Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da poškodbe oškodovanec lahko dokazuje tudi z lastno izjavo. Ker pa tožničine trditve in izpoved niso potrjene z objektivni dokazi (posnetki, zdravstvenimi izvidi) in so celo v nasprotju z njimi, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo tožencu, katerega trditve in izpovedi so skladne z drugimi dokazi.

Če ne bi bilo dogovora, da si razpravljajoči sodnik video posnetke ogleda in audio posnetke posluša izven naroka, bi prvostopenjsko sodišče, ki je tako ravnalo, storilo procesno kršitev, katero bi bili stranki dolžni uveljavljati na naroku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine – tožnice v višini 11.000,00 EUR in tožnika 600,00 EUR – z obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 1.067,65 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Soglaša, da video posnetek ne prikazuje dveh brc z vojaškimi škornji v tožničin levi ledveni predel in ene brce v predel tožnikove trtice. Spregledano je dejstvo, da je posnetek napravil toženec. Povsem logično je, da ni mogel niti hotel snemati lastnega ravnanja. Sodišče bi se moralo vprašati, zakaj je toženec, ki je snemal dogajanje praktično od samega začetka, prenehal snemati v zelo kritičnem trenutku, ko je njegova žena bila na tleh, in je bil pretep med njo in tožnico na vrhuncu. Dejstvo, da brce niso posnete, ne kaže, da jih ni bilo. Očitno je, da se je toženec kot snemalec po zaključku snemanja aktivno vključil v pretep. Enako velja za audio posnetek. Ta dokazuje, da je tožnica kričala od bolečine. Dejstvo, da se iz neprofesionalnega posnetka ne sliši udarca v telo ali stokanja v trušču in med kričanjem, ne dokazuje tožničine krive izpovedi. Sliši se, kako tožnica kriči, da jo je M. brcnil in kliče na pomoč. Poleg tega se razločno sliši, kako toženec nagovarja svojo hčer, naj tožnico udari z lopato po butici, pa hitro, medtem ko je N. N. tožnico tiščala k sebi v sneg. Video in audio posnetek torej ne predstavljata absolutnega dokaza o samem dogajanju, vendar ob vseh izjavah, zdravniških izvidih in ostalih dokazih nedvomno potrjujeta trditve tožnikov. Zmotno sta ocenjeni izvedenski mnenji. Izvedenec A. A. je potrdil, da je tožnica utrpela udarnino v levi ledveni del hrbta, kot je navedeno v izvidu prvega pregleda. Predmet tožbe so bili udarci v ledveni predel in ne poškodbe trebušnih organov, katerih izvedenec ni ugotovil. Tožnica ni zatrjevala poškodb trebuha, vendar je bil ultrazvok kljub temu potreben ukrep. Ultrazvok in rentgen glave sta škodljiva. Tožnica je imela tudi druge nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Tožničine poškodbe in bolečine potrjuje tudi izvedensko mnenje, zato ne gre za tožničine subjektivne navedbe, kot se navaja v sodbi. Sicer pa je pri bolečinah vselej prisoten subjektivni element, zato oškodovanec del škodljivih posledic lahko dokazuje tudi z lastno izjavo. Izvedenec je pojasnil, da že analgetiki in protibolečinske injekcije dokazujejo, da je tožnica trpela hude bolečine. Izvedenec B. B. z znanstveno gotovostjo ni mogel potrditi, da so tožnikove bolečine v trtici posledica zatrjevane brce. Pomembno je, da je potrdil obstoj poškodbe in dejstvo, da takšna poškodba lahko nastane na zatrjevan način. Izvedenec omenja, da bi do takšne poškodbe lahko prišlo tudi ob padcu na zadnjico, vendar nobena od prič dogodka ne zatrjuje, da bi tožnik padel na zadnjico. Tožnik je pojasnil, da je prvi pregled opravil šele 12 dni po škodnem dogodku zato, ker je upal, da bo bolečina v trtici izzvenela. Ker ni izzvenela, je tožnika postalo strah, da je poškodba resna, da je kaj zlomljeno. Tožnik (takrat še aktivni policist) ni oseba, ki bi za vsako malenkost tekla k zdravniku. Bistvena kršitev postopka je podana, ker ni bilo spoštovano načelo neposrednosti. Sodišče si je video posnetka ogledalo in audio posnetek poslušalo izven glavne obravnave. Če se stranki neposredni izvedbi dokaza ne odpovesta, je dokaze potrebno izvesti na glavni obravnavi. Iz razlogov sodbe je razvidno, da so posnetki pomemben dokaz. Če bi bili posnetki predvajani na naroku, bi tožeča stranka lahko opozorila na pomembne vidike, morda tudi kakšen zvok, ki ga sodišče ni slišalo, ali kakšno sekvenco, ki je sodišče ni videlo. Procesna kršitev je podana, ker ni bilo ugodeno predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja in neposredno zaslišanje izvedenca A. A. Sodišče ustno podajanje izvedenskega mnenja lahko odkloni samo v primeru, da se stranki temu odpovesta. Tožnica je ustno podajanje mnenja predlagala, da bi se izkazale okoliščine o škodljivosti jemanja protibolečinskih tablet in dolžnostih posameznika, da si bolečine olajša, namesto da jih trpi, kakor tudi v zvezi s povišanim krvnim tlakom, ki je bil posledica škodnega dogodka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Pojasnjuje, da sta se pravdni stranki odpovedali neposredni izvedbi video in audio posnetkov. Tožeča stranka bi morala kršitev na naroku grajati, če bi bilo drugače. Zaslišanje izvedenca A. ni bilo potrebno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odškodninsko odgovornost toženca in nastanek škode tožnika utemeljujeta s trditvijo, da ju je toženec v pretepu, v katerem je sodelovalo več ljudi, z vojaškimi škornji brcnil – tožnico dvakrat v levi ledveni predel, tožnika pa v predel trtice. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da brc dokazi – razen sicer skladnih izjav tožnikov, ki pa nista potrjeni niti z audio in video posnetki dogajanja, niti drugimi dokazi – ne dokazujejo. Posledice zatrjevanih brc sta tožnika dokazovala (tudi) z mnenji izvedencev – izvedenca za interno medicino in za nefrologijo (tožnica) in travmatologa (tožnik). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mnenji ne potrjujeta, da bi bile ugotovljene poškodbe lahko povzročene le na zatrjevan način (z brcami). Poškodb glave in drugih zdravstvenih težave v predelu glave tožnica na pregledu, ki je bil opravljen dan po škodnem dogodku, ni zatrjevala in jih pred postopkom izdelana medicinska dokumentacija ne potrjuje.

6. Pritožnika pritrjujeta sodišču, da video posnetek brc res ne prikazuje. Menita pa, da bi moralo sodišče upoštevati, da je posnetek napravil toženec, ki lastnega ravnanja oz. pretepa ni hotel snemati. Trditev je sama po sebi nelogična, saj toženec, kolikor bi bil v pretepu udeležen, dogajanja ne bi mogel snemati. Trditev, da se je toženec v pretep vključil po zaključku snemanja, je v nasprotju z audio posnetkom, ki vključuje tudi dogajanje po tem, ko je bilo slikovno (video) snemanje zaključeno. Zvočni posnetek potrjuje potek dogodka, kakor ga je opisal toženec: da je bil toženec na kraju pretepa prisoten šele po njegovem zaključku, pred tem pa se je, več metrov oddaljen, verbalno – tudi z neprimernimi medklici, enako kot vsi ostali – vključeval v dogajanje. Pravilen je zaključek, da je tožnica do zaključka pretepa vpila; po tem, ko je omenila ledvico, enako intenzivno in na enak način kot pred tem. Ni potrjena njena izpovedba o hudih bolečinah zaradi brc; tudi šumov zaradi brc ali drugih zvokov, ki bi kazali na tovrstne udarce, zvočni zapis ne izkazuje. Ni potrjena tožničina izpovedba: da je kričala od bolečine, da je to posneto na njenem diktafonu, ki je bil na poštnem nabiralniku; da jo je mož dvignil in je začela jokati od bolečin. Iz zvočnega posnetka je razvidno, da je tožnica kričala v spopadu s toženčevo ženo, zaradi ruvanja s toženčevo ženo in posledic ruvanja (omenjala lasanje). Pritožnica sicer tudi sama pritrjuje, da se na audio posnetku ne sliši udarca v telo in njenega stokanja, vendar to pripisuje neprofesionalnosti posnetka in vsesplošnemu kričanju. Zvočni posnetek je dober, zvoki so jasno posneti; če že ne udarci, bi bila reakcija na udarca, kakršno tožnica zatrjuje, na posnetku vsekakor zaznavna.

7. V pritožbi se navaja, da je prof. dr. A. A., dr. med, sodni izvedenec za interno medicino in nefrologijo, potrdil zatrjevani mehanizem poškodb tožničinega ledvenega dela in hrbta. Glede na zapis v urgentni ambulanti, da je prisoten „boleč pritisk levo ledveno“, je izvedenec potrdil udarec v levi hrbtni del, vendar je tožnica udarec lahko dobila pri ruvanju, v katerem je bila udeležena. Dva močna, s škornji prizadejana udarca v ledveni predel, kakršna naj bi toženec tožnici zadal, bi povzročila večje oz. drugačne poškodbe. Izvedenec je omenil poškodbe v trebušni votlini (poškodbe vranice, krvavitve v trebušni votlini, poškodbe ledvic), vendar tovrstnih poškodb izvidi po izvedenčevi ugotovitvi ne izkazujejo. Pritožnica povsem spregleda, da je sodišče prve stopnje zanikalo tudi obstoj kontuzijske značke, modrice (hematoma), ki bi bila najverjetnejša posledica zatrjevanih brc. Ker način poškodovanja in škoda, ki bi bila posledica brc, nista izkazana, so brezpredmetne pritožbene trditve o škodi, ki jo je tožnica utrpela zaradi rentgenskega slikanja glave, ultrazvoka trebuha. Ni izkazano, da bi toženec tožnici povzročil posledice, zaradi katerih bi se bila tožnica tem posegom, protibolečinskim injekcijam, analgetikom in zdravljenju morala izpostaviti. Bolečine, katerih subjektivno zaznavo pritožnica zatrjuje, je lahko trpela zaradi udarcev, ki jih je prejela v spopadu, ruvanju, v katerem je aktivno sodelovala, toženec pa ne. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da poškodbe oškodovanec lahko dokazuje tudi z lastno izjavo. Ker pa tožničine trditve in izpoved niso potrjene z objektivni dokazi (posnetki, zdravstvenimi izvidi) in so celo v nasprotju z njimi, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo tožencu, katerega trditve in izpovedi so skladne z drugimi dokazi.

8. Tudi izvedensko mnenje prim. mag. B. B., sodnega izvedenca travmatologa ne potrjuje nastanka tožnikove poškodbe na zatrjevan način – z brco v predel trtice. Izvedenec je potrdil, da izvidi ne potrjujejo patoloških sprememb na trtici in navedel več možnih razlogov za bolečine v trtici. Še v času pregleda po izvedencu – 15.9.2015, to je dve leti in pol po dogodku – je bila tožnikova trtica na pritisk nekoliko boleča. Neverjetno je, da bi tožnik pri tako hudi poškodbi, kot jo zatrjuje, pričakoval, da bo bolečina izzvenela in zdravniško pomoč iskal šele 12 dni po obravnavanem dogodku. Glede na izredno napete odnose med strankama in številne kazenske in pravdne postopke, ki tečejo (so tekli) med strankama, bi bilo nenavadno, da tožnik nastale škode takoj po njenem nastanku ne bi evidentiral. Upoštevajoč ostale izvedene dokaze, enako kot v primeru tožnice, ni izkazano, da je toženec brco tožniku zadal. Izkazano je le, da brca, kakršna se zatrjuje, lahko privede do bolečin v trtici.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da toženčevo protipravno ravnanje in pravno priznana škoda, ki naj bi jo tožnikoma povzročil toženec, nista izkazana.

10. Sodišče prve stopnje je audio in video posnetke pogledalo in poslušalo izven glavne obravnave. Iz zapisnikov narokov z dne 1.9.2014 in 14.3.2016 je razvidno, da je to storilo v soglasju s pravdnima strankama. Zapisnika ne potrjujeta, da bi tožena stranka ogled in poslušanje na naroku zahtevala. Če ne bi bilo dogovora o ogledu posnetkov izven naroka, bi šlo za procesno kršitev, ki bi jo bili stranki dolžni uveljavljati na naroku (286.b. čl. ZPP). Ni razvidno, da bi katerakoli od strank to storila. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v točnost zapisnikov in trditve iz odgovora na pritožbo, da je bilo dogovorjeno ogledovanje in poslušanje posnetkov izven naroka.

11. Pritožnica graja, da izvedenec A. A. svojega izvedenskega mnenja ni podajal ustno. Po pisno izdelanem izvedenskem mnenju naj bi se z ustnim podajanjem izvedenskega mnenja razčiščevala škodljivost jemanja protibolečinskih tablet, ugotavljala dolžnost posameznika, da si bolečine olajša; ugotavljale okoliščine v zvezi s povišanim krvnim tlakom, za katerim je tožnica začela trpeti po škodnem dogodku. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je bilo izvedensko mnenje jasno in popolno ter ni terjalo dopolnitve. Sodišče je dolžno izvedensko mnenje dopolnjevati zgolj v primeru, da je nejasno, nepopolno ali v nasprotju samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami. Ker ne gre za tak primer, dopolnjevanje izvedenskega mnenja ni bilo potrebno. Prvi odstavek 253. čl. ZPP res primarno predvideva ustno podajanje izvedenskega mnenja, vendar mnenje ni odločilen dokaz, zato zgolj pisno podajanje mnenja ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Razen tega bi bilo – zaradi ugotovitve, da toženec udarcev tožnici ni prizadejal – ugotavljanje dejstev, na katera opozarja pritožba, nepotrebno.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).