Jedro

Dokazni predlog mora biti podan določno, pri čemer mora predlagatelj navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede, in utemeljiti, katero dejstvo s tem dokazuje.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Družba za avtoceste Republike Slovenije (v nadaljevanju DARS) je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom M. K. spoznal za odgovornega za prekršek po tretji alineji prvega odstavka 77. a člena Zakona o javnih cestah (Ur. l. RS, št. 33/06, 45/08, 42/09, 109/09, v nadaljevanju ZJC), za katerega mu je izrekel globo 300 EUR. Okrajno sodišče v Brežicah je storilčevo zahtevo za sodno varstvo (pravilno: zahtevo za sodno varstvo storilčeve zagovornice) zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in kršitve pete alineje 62. a člena ZP-1. Vložnica predlaga, da Vrhovno sodišče „izpodbijano sodbo razveljavi tako, da zadevo vrne sodišču v novo sojenje“.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil, in njegovi zagovornici, ki je izjavila, da v celoti soglaša z zahtevo.

B.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 mogoče vložiti zaradi kršitve predpisa o prekršku, bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ter drugih kršitev določb postopka o prekršku, če so te kršitve vplivale na zakonitost izpodbijane odločbe o prekršku. Po drugem odstavku 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vložnica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, in sicer zatrjuje, da izpodbijana sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve o kateri izmed odločb, vsebovanih v izreku, če sodišče samo navede vsebino dokazov, ne obrazloži pa svoje presoje teh dokazov.

5. Vložnica navaja, da se sodišče ni opredelilo do navedb v zahtevi za sodno varstvo, da vinjeta ni bila nalepljena na zatemnjenem delu vetrobranskega stekla, temveč na delu, ki prehaja v svetli del stekla, torej do trditve, da ni bila vidna. Storilec s pojasnilom, da ni hotel podpisati plačilnega naloga, ker nadzornica ni hotela zapisati, da vinjeto ima, da pa je slabše vidna, ni priznal, da je vinjeta slabše vidna, kot to ugotavlja sodišče. Nerazumljiva je tudi navedba sodišča, da je kršitev razvidna s fotografije, saj slednja ne dokazuje, da je bila vinjeta nalepljena napačno. Zaradi odseva na fotografiji ni razvidna ne vinjeta ne mesto nepravilno nalepljene vinjete. Obdolženčeva označitev mesta vinjete na fotografiji kaže, da ni bila na zatemnjenem delu, na katerem ne bi bila vidna. Do teh bistvenih okoliščin bi se po zatrjevanju vložnice sodišče moralo opredeliti. Vložnica opozarja tudi na navedbe pooblaščene uradne osebe, da nadzornica ob odločitvi, da je prekršek podan, navedla tudi, da je bila vinjeta nalepljena na močno zatemnjenem delu stekla, kar se v postopku ni izkazalo, saj je bila vinjeta nalepljena na delu, ki že prehaja v svetlo steklo, ter na njen argument, da ni mogla preveriti morebitne ponarejenosti vinjete. Trditev, da se mora vinjeta videti tako, da se lahko opredeli sum ponarejenosti vinjete, nima pravne podlage v predpisih. Slednji nalagajo takšno vidnost vinjete, da se vidi, da gre za veljavno vinjeto za določeno časovno obdobje, kar je bilo v obravnavanem primeru tudi vidno. Sodba tudi nima razlogov o obdolženčevem predlogu za zaslišanje njegove žene, ki pa ga sodišče očitno ni sprejelo. Sodba prav tako nima razlogov o tem, ali je storilec ravnal v nasprotju z določbami Uredbe o cestninskih cestah in cestnini, ker se sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali je bila vinjeta vidna glede na mesto, na katerem je bila v resnici nalepljena, še posebej, ker je očitno nesporno, da ni bila nalepljena na v resnici zatemnjenem delu vetrobranskega stekla. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je storilec očitno ravnal v skladu s predpisi, ko je vinjeto kupil, jo nalepil in shranil preostali del vinjete ter račun, zato gre očitno za osebo, ki spoštuje predpise in se po njih ravna. Zato bi se sodišče moralo opredeliti do njegove subjektivne odgovornosti. Vložnica še meni, da sodišče ni preizkusilo, ali je izrek plačilnega naloga razumljiv in ga s tem po uradni dolžnosti ni preizkusilo, kot je to določeno v 62. a členu ZP-1. Iz plačilnega naloga ni razvidno, kakšen je konkretni dejanski stan očitanega prekrška, ker nima navedenih določb Uredbe o cestninskih cestah in cestnini in tako ni jasno, ali gre za očitek, da je storilec vozil brez vinjete, ali za očitek, da ni bila uporabljena na predpisan način.

6. Z analiziranjem storilčevega zagovora in izpovedbe cestninske nadzornice ter z zatrjevanjem, da vinjeta ni bila nalepljena na zatemnjenem delu vetrobranskega stekla, izhajajoč iz storilčeve označitve mesta nalepljenja vinjete na fotografiji, in da je bila njena veljavnost za določeno časovno obdobje vidna ter z zatrjevanjem, da je storilec oseba, ki ravna po predpisih, vložnica prikazuje svoj pogled na dejanske okoliščine, kot so ugotovljene v pravnomočni odločbi o prekršku. S tem vložnica pod videzom bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena uveljavlja zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ni mogoče vložiti.

7. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da mora biti dokazni predlog podan določno, pri čemer mora predlagatelj navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede, in utemeljiti, katero dejstvo s tem dokazuje. Predlog za izvedbo dokaza mora biti substanciran, mora se nanašati na določeno dejstvo, pomembno za postopek o prekršku, ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da se da s predloženim dokazom ugotoviti zatrjevano dejstvo. Ko gre za dokaz v prid obdolžencu, mora biti izkazana materialnopravna relevantnost dokaza, njegov obstoj in verjetnost, da bo s predlaganim dokazom mogoče dokazati zatrjevano dejstvo. V obravnavanem primeru je storilčeva zagovornica v zahtevi za sodno varstvo predlagala zaslišanje storilčeve žene M. K., ki je bila sopotnica v vozilu. Take navedbe ni mogoče šteti za dokazni predlog, saj ne izpolnjuje zgoraj navedenih kriterijev za dokazni predlog (substanciranost, materialnopravna relevantnost, izkazana verjetnost, da bo storilec z dokazom uspel). Zato se sodišče do take trditve storilčeve zagovornice niti ni bilo dolžno opredeljevati. Zatrjevana kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana.

8. V času, ko je sodišče odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti storilčeve zagovornice, je veljal ZP-1F (Ur. l. RS, št. 108/09). Po določbi 64. člena ZP-1F sodišče pred odločanjem o zahtevi za sodno varstvo preizkusi, ali je dovoljena in pravočasna. Ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo sodišče presodi uveljavljane kršitve iz 62. člena ZP-1F ter opravi preizkus kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (62. a člen ZP-1F). Po pregledu zahteve za sodno varstvo je mogoče ugotoviti, da storilčeva zagovornica ni podala nobenih navedb o odsotnosti storilčeve subjektivne odgovornosti za očitani prekršek, zato se sodišču do tega dejstva ni bilo treba posebej opredeljevati.

9. Zatrjevanju vložnice, da sodišče izpodbijanega plačilnega naloga ni preizkusilo po uradni dolžnosti, ni mogoče pritrditi. Iz izpodbijane sodbe (stran 2, četrti odstavek) je razvidno, da je sodišče opravilo preizkus kršitev iz 62. a člena ZP-1F, na katere pazi po uradni dolžnosti, ter da teh kršitev ni ugotovilo. Nadalje Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijani plačilni nalog, izdan na standardiziranem obrazcu na podlagi 57. člena ZP-1F, vsebuje vse potrebne elemente, naštete v drugem odstavku 57. člena ZP-1F, torej storilčeve osebne podatke, opredelitev časa in kraja očitanega prekrška, pravno opredelitev prekrška, znesek izrečene globe, opozorilo o pravici plačila globe na obroke ter pouk o pravici do vložitve pravnega sredstva. Konkretni dejanski stan prekrška je cestninska nadzornica po določbi šestega odstavka 57. člena ZP-1F sestavila po vložitvi zahteve za sodno varstvo. Iz opisa dejanskega stanja, kot ga je osebno zaznala cestninska nadzornica, je razvidno, da vinjeta ni bila nalepljena na vidnem mestu na vetrobranskem steklu. Predpisani način namestitve vinjete je opredeljen v drugem in tretjem odstavku 12. člena Uredbe o cestninskih cestah in cestnini (Ur. l. RS, št. 109/09), in sicer mora biti vinjeta nalepljena na notranjem robu vetrobranskega stekla nepoškodovana in z originalnim lepilom, hkrati pa mora biti jasno vidna od zunaj. Vinjeta tudi ni nalepljena na predpisan način, če je nameščena na stranskih steklih vozila. Po določbi tretjega odstavka 11. c člena Zakona o javnih cestah (Ur. l. RS, št. 109/09), veljavnega v času storitve očitanega prekrška (ZJC-E), je cestninski zavezanec plačal cestnino z nakupom vinjete za ustrezen cestninski razred in njeno namestitvijo na vetrobransko steklo vozila. V primeru, ko cestninski zavezanec vinjete ni kupil in namestil na vetrobransko steklo na predpisani način po drugem in tretjem odstavku 12. člena Uredbe o cestninskih cestah in cestnini, ZJC v tretji alineji prvega odstavka 77. a člena šteje, kot da je vozil brez veljavne vinjete. Zato je razlikovanje, kot ga navaja vložnica in z njim povezano nejasnost konkretnega dejanskega stanu očitanega prekrška, pravno nerelevantno. Končno pa je po navedbah v zahtevi za sodno varstvo in storilčevem zagovoru mogoče utemeljeno sklepati, da je bilo storilcu jasno, kakšna kršitev se mu očita.

C.

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb postopka o prekršku, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.