stopnje je podalo jasne in konkretne razloge, zakaj ne dovoli spremembe tožbe, zato pritožbene navedbe, da odločitev sodišča nima nobenih razlogov, zaradi česar bi jo bilo mogoče preizkusiti, niso utemeljene. Da pa ti razlogi niso pravilni, pa pritožnik v pritožbi konkretno ne izpodbija. Zato je bilo treba pritožbo v tem delu zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče soglaša s pravno pravilnimi zaključki sodišča prve stopnje. Če nepremičnina, stanovanjska hiša, ni razdeljena, in tudi ne gre za večstanovanjsko hišo v naravi, potem lahko solastnik take hiše s tožbo zahteva od drugega solastnika, ki ima hišo v posesti in jo uporablja, da mu jo izroči v posest in uporabo ter zato izroči tudi ključe le, če je stvar razdeljena.

Nobenega dvoma ni, da ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z ostalimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu delu, tako, da s tem ne krši pravice ostalih solastnikov in v te pravice tudi ne posega, za varstvo svoje pravice na delu stvari pa ima pravico do tožbe (66. člen in 100. člen SPZ). Glede na definicijo solastninske pravice, določene v 65. členu SPZ, pa gre pri njej za to, da je razdeljena pravica, ne pa stvar sama. Gre za pravico v razmerju do celotne stvari (nepremične ali premične). Idealni delež namreč ne predstavlja materialnega dela stvari.

Zakon nudi solastniku varstvo pravkar navedene pravice glede na sam objekt solastninske pravice in glede na oblike pravic, ki sledijo iz te pravice. Upravičenja glede upravljanja, posedovanja in uporabe cele stvari v mejah deleža lahko solastnik uveljavlja na podlagi 67. člena SPZ. Temu je namenjen nepravdni postopek.

Če pa je stvar razdeljena, pa ima solastnik proti solastniku na voljo vindikacijsko tožbo za varovanje svojega dela solastne stvari na podlagi 100. člena SPZ. Pogoj za to je seveda, da je solastna stvar med solastniki glede njene uporabe in posesti razdeljena.

Omenjene oblike varstva uporabe so odvisne tudi od narave solastne stvari. Na enodružinski stavbi ni mogoča souporaba dveh ali več solastnikov, ki niso med seboj družinsko povezani, če ni fizično razdeljena. V takšnih primerih mora biti torej stvar razdeljena glede uporabe, če naj solastnik uživa varstvo po 100. členu SPZ.

V obravnavani zadevi gre za solastninsko pravico pravdnih strank na enodružinski hiši (z dvoriščem), ki jo zaseda prva toženka. Iz podatkov v spisu izhaja, da posest in uporaba te hiše med pravdnimi strankami nista razdeljeni, je pa uveden postopek za delitev te nepremičnine pri Okrajnem sodišču v D. pod opr. št. N 26/2006, ki pa je prekinjen do pravnomočne odločitve v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 2983/2007 - II zaradi ugotovitve višine deležev strank tega postopka na navedeni nepremičnini. Bistvena okoliščina je, da med strankama ni urejen režim uporabe solastne nepremičnine. Tako ni mogoče ugotoviti, v katerem delu bi tožnik izvrševal svoja upravičenja glede na svoj idealni delež. Ker tako ni opredeljen del solastne stvari, ki bi pripadal tožniku, tudi ne more uživati varstva po 100. členu SPZ in zahtevati souporabe stanovanjske hiše. V primeru, ko toženki uporabljata nepremičnino in tako izključujeta iz uporabe tožnika, je položaj rešljiv le v postopku za delitev stvari po določbah trinajstega poglavja Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur. l. SRS, št. 30/86), v katerem se določi, če je fizična delitev možna, da mora udeleženec postopka, ki ima stvar v svoji posesti, izročiti njen del tistemu udeležencu, ki mu po delitvi stvari pripada (prvi odstavek 124. člena ZNP).

Če povzamemo, lahko solastnik stvari - enodružinske hiše s tožbo zahteva od drugega solastnika, ki jo poseduje in uporablja, da mu jo izroči v posest in uporabo le, če je glede tega stvar razdeljena. Šele tedaj lahko zahteva posest in uporabo dela stvari, ki mu pripada, prej pa ne. Takšno je tudi stališče sodne prakse (prim. odločbe: VS RS II Ips 195/2003 in II Ips 490/2005, pa tudi VSK I Cp 1662/2005 in I Cp 1354/2006; VSL opr. št. II Cp 993/2004).

Tožnik ima prav, da je proti toženkama že predlagal postopek za delitev stvari (ne pa tudi proti solastnici mld. V. M. R., pri delitvi solastne stvari pa morajo biti vključeni vsi solastniki, ki so nujni sosporniki), ki se vodi pri sodišču prve stopnje pod opr. št. N 26/2006, vendar pa v tej zadevi ne gre za takšno situacijo, da bi delitev nepremičnine predstavljala predhodno vprašanje, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, od katerega je odvisna odločba sodišča prve stopnje v tem postopku (13. člen ZPP). Tožnik mora najprej v nepravdnem postopku doseči, da bo stvar fizično razdeljena ali pa, da bo določen način uporabe stvari, in šele potem lahko zahteva posest in uporabo dela stvari, ki mu pripada. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni prekinilo postopka o zahtevku za dovolitev uporabe nepremičnine in izročitev ključev zaradi uvedbe postopka za delitev te nepremičnine.

Pritožbeni razlogi tako niso podani in ker v postopku sodišče prve stopnje ni storilo kršitev določb postopka absolutne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev pritožnikove zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP te stroške nosi sam, saj s pritožbo ni uspel.