Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se sodba sodišča prve stopnje v celoti glasi: "Tožena stranka-zavarovalnica je dolžna tožniku G. K. plačati odškodnino v znesku 3,910.000,00 (trimiljonedevetstodesettisoč 00/100) SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 60.000,00 (šestdesettisoč 00/100) SIT od 1.5.1995 do plačila, od zneska 3,850.000,00 (trimiljoneosemstopetdesettisoč 00/100) SIT pa od dneva izdaje sodbe na prvi stopnji do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine v znesku 5,410.000,00 SIT za negmotno škodo in še 60.000,00 SIT za gmotno škodo, vse zaradi poškodb, ki jih je utrpel v nesreči dne 27.12.1993. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odškodnino za negmotno škodo za 2,300.000,00 SIT in razveljavilo odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov.

Zoper tako pravnomočno odločitev je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. V reviziji tožeča stranka očita pritožbenemu sodišču, da pri odmeri odškodnine za telesne bolečine ni upoštevalo občasnih bolečin, ki jih tožnik še vedno trpi in jih je ugotovil tudi izvedenec. Opozarja posebej na dolgotrajno zdravljenje in v zvezi s tem na težave zaradi pretresa možganov in posledične glavobole.

Poškodbe glave so bile zelo boleče in neugodne, revizija obširno opisuje potek zdravljenja. Pritožbeno sodišče je zanemarilo individualizacijo odškodnine, ko je določilo pavšalni znesek, ki naj bi odškodoval tožnika za vse pretrpljene bolečine. Odškodnina, ki jo je višje sodišče določilo za strah za izid zdravljenja, je za tožnika prav žaljiva. Tožnik je trpel močan sekundarni strah predvsem zaradi hudih notranjih poškodb glave in zaradi ponovne operacije 7 mesecev po poškodbi. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je krivična. Sodišče ni upoštevalo 15% zmanjšanja delovnih in življenjskih aktivnosti pri tožniku, ki je bil ob nesreči star komaj 20 let, posledice te nesreče pa mu onemogočajo normalno in popolno opravljanje življenjskih aktivnosti. Zaradi posledic poškodbe si tožnik ne more najti redne zaposlitve. Revizija končno trdi, da je odškodnina odmerjena verjetno po nekem splošnem kriteriju, brez individualizacije tega primera in tožnikovega položaja v nesreči. V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Tožnik je v nesreči utrpel zlom zunanjega kondila desne golenice, pretres možganov, raztrganine zgornje ustnice, raztrganje jezika, izpuljenje spodnjih sekalcev in zlom nosnih kosti. Trpel je hude telesne bolečine 10 dni po poškodbi in v tem času redno prejemal analgetike, v tem času je bil v bolnišnici. Neprestane srednje hude bolečine je tožnik trpel 5 tednov, nato še občasne srednje hude bolečine, ki so trajale kumulativno 4 tedne. Neprestane lahke telesne bolečine je tožnik trpel 13 tednov, nato še dva tedna po odvzemu osteosintetskega materiala 2 tedna, pa še 1 teden (šteto kumulativno), torej skupaj 16 tednov. Hospitaliziran je bil 13 dni, dvakrat operiran v splošni anesteziji, nosil je nepopolni mavec 8 dni, nato cirkularni mavec 24 dni. Z berglami je hodil 3 mesece, od tega prva dva meseca ni smel obremenjevati poškodovane desne noge. V času zdravljenja je bil 12 krat izpostavljen rtg snemanju, 6 krat je bil na kontrolnem pregledu pri kirurgu, 10 krat pri svojem zdravniku. Fizioterapijo je obiskoval 1 mesec. Pol leta po poškodovanju je imel motnje miselne zbranosti, spomina in emocionalnih funkcij. Bolniški stalež je trajal več kot 5 mesecev, šteto kumulativno, po 28.6.1994 je bil tožnik brez zaposlitve, kirurško zdravljenje je bilo končano 27.7.1994. Opisane telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju so torej pri tožniku trajale relativno dolgo (vsaj 7 mesecev), izvedenec je ugotovil, da tožnik še v času pregleda (18.11.1994) trpi občasne lahke telesne bolečine v desnem kolenu. Pri odmeri odškodnine mora sodišče to odmeriti v skladu s kriteriji, predpisanimi v 200. členu Zakona o obigacijskih razmerjih (ZOR). Upoštevati mora pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče je dolžno odškodnino odmeriti v takšni višini, ki je primerna teži in vrsti poškodbe oškodovanca ter posebnostim, ki so se pojavile pri oškodovancu zaradi poškodbe, istočasno pa mora paziti, da je odmerjena odškodnina primerljiva z odškodninami, ki so bile odmerjene v podobnih primerih. Po presoji revizijskega sodišča je utemeljen očitek revidenta, da pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo vseh težav, ki jim je bil tožnik izpostavljen med zdravljenjem, dolgotrajnosti tega in ugotovljenim bodočim občasnim bolečinam, ki jim je tožnik izpostavljen ob večjih obremenitvah desnega kolena. Opisane nevšečnosti terjajo potrebno individualizacijo odškodnine, zato je revizijsko sodišče iz naslova odškodnine za telesne bolečine (prestane in bodoče) zvišalo odmerjeno odškodnino za 300.000,00 SIT, tako da znaša 1,300.000,00 SIT.

Utemeljeno revizija opozarja tudi na prenizko odmerjeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika. Zaradi poškodbe je tožnik oviran pri počepanju in poklekanju na desno koleno ter je manj zmožen za dela v teh položajih, kakor tudi za hitro in dolgo hojo. Ne sme opravljati takih del, kjer bi prišlo do nenadnih hudih obremenitev desnega kolena. Manj zmožen je za hojo po stopnicah, strmini in neravnih terenih, za vse tiste športno rekreativne dejavnosti, ki vsebujejo elemente teka, počepa in skoka. Zaradi defektnega zobovja ima težave pri prehranjevanju in govorjenju, zaradi občasnih glavobolov pa je manj zmožen za dela, kjer bi moral veliko premikati glavo ali jo držati v prisiljenem položaju. Pri delu mora vlagati večje napore, zmanjšana je njegova možnost izbire zaposlitve, kar se ob upoštevanju njegove starosti še posebej odraža v njegovi duševnosti. V času nesreče je bil toženik star 20 let, ima končano osnovno šolo, do nesreče je delal kot delavec, sedaj je brezposeln. Ukvarjal se je z rekreativnim igranjem nogometa, rad je kolesaril in pomagal pri urejanju ohišnice.

Izvedenec je ocenil, da so tožnikove splošne življenjske aktivnosti zmanjšane za 15%. Te dejanske ugotovitve v postopku prav tako terjajo primernejšo individualizacijo odmerjene odškodnine, kot je to storilo višje sodišče. Glede na mladost bo tožnik dolgo dobo trpel prikrajšanje pri vsakršni aktivnosti, tako pri delu kot v prostem času, saj mora zaradi poškodbe kolena vlagati več napora že v daljšo hojo, toliko bolj še v vsakršno drugo aktivnost. Revizijska trditev, da tožnik ne more najti zaposlitve zaradi posledic poškodbe, sicer nima opore v ugotovitvah med postopkom. Drži pa, da je tožnik pri možnosti zaposlitve omejen in mora najti tako zaposlitev, ki jo bo zmogel opravljati zaradi poškodovanega kolena. Drži tudi, da ta omejitev pri tožniku povzroča duševne bolečine, saj se čuti močno prikrajšanega (kar je objektivno izkazano in verjetno tudi glede na splošne življenjske izkušnje in ekonomsko situacijo). Revizijsko sodišče je upoštevajoč te ugotovitve, posebej pa pravilno uporabo materialnega prava, zvišalo odmerjeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika za 500.000,00 SIT, tako da znaša 2,000.000,00 SIT.

Neutemeljeni pa so revizijski očitki glede odmere odškodnine za prestani strah, posebej za izid zdravljenja. Primarnega strahu tožnik ni utrpel, saj je bil po dogodku v nezavesti. Od trenutka, ko se je zavedel posledic, do odpusta iz bolnišnice (13 dni) je trpel zelo intenziven sekundarni strah, posebej zaradi morebitnih hujših notranjih poškodb glave. Kasneje je bil še srednje intenzivno zaskrbljen za izid zdravljenja kolena in pred ponovno operacijo in morebitnimi posledicami. Revizijska trditev, da je ta zaskrbljenost trajala kar 7 mesecev, nima opore v ugotovitvah med postopkom. Sicer pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je odškdnina za strah tožniku odmerjena v skladu s kriteriji, ki so bili že opisani. Ugotoviti je, da je odškodnina 300.000,00 SIT za to obliko škode opazno višja, ne pa "bagatelna in zaničevalna", kot je označuje revizija. Višja je v primerjavi z odškodninami, ki jih sodišča odmerijo pri povprečnem doživljanju strahu kot pravno priznane škode, kar pomeni, da je primerno individualizirana tožnikovemu doživljanju poškodbe in njenih posledic ter upošteva čas trajanja strahu. V tem delu je zato revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP), enako pa tudi glede preostale izpodbijane zavrnitve zahtevkov iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je očitek o zmotni uporabi materialnega prava v reviziji delno utemeljen, zato je delno spremenilo izpodbijano sodbo (395. člen ZPP). V izrek o pravdnih stroških revizijsko sodišče ni poseglo, saj mora stroške odmeriti ponovno sodišče prve stopnje. Pri tem bo moralo upoštevati tudi delni uspeh tožeče stranke z vloženo revizijo.